25. 11. 2013

»Moramo« (2012)

Avtor:

»Po eni strani živi Evropa na način induciranih, umetno proizvedenih strahov. Konstantno smo v nekem strahu, tesnobi, negotovosti, v zvezi z družbenim položajem, službo, prihodnostjo, še posebej seveda v dobi prekarnega dela. Obstaja način, kako se določeni strahovi vzdržujejo kot družbeni mehanizem nadzora in vladanja, strah se ohranja kot način življenja, v bistvu definira naš trenutni habitus. To je ena plat stvari. In realni in sproducirani strah sili v to, da kaže s prstom, česa bi nas moralo biti strah: po tej logiki to seveda niso družbene razmere, ki smo jih sproducirali sami, ampak neki tujci, priseljenci, ki seveda kradejo naša delovna mesta, posiljujejo našo kulturo. Nikoli nismo krivi sami, krivi so vselej drugi – poglejte sindrom Geerta Wildersa v Evropi in Tomaža Majerja v Sloveniji. Tisto, česar pa bi nas dejansko moralo biti strah, pa je fatalen način delovanja finančnega kapitala in globalizacije v zadnjih tridesetih letih, ki je očitno povzročil krizo in stanje, v katerem smo se znašli, rop tisočletja, ki ga niso zakrivile tolste države, preplačani upokojenci, zajedavski kulturniki, nefleksibilni delavci, zakrivilo ga je povsem nesankcionirano in katastrofično neodgovorno bohotenje finančnega kapitala, za katero moramo zdaj vsi tisti, ki nimamo nič s tem, plačati dolgove. Tu pa se zdi, kot da tega strahu ni, ravno nasprotno. Povsod po Evropi – z zdaj vsaj eno resno izjemo – ljudje volijo tiste stranke, ki so to krizo povzročile, kot rešiteljice. Točno tisti ljudje, ki bi konec koncev morali sedeti v zaporu, se ponujajo kot edini, ki lahko rešijo krizo, ki so jo zakuhali. To je glavna perverzija tega trenutka: da se vzbujajo umetni strahovi pred raznimi stvarmi, zato da bi ljudje, pred katerimi bi nas res moralo biti strah, nastopili kot zaščitniki.«