14. 12. 2015

Protest zoper državo, ki nas pelje v vojno

»Prevladuje konsenz o beguncih kot varnostni grožnji in o vojni kot o nujnem načinu reševanja situacije. Ta konsenz je zelo težko zrušiti, zakoreninjen je v parlamentu, v medijih in v družbi. Protest je torej kričanje tistih ljudi, ki se s tem ne strinjamo. Nikjer drugje ne pridemo do glasu, razen na ulici! Ljudje so se naenkrat soočili z veliko tesnobo, ko je vojska na mejah začela postavljati žico z britvicami. Te tesnobe pa niso imeli kje izraziti, razen na socialnih omrežjih. Zavedajo se, da ograja ni postavljena samo za begunce, ampak za vse nas. Ko se začnejo nižati standardi človekovih pravic, se standardi nižajo za vse. Vse postaja sprejemljivo. Še včeraj smo bili obupani, ker v sprejemnem centru beguncem čez noč nismo razdeljevali odej. Naslednjo noč pa se že tolažimo, da bodo že nekako preživeli, saj so tudi prejšnjo noč preživeli brez odej. Neznansko jih je zeblo, ampak nihče ni umrl. Kar je bilo še včeraj popolnoma nehumano, je danes sprejemljivo. Enako se dogaja z domačim prebivalstvom: revščina, socialna izključenost in politična nemoč ljudi postajajo vsakdanji pojavi. Občutek, da se tvoja država razvija v pošast, iz katere začenja poganjati zobovje, je neznosen. Ulica je žal postala edini kraj, kjer lahko to daš iz sebe. Ljudje v Evropi nimamo druge izbire, kot da začnemo graditi drugačne vizije.«