Živimo v dobi anksioznosti

»Delo, ki je po svoji naravi kreativno, skupnostno, nekaj, zaradi česar je človek človek, postaja nekaj, kar je človeku tuje in nasprotno. Človek se počuti doma samo še doma, v tako imenovanem prostem času. Delo ne ustvarja več človekove potrebe, ustvarja samo še plačo. Človekove potrebe potem zapolnjujemo s konzumerizmom, neskončnim kupovanjem igračk. S kemičnimi sredstvi in konzumerizmom to odtujitev samo še poglabljamo«.