AVIZO
Vnovič pozdravljeni ob spremljanju ekskluzivne poletne različice oddaje Filmsko vrtoglavo. V današnji ponudbi lahko ob klasični obilici novic in obvestil najdete zase naslednje vsebine. V Ozvočenem bomo predstavili z poletno sproščenostjo navdahnjeno glasbo televizijske serije Weeds. V Kritičnem bazarju bomo rekli kakšno o predlogu zakona o Inštitutu za avdiovizualne vsebine. V Filmski obdukciji pa bomo secirali južnoafriško mojstrovino Tsotsi, okiteno tudi z letošnjim Oskarjem za najboljši tujejezični film. Kar nekaj vabljive vsebine, ki vas bo, upamo, prepričala, da ostanete v naši družbi!
GLASBA: Malvina Reynolds – “Little Boxes”
OZVOČENO
Ker bomo v današnji oddaji govorili tudi o nominacijah za letošnje Emmy nagrade, vas bomo v rubriki Ozvočeno ekskluzivno počastili z »soundtrackom« za eno najposrečenejših televizijskih serij preteklega leta v ZDA. Govorimo o seriji Weeds, ki bi jo pri nas lahko morda prevedli kot »Trava«.
Weeds je črno humorna televizijska serija o fiktivnem kalifornijskem predmestju in njegovih prebivalcih, ki so v večini tako ali drugače vpleteni v distribucijo ali uporabo marihuane. Prva sezona serije se je leta 2005 v desetih delih zavrtela na televizijski postaji Showtime. Trenutno je serija tik pred premiero svoje druge sezone, ki se bo začela predvajati v mesecu avgustu.
V tej sila uspešni seriji scenaristke in producentke Jenji Kohan, ki jo med drugim poznamo tudi kot snovalko in sodelavko serij “Sex and The City«, “Gilmore Girls” in “Will & Grace”, naslovne vloge tolmačijo fenomenalna Mary-Louise Parker, Elizabeth Perkins, Alexander Gould in Hunter Parrish. V stranskih vlogah pa najdemo tudi zveneča imena kot so Justin Kirk, Tonye Patano in Kevin Nealon.
V mirni in na videz povprečni soseski se nahaja dom, ponovno samo na videz povsem povprečne gospodinje Nancy Botwin, ki ji nenadoma umre mož, kar jo prisili, da za vzdrževanje standarda svojega doma in za dva odraščajoča otroka, poskrbi sama. Pod tem preživetvenim pritiskom se odloči, da bo v predmestju in bližnji okolici »dilala« travo. Ob dveh šoloobveznih otrocih ji prepreke na poti predstavljajo še njena niti ne tako dobra prijateljica Celia Hodes in hedonistično in neodgovorno nastrojeni brat pokojnega moža, Andy.
Kot je možno razbrati že iz sinopsisa vsebine, za glasbeno podlago takšne serije ne gre pričakovati kakšne zelo resne glasbe. Za špico serijo so izbrali fenomenalno in že malo v času upora šestdesetih zakopano himno “Little Boxes”, legendarne starke med popevkarji Malvine Reynolds. Pesem kot nosilka serije na parodičen način opisuje dolgočasno repetitivno življenje v predmestju, ki se nenehno sklepa v krog nesvobodnih izbir. S tem pesem v veliki meri opisuje samo vzdušje serije, ki domiselno napada klasične družinske in civilizacijske vrednote.
Iz Cdja z glasbo za serijo Weeds vam bomo v današnji oddaji zavrteli naslednje na lahkotnost naravnane glasbene posladke. Slišali ste že “Little Boxes” Malvine Reynolds, sledilo pa bo še reggae vzdušje komada “David” Nelliea McKaya, “A Doodlin’ Song” legendarne Peggy Lee, Michael Franti & Spearhead nas bodo popeljali v hip-hop vode z komadom “Ganja Babe”, Sons & Daughters nas bodo navduševali z komadom “Blood”, Marion Black pa se bo spraševal “Who Knows”, za zaključek pa bosta v stilu poskrbela Flogging Molly s komadom “If I Ever Leave This World Alive” in band Hill Of Beans s pesmijo Satan Lend Me A Dollar.
Brez skrbi, tudi če serije ne poznate in je še niste videli, lahko v glasbi popolnoma neomadeževano uživate. Vendar pa vam gotovo ne bo žal, če boste serijo ob morebitni priložnosti, vendarle pogledali. Trenutno o kakšnih legalnih možnostih za to nimamo podatkov. Kljub temu, vam še vedno ostaja glasba!
GLASBA: Nellie McKay – “David”
KRITIČNI BAZAR
V zadnjem času se na področju kinematografije v Sloveniji veliko govori o predlogu zakona o Inštitutu za avdiovizualne vsebine. Na javni razpravi posvečeni tej problematiki v ljubljanskem Cankarjevem domu so se tako soočili nekateri pomisleki tovrstni kinematografski ureditvi v Sloveniji.
Razprave v organizaciji Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, Gospodarskega interesnega združenja slovenskih filmskih producentov in Filmskega sklada RS-a se nista udeležila niti direktorica filmskega sklada Irena Ostrouška niti direktor Filmskega studia Viba film Matjaž Pavlovec. Obe ustanovi, glavni slovenski filmski instituciji, je kulturno ministrstvo pred kratkim ocenilo slabo. Filmski sklad in Viba film po mnenju ministrstva zadnjih 11 let delujeta nepregledno, neprofesionalno, neevropsko in neustavno. Oceno so razpravljavci označili za popolnoma neprimerno.
Organizatorji menijo, da javna razprava, ki je omejena na pisanje pripomb po elektronski pošti, kot si jo je zamislilo ministrstvo za kulturo, ni primerna. Ne strinjajo se niti s tem, da so veljavne le pripombe, ki se nanašajo na določene člene zakonskega predloga. V razpravi so našteli tudi nekaj osnovnih pomanjkljivosti predloga zakona o inštitutu. Predlogu očitajo, da slovensko filmsko srenjo obravnava podcenjevalno in kot nekoga, ki ne pozna lastne zgodovine. Prepričani so tudi, da bo dozdajšnja avtonomija mladim ustanovam s sprejetjem zakona odvzeta.
Predstavnik Slovenije pri skladu Eurimages in profesor na AGRFT-ju Igor Koršič meni, da je predlog zakona “grob in nedodelan”, saj ne temelji na poglobljeni študiji. Slovenska filmska produkcija mora preseči strankarske interese, postati pa mora evropska, takšna, “kot ni še nikoli bila”.
Režiser Filip Robar Dorin je izrazil sum, da je bil predlog zakona napisan v zelo kratkem času, zato je nedodelan, poleg tega ga je zmotilo predlagano ime, v katerem ni besede kinematografija. Bolj ustrezno ime bi se mu zdelo Javni sklad za kinematografijo in avdiovizualno kulturo.
Goran Stankovič iz A. G. Marketa je spregovoril v imenu distributerjev. Dogajanje okoli predloga zakona je primerjal z gradnjo hiše brez gradbenega dovoljenja.
Franci Slak je v imenu Društva kinoteka opozoril, da razprava, v kateri so dovoljeni le kozmetični popravki terminoloških napak, ni nobena razprava. Razpravljavci so se tudi strinjali, da je časa za pripombe premalo. Društvo kinoteka bo izrabilo vse poti, da ministrstvo prepriča, da “so mu aparatčiki dali na mizo zanič zakon,” je dodal Slak, ki se ne strinja s podreditvijo Slovenske kinoteke “programsko-proizvodnemu kombinatu nesojenega inštituta”. To bi bila ukinitev ključne muzejske in raziskovalne filmske ustanove v Sloveniji. Še usodnejša pa je dolgoročno ukinitev avtonomije filmskega sklada kot strokovnega telesa, ki filmski program snuje in vodi neodvisno od aktualne kulturne politike.
Razpravljavce je vznemiril tudi del predlaganega zakona, ki govori o taksi za prikazovanje in distribucijo filmov. Načinov ugotavljanja zavezancev za plačilo takse namreč ne določa, ni pa jasno niti to, kako naj bi se denar, pridobljen s taksami, vračal nazaj v filmsko panogo.
Na očitke sta se delno odzvala Igor Prodnik, direktor direktorata za medije na ministrstvu, in strokovna sodelavka na ministrstvu Romana Kandič, ki sta opozorila, da je ministrstvo odprto za vse predloge, ki bi predlog zakona izboljšali. Pojasnila je, da na ministrstvu “niso tako striktni” in da bo časa za razpravo dovolj. Posamezniki lahko celo napišejo “svojo” različico zakona. Predlagani zakon naj bi po napovedih ministrstva za kulturo začel veljati 1. januarja 2007.
GLASBA: Peggy Lee – “A Doodlin’ Song”
Kino-kombinat? Ne, hvala.
Izjava Društva kinoteka o “Predlogu zakona o institutu za avdiovizualne vsebine RS”
Razprava, ki dopušča zgolj kozmetične popravke terminoloških napak, ni nobena razprava. Kdor dovoljuje le premikanje vejic, skuša skriti, da ne seka le posameznih dreves, temveč hoče pokositi cel gozd. In prav za to gre v predlogu zakona: za pravi filmski vetrolom.
Toda za poskus diskreditacije petnajstletnega razvoja samostojne slovenske produktivne in reproduktivne kinematografije je vendarle premalo paberkovati po internetu, na suho obljubljati več denarja in posmehljivo mahati z zakonom kot skrajnim zagotovilom svobode.
Kritična masa svobodomiselnih, razgledanih, filmu predanih in življenjsko zainteresiranih ustvarjalcev in ustvarjalk je danes v Sloveniji dovolj široka, da Društvo kinoteka ne želi dajati potuhe dirigirani razpravi s postavljanjem vejic in premikanjem odstavkov, temveč v skladu z duhom časa in nujo dobe raje odpira drugačno razpravo.
Člani in članice bomo vsak posebej in vsak po svoje izrabili vse pravne, legalne in legitimne poti, da predlagatelju zakona dokažemo, da nima pojma – in da se tako krhko tkivo družbe, kot je njena kinematografija, ne rešuje z dekreti in kombinati, temveč z resnično široko javno razpravo in kompleksno ekonomsko-kulturno kombinatoriko.
Storili bomo vse, da ministrstvo prepričamo, da so mu aparatčiki dali na mizo zanič zakon. Storili bomo vse, da vlado prepričamo, da mu ministrstvo podtika zanič in nestrokoven zakon. Storili bomo vse, da državni zbor prepričamo, da mu vlada predlaga zanič, nestrokoven in škodljiv zakon. In storili bomo vse, da javnost prepričamo, da si slovenski film zasluži vse kaj drugega kot tako zanič, nestrokoven, škodljiv in žaljiv zakon.
Na katerih temeljih gradimo naš prihodnji boj? Proti čemu se borimo?
a. Podreditev Slovenske kinoteke programsko-proizvodnemu kombinatu nesojenega Inštituta pomeni ukinitev ključne muzejske in raziskovalne filmske ustanove v Sloveniji, njeno ne-avtonomnost do sprotne politike ter ne-objektivnost do aktualne produkcije. Pomeni podrejanje kulturnih vsebin aktualni kulturni politiki.
b. Odsotnost kakršnihkoli projekcij finančnih posledic, predvsem glede načrtovane uvedbe taks, omogoča votla špekuliranja z dodatnimi sredstvi za filmsko in avdiovizualno dejavnost, posledično pa dela za povsem neoprijemljive tudi ustanovitvene načrte samega Inštituta. Pomeni podrejanje kulturnih vsebin aktualni finančni politiki.
c. Zasmehovanje nacionalnega programa za kulturo, ki ga je 27. februarja 2004 kot posebno Resolucijo brez glasu proti sprejel Državni zbor, pomeni svojevrsten ‘državni udar’ proti nacionalnemu konsenzu glede prihodnjega razvoja kinematografije. Pomeni preprosto podrejanje kulturnih vsebin aktualni politiki.
d. Dolgoročno najusodnejša pa je zagotovo ukinitev avtonomije filmskega sklada kot strokovnega telesa, ki neodvisno od aktualne kulturne politike snuje in vodi filmski program. Ta poteza žal pomeni odpoved samostojnemu slovenskemu filmu.
Proti vsem tem oblikam grobe politične neumnosti, ki raje nespametno predpisuje, namesto da bi modro prisluhnila, najostreje protestiramo. Za sodoben slovenski film in moderen svetovni kino si bomo prizadevali onstran diktirane razprave, drugače in drugje. Se vidimo.
za Društvo kinoteka predsednik Franci Slak
GLASBA: Michael Franti & Spearhead – “Ganja Babe”
FILMOČVEK
Kristalni globus za najboljši film na letošnjem filmskem festivalu v Karlovih Varih je pripadel filmu Sherrybaby režiserke Laurie Collyer. Na slovesnosti, s katero se je sklenila 41 izvedba tega filmskega festivala, so podelili tudi kristalni globus za najboljšo režijo, ki je šel v roke norveškemu režiserju Joachimu Trierju za film Reprise. Ameriški film Sherrybaby, ki pripoveduje zgodbo o Sherry Swanson, nekdanji zasvojenki z drogami, ki si želi, po tem, ko so jo izpustili iz zapora, zaživeti drugačno življenje, se lahko pohvali tudi z nagrado za najboljšo igralko. To mu je s svojo vlogo priborila Maggie Gyllenhaal, najboljši igralec pa je postal Andrzej Hudziak, ki je prepričal s svojim nastopom v filmu Several People, Little Time.
Velika žirija festivala je podelila še posebni nagradi filmoma Christmas Tree Upside Down Ivana Cherkelova in Beauty in Trouble češkega režiserja Jan Hřebejka. Posebno omembo je žirija namenila še francoskemu filmu This Girl Is Mine režiserke Virginie Wagon.
V sekciji dokumentarnih filmov je slavil avstrijski režiser Andreas Horvath za svoj izdelek Views of a Retired Night Porter, ki je najbolj prepričal v kategoriji filmov, krajših od 30 minut, avstrijski film Life in Loops Tima Novotnyja in mehiški film In the Pit Juana Carlosa Rulfapa pa sta si razdelila nagrado v kategoriji filmov, daljših od 30 minut. Nagrado sekcije Vzhod Zahoda je prejela režiserka Milena Andonova za bolgarsko-nemško koprodukcijo Monkeys in Winter.
Posebno omembo so namenili tudi slovaško-češki koprodukciji Other Worlds režiserja Marka Škopa, ki je prejel tudi nagrado občinstva. Poleg ameriškega režiserja in igralca Andyja Garcie, ki so ga kot osrednjega gosta prireditve počastili že prvi dan festivala, sta prejela nagradi za življenjske prispevke v svetu filma še ameriški producent Robert Shaye in češki režiser Jan Němec.
——
V Los Angelesu so razkrili naslove nanizank in nadaljevank, ki se bodo 27. avgusta v avditoriju Shrine že 58. potegovali za emmye, nagrado za najboljše dosežke na televiziji. Večer bo vodil komik Conan O’Brien.
Vohunski triler 24 s Kieferjem Sutherlandom v glavni vlogi je dobil kar 12 nominacij, med njimi tudi tisto najbolj želeno – za najboljšo dramo. Uspeh nadaljevanke, katere glavna značilnost je, da se zgodba odvija v realnem času, je pričakovan. Odgovorni pri televizijski mreži Fox so zaradi uspeha preteklih petih sezon serije pred kratkim razglasili, da bodo »24« prelili tudi v filmsko obliko.
Humoristična nanizanka Will and Grace, ki se počasi poslavlja od svoje zveste publike, je žirijo prepričala v kategoriji komedije. Televizijski par notranje oblikovalke in njenega gejevskega prijatelja si je prislužil deset nominacij, tudi tisto za najboljšo komedijo.
Čeprav so lani Razočarane gospodinje na podelitvi emmyjev veljale za zmagovalke, se je njihov čar v zadnjem letu očitno izgubil. Nadaljevanka ni dobila nominacij v pomembnejših kategorijah. Podobno velja tudi za lani izredno uspešni psihološki triler Lost ali Skrivnostni otok kot so ga poimenovali pri nas.
Seznam uspešnejših izbrancev v morju nominacij televizijskega univerzuma, dopolnjujeta še nadaljevanka Grey’s Anatomy z enajstimi nominacijami in mini serija Into the West, ki ima v skupnem seštevku največ nominacij – možnost ima za kar 16 emmyjev. Naša današnja glasbena izbranka Weeds, pa se recimo lahko pohvali z 5 nominacijami.
V kategoriji najboljše drame bodo »24« dihali za ovratnik še Sopranovi, Zahodno krilo in še ena izjemna Fox-ova nadaljevanka – House, v sekciji komedije pa nekateri stavijo tudi na ameriško različico britanske klasike The Office. O končnih izidih izbora bomo kot vedno poročali tudi v naši oddaji.
—–
Ameriški režiser David Lynch bo na letošnjem filmskem festivalu v Benetkah nagrajen z Zlatim levom za življenjsko delo. Lynch se je kot režiser podpisal pod kultne filme Modri žamet, Divji v srcu, Človek Slon ter uspešno televizijsko nadaljevanko Twin Peaks.
Ob tej priložnosti bo premierno prikazan tudi njegov novi film Inland Empire z Jeremyjem Ironsom in Lauro Dern v glavnih vlogah.
Letošnji beneški filmski festival bo potekal med 30. avgustom in 9. septembrom, žiriji pa bo predsedovala slavna francoska igralka Catherine Deneuve.
—–
Zaradi zapletov pri dihanju in bronhitisa je na svojem domu v bližini Los Angelesa umrla 88-letna igralka June Allyson.
Vrhunec slave je doživela v 40. in 50. letih 20. stoletja, ko je nastopala v komedijah, muzikalih in romantičnih filmih, kot so Glasba za milijone, Dve dekleti in mornar ter Male ženske. Za vlogo v filmu Premlada za poljubljanje je leta 1951 prejela tudi zlati globus.
June Allyson, ki se je materi Francozinji in očetu Nizozemcu rodila v Bronxu v New Yorku, je bila najbolj znana po svojem šarmu in videzu dekleta iz sosednje ulice. Plesati se je naučila sama, potem ko je zaradi nesreče v otroštvu skoraj štiri leta preživela na berglah. Prikupna blondinka se je na gledališki oder prvič povzpela v muzikalu Sing Out the News, ko je nastopila kot del zbora.
Njen debi na filmskem platnu predstavlja muzikal Best Foot Forward, v katerem se je dve leti prej že predstavljala tudi na Broadwayu. Čeprav je v 50. letih sodila med deset najbolj dobičkonosnih igralk v Hollywoodu, pa je njena zvezda začela pešati in v filmih, kot sta The Glenn Miller Story in Strategic Air Command, se je njeno ime izpisalo med igralci, ki so nastopili v stranskih vlogah.
V 70. se je vrnila na gledališke deske, ko je na Broadwayu nastopila v predstavi 40 Carats, nato pa se je podala na gledališko turnejo, v kateri je z muzikalom No, No Nanette prekrižarila ZDA. Od filma, televizije in gledališča se je Allysonova, katere zvezda še vedno žari na hollywoodskem pločniku slavnih, poslovila šele v 90. letih, ko ji je začelo pešati zdravje.
—–
Britanska filmska akademija BAFTA (The British Academy of Film and Television Arts) bo jeseni počastila eno največjih hollywoodskih legend Clinta Eastwooda. Podelili mu bodo namreč nagrado, ki so jo poimenovali po Stanleyju Kubricku in jo podeljujejo za filmsko odličnost.
Eastwood je igralsko kariero začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa je postal tudi režiser. Pod njegovo taktirko je nastalo več kot 25 filmov. Kar dvakrat je hkrati prejel Oskarja za najboljšega režiserja in najboljši film – za filma Punčka za milijon dolarjev leta 2004 ter Neoproščeno leta 1992. Clint se kot producent in režiser zadnje čase ukvarja s filmom Flags Of Our Fathers, ki bo nared do letošnje jeseni.
—–
Na spletni strani makingthemovie.info lahko najdete blog o procesu ustvarjanja neodvisnega filma od scenarija do platna. Za naš okus je gor malo preveč hollywoodskih novičk, vendar pa lahko nadebudni filmarji zase najdejo tudi precej koristnih linkov.
GLASBA: Sons & Daughters – “Blood”
KINOŠTANCA
Poletni dolgčas lahko v »Totem« mestu preganjate tudi v ohlajenih kinematografih ob pogledu na bolj vredne od večinoma nevrednih filmov v ponudbi Koloseja. Med zares vredne pozornosti lahko uvrstimo samo Cageov Lord of War, častne omembe pa sta lahko vredna samo še The Matador, novi film Piercea Brosnana in pogojno še novi Superman Returns, tokrat v režiji Bryana Singerja. A veliko bolj kot omenjeno poležavanje v zaprtih kinodvoranah ali pred domačimi TV sprejemniki, vam priporočamo, da izkoristite poletje in se podate nekam v naravo. Korist in priložnost bosta tako gotovo bolje izkoriščeni.
JINGLE – smrt mainstrem filmu
GLASBA: Marion Black – “Who Knows”
OBDUKCIJA FILMA
Podlaga: Youssor N, Dour – Djem, djem (v glavnem nekaj afriškega)
PONOSEN JUŽNOAFRIŠKI FILM
Vdiranje v avtomobile in stanovanja, ropanje trgovin, spopadi z drugimi tolpami, streljanje, mimogrede še osvajanje prsatih lepotic, ki ljubijo barabe in seveda ob vsem tem bežanje pred roko pravice, ponavadi v podobi belopoltih odločnih in brezkompromisnih policajev. Dinamična montaža, urbana glasba, zgodba polna hitrih preobratov, ob koncu moralna pridiga in ponavadi še spreobrnjenje glavnega protagonista. To je pogosto videna verzija ameriškega uličnega žanra.
Tsotsi sicer ni ameriški film, saj je nastal v koprodukciji Južne Afrike in Velike Britanije, odvija pa se v predmestju Johannesburga, a nanj kljub temu zelo spominja. Nosi vse ameriške značilnosti tega žanra, vključno z odločnim, brezkompromisnih in belopoltim policajem. Ima tudi značilno ameriško moralno dimenzijo in spreobrnjenje. Zdaj že verjetno lažje razumemo zakaj je v konkurenci italijanskega, palestinskega, francoskega in nemškega kandidata prejel tudi oskarja za najboljši tujejezični film, kar je ogromen uspeh za mladega režiserja Gavina Hooda in južnoafriško kinematografijo sploh.
Kriminalec ali po južnoafriško Tsotsi je moralno popolnoma razvrednoten 19-letnik, ki je, kot zvemo v enem izmed flashbackov, v otroštvu živel z bolno materjo, kateri se zaradi nalezljive bolezni nikoli ni smel niti približati ter s krvoločnim očetom, povrhu še pijancem. V ogromnem Johannesburgu se sedaj bori za preživetje kakor ve in zna in pri tem ne izbira sredstev. In čeprav film ponuja kar nekaj iztočnic, me je najbolj pritegnila tisti skozi katero je Tsotsi predstavljen kot deček, ki v življenju nikoli ni začutil tiste nežnosti, ki ti jo lahko da samo mati, ko te še v nezavednem, a zelo zavestnem življenskem obdobju objame in ti da vedeti, da si varen, ljubljen. Kdor je preskočil to materinsko lekcijo ne zmore razumeti pristne ljubezni in je zato niti ne more vračati, še sporoča Tsotsi.
V zgodnji mladosti tako zelo pogrešan občutek topline zato Tsotsi občuti povsem slučajno ob pogledu na doječe dekle, ki živi v njegovi bližini. Takrat ga po vsem telesu prvič oblije tista toplina. In čeprav ne zmore kazati čustev, kaj šele jokati, v tistem prizoru Tsotsija prvič tudi začutimo. Žal eden zelo redkih intenzivnih momentov v filmu je odločilen za razplet zgodbe. Zgodbe, ki, žal, ves čas deluje nekako naključno, kot bi želela opozarjati, da gre »le« za film. Ob tem se mi misel, da je Tsotsi še eden v vrsti filmov, ki knjižno predlogo povzema brez doslednega upoštevanja filmske specifike.
Zato me nemalo čudi, da Tsotsi poleg nekaterih mednarodnih nagrad dobiva tudi dobre novinarske kritike. Skoraj brez izjeme. Verjetno je te kritike bolj kot mene prepričalo vzdušje filma, s katerim režiser razbija »ameriškost« filma. Filmska toplina, ne samo zaradi barv in afriške vročine, pač pa tudi zaradi južnoafriške kulture se odraža v glasbi in temperamentu igralcev. In kljub temu, da ogromno ljudi v Južni Afriki živi človeka, pa tudi psa nedostojno življenje, Tsotsi ostaja prijazen do svojega naroda. Do vseh moralno zelo oporečnih filmskih likov goji visoko spoštovanje in jih ne sodi. Njihovih okrutnih dejanj niti ne dramatizira preveč, pač pa jih uporabi zgolj za zapis krutega afriškega vsakdana.
Ne glede na vse: Tsotsi je vsekakor film, na katerega je lahko vsak južnoafričan močno ponosen.
Misli na papir uredil Rene
GLASBA: Flogging Molly – “If I Ever Leave This World Alive”
FILMOČVEK
Lanskoletni filmski festival ob 100. obletnici prvih slovenskih filmskih zapisov v kraju, kjer so ti nastali, dobiva svoje drugo nadaljevanje. Od 7. do 12. avgusta se bo namreč v Ljutomeru odvil drugi Grossmannov festival filma in vina. Njegov namen je postati osrednja prleška prireditev s posebnim ozirom na regionalne prednosti in posebnosti, področju filmskega programa pa edina filmska manifestacija pri nas, v celoti posvečena nekomercialnim žanrskim filmom svetovne kinematografije. V fokusu bodo torej še naprej kultni, fantastični, nenavadni in ekstremni filmi, ki na tak ali drugačen način predstavljajo presežke od svojih matičnih žanrskih obrazcev. Organizatorji navajajo, da je njihov namen tako vsaj delno povrniti nevarnost in drznost v filme, ki s svojo mlačnostjo, politično korektnostjo in željo po vsesplošnem ugajanju izgubljajo svoj nekdanji ugled, vpliv ter gledljivost, seveda s tem tudi gledanost. Med njimi bodo podelili tudi glavno festivalsko nagrado, in sicer Hudega Mačka za najboljši in ‘najnevarnejši’ film. Obetajo si tudi, da jih bodo v večino filmskih projekcij pospremili kar njihovi avtorji.
Program bodo razdelili v štiri sekcije. V uradnem tekmovalnem programu se bodo filmi po oceni strokovne žirije, ki bo kombinirana z glasom občinstva, potegovali za omenjeno glavno festivalsko nagrado. V tujem aktualnem programu bodo predstavili nekatere novejše bisere žanrskega filma, v retrospektivni sekciji Stari Mački pa bodo predstavljeni nekateri režiserji, ki so na tak ali drugačen način zaznamovali svetovno žanrsko kinematografijo.. Podelili bodo tudi Mladega hudega Mačka za najboljši digitalni kratki film, ki bo izbran med prijavljenimi filmi, ne glede na geografski poreklo. Posebej pa bodo predstavljeni še nekateri domači in tuji prijateljski filmski festivali. Vzporedno s festivalom bo Filmska praksa PLAN 9 na izobraževalno-praktični delavnici snemala še kratke filme, v katerih pričakujejo tudi sodelovanje nekaterih povabljenih gostov.
Celotno filmsko dogajanje bo skozi vse festivalske dni nadgrajeval bogat spremljevalni program, ki bo obsegal vinsko razstavo, in sicer tekmovalnega značaja, saj bodo iskali tudi najboljša vina po oceni mednarodne strokovne žirije ter povabljenih gostov. Na posebnem prizorišču v neposredni bližini centra bo organizirano šotorišče, kjer bodo čez dan potekale glasbene in gledališke prireditve, po polnoči pa projekcije filmov, ki jih čez dan res ne bi smeli gledati. Zaključek festivala bo v soboto na vsesplošnem rajanju na Prleškem sejmu, kjer bodo tudi slavnostno podelili vse Hude Mačke festivala.
Festival organizirata Filmska praksa PLAN 9 ter Prleška razvojna agencija v sodelovanju z Občino Ljutomer ter podjetjem RC Media. Več informacij o naboru filmov in gostov si boste lahko kmalu prebrali na spletni strani www.grossmann.si, tu pa najdete tudi prijavnico za festival ter razpis za “Intenzivno delavnico kratkega igranega filma z uporabo posebnih učinkov”
——
In kje so to poletje slovenske filmske ladje? Celovečerni film režiserja Damjana Kozoleta Delo osvobaja nadaljuje svojo uspešno festivalsko pot. To poletje bodo film zavrteli na festivalu na Paliču, ki bo potekal med 15. in 21. julijem, nato bo gost motovunskega festivala, ki bo med 24. in 28. julijem, v tem času, med 14. in 27. julijem, pa bo film na ogled še na jubilejnem, 60. filmskem festivalu v Edinburghu. Film bo jeseni predstavljen tudi na televizijskem festivalu Prix Italia.
Film Delo osvobaja, ki ga je Kozole leta 2005 izvorno posnel za televizijo, je po svetovni premieri v Ameriškem filmskem inštitutu v Washingtonu in evropski premieri na mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu prepotoval kar 20 svetovnih filmskih festivalov in prireditev.
Igralec Peter Musevski je doslej prejel dve nagradi za najboljšo moško vlogo, in sicer na mednarodnem filmskem festivalu v Sarajevu in na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Nagrado za najboljšo žensko vlogo je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejela tudi Nataša Barbara Gračner.
—-
Kot že omenjeno, vas za sam zaključek današnje oddaje lahko povabimo na dva filmska festivala, ki v teh dneh potekata v naši soseščini. Od 15 do 22 julija v Puli poteka že 53 filmski festival domačega, se pravi hrvaškega in tujega filma, med katerimi bo mogoče videti tudi Cvitkovičev Odgrobadogroba. Še prav posebej pa vabljeni na zdaj že kultni filmski festival v hrvaškem Motovunu, ki bo potekal od ponedeljka 24 do petka 28 julija in kamor se odpravljamo delovno počitnikovati tudi mi. Do prihodnje oddaje čez 14 dni, ki bo med drugim obarvana z vtisi iz tega festivala, se od vas poslavljamo in vam želimo obilo »cinefilskega« in počitniškega uživanja!
GLASBA: Hill Of Beans – Satan Lend Me A Dollar
ODJAVA