2. letošnji filmozofski večer
V četrtek, 9. februarja, dan po slovenskem kulturnem prazniku, smo lahko v Mariboru, v Mali dvorani Narodnega doma prisostvovali filmozofskemu večeru. Pod tem nazivom si Društvo za razvoj filmske kulture, že drugo sezono zapored, mariborčanom trudi ponuditi vrhunsko filmsko doživetje ter ga uporabiti kot iztočnico za nadaljnjo razpravo. S tem sledijo svojemu osnovnemu poslanstvu, torej servirati občinstvu, ne le juho, kot smo običajno vajeni, ampak tudi glavno jed v obliki bogatenja naše filmske izkušnje in soočanja mnenj. Povedano drugače, na filmozofskih večerih se z zaključnimi napisi zabava ne konča, pač pa šele začne.
Tokrat smo si za začetek pogledali dokumentarec Avija Mograbija How I Learned to Overcome my Fear and Love Arik Sharon, ki je bil najavljen že na Dokmi, a je prispel prepozno. Že sam naslov spomni na slovito Kubrickovo satiro iz leta 1964 How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb. Tako si po vzoru slovitega maestra tudi Mograbi prizadeva pristopiti k aktualni politični temi na ironičen način. Svojo obsesijo s politično karizmo Arika Sharona je zato zavil v ljubezensko limonado s svojo ženo in se s tem izognil neposredni politični sodbi. V filmu lahko zaznamo zelo izrazno Sharonovo pojavnost, po drugi strani pa njegov popolni manko političnih nazorov. Obsedeni protagonist filma, režiser sam, kot običajen volilec, ta manko popolnoma spregleda. Puhlosti, ki jo karizmatični guru v svoji kampanji skriva za svojim političnim parafraziranjem, naseda in se nazavedno predaja Sharonovemu šarmu.
Uspešnega politika problemi zanimajo le toliko, koliko jih pač mora razumeti za to, da deluje obveščen in prepričljiv. Da je politikom resnično mar za družbeno dobro je le še iluzija, ki nam jo želijo prodati. Politika ni nič več, kot le bitka za odstotke. Ambiciozni tartufovci mešetarijo z nami in nas prepričujejo, da so prav oni najboljša rešitev za državo. Odprimo oči. Ljudje smo le legalno politično sredstvo, za doseganje ciljev na volitvah. In politiki pač počnejo vse kar je v njihovi moči, da bi pridobili našo naklonjenost. Glasbenice pač pokažejo svoje grudi, oni morajo zapeljevati drugače. Povsod kjer o zmagi ali porazu odloča večinska demokratična volja ljudstva se vrtimo v začaranem krogu. Smo le vodljiva čustvena bitja, ki vedno ne zmoremo racionalne presoje, pa če si to želimo priznati ali ne. Zahtevati od sebe strogo objektivnost in razumskost, bi od nas zahtevalo popolno odpoved emocionalnim odzivom. Prav v njih pa se skriva ves čar našega življenja.
Verjetno je zato Erik Valenčič, novinar Radia Študent in Mladine, v predavanju po ogledu filma, demokracijo označil za najboljšo izmed najslabših rešitev. Nasploh je debata stekla v nenapovedani smeri. To je Valenčiču tudi najbolj ugajalo. Ko je kot nek tiskovni predstavnik sedel za mizo in podajal dejstva, v obliki letnic in citatov, je izpadel prav nebogljeno. Šele, ko je začel razlagati o osebnih izkustvih in ko se je pričela komunikacija z občinstvom je prav zažarel. Ničesar namreč ni moč posredovati bolj prepričljivo in neposredno, kot lastne izkušnje. In Erik jih ima ogromno. Prepotoval je že dobršen del vzhodnih držav, vključno z Izraelom, Afganistanom in Irakom. Kot svobodni publicist pa je bil tudi zelo kritičen do novinarjev, ki poročajo za komercialne medije. Prav ti namreč, zaradi svojega ogromnega vpliva na javnost in javno mnenje, islamski svet pačijo ter ga slikajo kot sovražnika preostali populaciji, kar seje med ljudi paranojo in nestrpnost do islamske vere. Spektakel, ki ga komercialni mediji umetno ustvarjajo, je Valenčič označil za najhujše zlo moderne zahodne družbe. Da novinar najbolj gledane informativne oddaje pri nas svoje prispevke snema kar iz tanka in da je, tako kot je režiser filma Mograbi z Sharonom, sam obseden z Ruplom, sta bili le dve sočni, ki jih je Valenčič med podajanjem izkustev, stresel iz rokava.
Že večkrat sem se udeležil filmozofskih zabav in menim, da je bila prav ta do sedaj najboljša. Že sama zasnova večera, ki je poleg običajnega ogleda filma in predavanja obljubljala še videokonferenco z režiserjem filma je obljubljala veliko. In resnično, Avi Mograbi nas je kmalu po filmu s platna tudi v živo pozdravil. Priložnost, da še pod vtisom filmske avanture pokramljaš s tvorcem filma, se ponudi le redko. Posladek, ki nam ga je tokrat, v sodelovanju s festivalom Dokma pripravilo društvo, je večer dodatno obogatil in mu dodal novo dimenzijo. Že ta četrtek pa nas v ponovno vabijo na filmski zalogaj. V Gustafu v Pekarni nam bo na ogled dokumentarec Crossing the Bridge: The Sound of Istambul, kontroverznega Fatiha Akina.
Strahovito previdno in s še dodatno strupeno distanco do poročanja medijev, sem se v jutro po filmozofskem prebudil Rene Puhar.