Danes se srečujemo z različnimi oblikami nasilja v družbi. Veliko ga je na športnih tribunah, na cestah, nad živalmi in naravo. Najbolj boleče in tudi najbolj kruto pa je nasilje nad in med ljudmi. Človeka nad človekom, mlajših nad odraslimi in odraslih nad otroci. Izstopa pa vsekakor psihično in fizično nasilje moških nad ženskami.
Po statističnih podatkih je v Sloveniji 99% nasilja med odraslimi storjenega nad ženskam. V naši in družbi nasploh se trudimo, da bi to preprečili, a nam, žal, zakoni in še kdo vedno preprečijo. Navkljub vsem žrtvam (smrtnim) nasilja še vedno ne zmoremo tistega človečnega koraka, ki bi te in takšne poskuse vsaj omilil, če že ne preprečil, da do njih sploh pride. Civilne iniciative se trudijo, naredijo vse, da se žrtvam, katere odkrijejo, pomaga. Največkrat pa potem zatajijo tiste državne ustanove, ki naj bi bdele nad tem, preprečevale, če ne že onemogočale, da tovrstnih dejanj sploh prihaja.
V nadaljevanju bi se dotaknil oblike nasilja, ki je v družbi najpogostejša. Psihično in fizično nasilje moškega nad žensko. V družbi sta nasploh najbolj prisotni, kar pa ne pomeni, da se ne izvajajo tudi druge oblike in da so zanemarljive. Nasilje nad ženskami s strani moških razumemo kot eno izmed najhujših oblik tovrstnih dejanj. Ženske so zaradi svoje biološke fiziološke danosti prav gotovo v podrejenem položaju, čeprav lahko navkljub vsem svojim sposobnostim dolgo, vendar ne v nedogled, prenašajo neprimeren odnos moških do njih. Morda bi bilo vredno omeniti nekatere oblike. Ne za obuditev spomina (ženske se jih še predobro zavedajo), temveč v opomin moškim, da jih ne izvajajo.
Zahteva partnerja po pozornosti, ljubezni ali spolnosti je za marsikaterega moškega samoumevna. Pri tem potrebe žensk sploh niso pomembne, saj se vedno dokazuje, da je v odnosu pomemben le moški ego. So ženske, ki spoznajo ta odnos in v njem praznino za njene potrebe, čustva in misli.
Nasilen moški (psihično) potrebuje občutek, da je več vreden kot njegova partnerka. To zadovoljuje s tem, da je ne upošteva. Niti njenih mnenj, niti predlogov ter jo skuša s tem razvrednotiti. Kako to vpliva na samozavest žensk in njihovo samospoštovanje, dokazujejo nešteti žalostni življenjski primeri.
Moški se radi odločijo »kaznovati« svojo partnerko s tako imenovano »tišino«. Tihi dnevi so večkrat tudi domena ženske v odnosu do moškega, a moški so lahko v takšnih primerih mnogo bolj kruti. Pri ženski to povzroči občutke nemoči, frustracije, strahu … Moški ji na neki svoj način sporoča, da ga ni vredna in da bo potrebno marsikaj popraviti, da si bo ponovno pridobila njegovo naklonjenost.
Moški so radi gospodarji. Dovolijo in v istem hipu hkrati zahtevajo, da se jim streže, da se vse vrti okoli njih. Da se lahko postavi pred prijatelji, naključnimi obiskovalci in dokaže, češ: Tole pa sem jaz naredil, tole je pa moje. Žensko s tem postavi v podrejeni položaj, če pa doda še kup opazk, ki so v takšnih primerih zelo pogoste (ničvredna, nesposobna, namerna), je mera običajno polna.
Moški ego ne miruje, če ne uporabi vsaj v vsakem drugem stavku »jaz«. Seveda na začetku neke partnerske zveze to ni toliko prisotno ali pa je celo že takrat delno prikrito, kasneje pa se izpostavi kot argument, ki se jim zdi popolnoma samoumeven. Nastopijo izbruhi ljubosumja, nezaupanja, nadzorovanja. Ženska postane namesto človeka vredno bitje, predmet različnih videnj, obravnav in obsodb. Izgubi enkrat več na utrjevanju samopodobe in večkrat zapade tudi v depresivne krize, iz kateri pa so izhodi vse prej kot lahki. Velikokrat tudi ni izhoda iz njih brez tragičnih dejanj.
Za psihično nasilne moške je značilno, da so mojstri besede. Vedno bodo našli takšno vprašanje, da bo odgovor v danem trenutku nemogoč. Besedne igre hitro sprevržejo v obsojanje in ženska (izjeme so vseeno zelo pogoste) v »zahvalo« za korektno komunikacijo največkrat prejme pogosto moško trditev, da je neumna, nesposobna, z eno besedo nora. Vem, ženskam je tole prav gotovo zelo znano.
Blatenje in sramotenje v družbi, pred prijatelji, otroci so pogosto tista oblika, ki najbolj prizadene. Zraven zvrhan koš besed, ki prizadenejo. Tukaj mislim predvsem na poniževanje, razvrednotenje in posmehovanje iz njene poklicne sfere, njenih sodelavcev, prijateljev in sorodnikov. Ko vse skupaj doseže vrh nerazumljivega, se pogosto poslužujejo še fizičnega nasilja. Ženska je šibkejši spol in moški to prednost radi izkoristijo. Če so že uspešnejše na delovnem področju, obvladajo kuharske, vrtnarske in gospodinjske mojstrovine, podpirajo tri vogale hiše, so v središču pozornosti, potem jim je v vsakem primeru potrebno dati vedeti, kdo je gospodar v hiši (običajno jo je zgradil moški, kot se radi pohvalijo). Tudi s silo, če je to za moškega, ki ne zna drugače, edini dokaz premoči.
Včasih je bilo mogoče slišati oguljene razlage, da se odnosi med moškim in žensko največkrat razrešijo v postelji. Pri tem ne smemo pozabiti, da je vse manj žensk, ki pristajajo na to oz. se temu zoperstavljajo. Tako poznamo ločene »spalnice« pri ženskah, ki so se znale postaviti za svoj status in drugo, pogostejšo, obliko, ko moški s silo nad ženskami zadovoljujejo svoje seksualne potrebe, pri tem pa se ne zavedajo, da je to edina pot, ki jih vodi v popolno izničenje odnosov in končno tudi v razvezo zakonske ali izven zakonske zveze.
Preden v epilogu namenim nekaj misli posledicam tovrstnega nasilja moškega nad žensko, v katerem ni nujno, da je vedno in najpogosteje razlog alkohol, naj dodam, da je ena najhujših oblik nasilja »ščuvanje otrok proti lastni materi. Načinov je več, a najpogostejši so podkupovanje in posmehovanje ter s tem spodkopavanje materine avtoriteta pri skupni, starševski vzgoji otrok.
In posledice? Preveč jih je, da bi se jih dalo vse navesti, zagotovo pa posledice nekaterih od njih preberemo v črni kroniki, veliko drugih pa spremlja vsakodnevno življenje žensk. Ne zavedamo se jih, jih ne vidimo, velikokrat ne razumemo, se pa sprašujemo zakaj pri ženski: pomanjkanje energije, depresivnost, ranljivost, občutki nemoči, strah pred prihodnostjo in predvsem za lastne otroke (katere bo mož skušal prepričati, da je mati slaba ali jih celo odvzeti pri morebitni ločitvi), pa nemotiviranost in napadi joka … in končna faza, celo misli na samomor.
Morda bo kdo tokratno pisanje, ki ga bom v eni izmed naslednjih rubrik nadaljeval z razmišljanjem o nasilju nad otroci, naletelo pri moških na veliko mero neodobravanja. Z zapisanim nisem ničesar uzakonil, nikogar nisem osebno diskreditiral, vsekakor pa sem želel opozoriti, da vzemimo v sodobni družbi ženske za enakopravne partnerice. Omogočimo jim, da so ženske, jih opazimo ter spoštujmo. Imejmo jih radi, upoštevajmo njihovo vedno večjo in bolj pomembno vlogo v vseh poklicnih sferah. Nikakor si ne dovolimo, da skozi perspektivo kaj pa naj naredimo, ne naredimo ničesar, da se to, kar se dogaja, s polno odgovornostjo vseh nas nadaljuje. Naša naloga je, da to preprečujemo. Takšne poskuse razvrednotenja žensk v družbi ne dovoljujmo in onemogočajmo tistimi, kateri se takšnih oblik nasilja poslužujejo, vse prepogosto z veliko posledicami za okolje, družine in njihove otroke.
Mag. Bojan Macuh, sociolog,
Murska Sobota