S kakšnimi utopijami se mora človek srečevati, ko gre za mirovništvo. In to na obeh straneh, tisti, za in tisti proti. Govorimo seveda o aktualni Mladinini pobudi za reformiranje Slovenske vojske, nesrečno poimenovani Ukinimo vojsko.
Pri utopizmu gre za nekakšno nedoletnost, nedoraslost kar se mirovniških pobud tiče. Niti zagovorniki, kaj šele kritiki niso dorasli nalogi. Preprosto v tej državi nimamo dovolj mirovniško izobraženih ljudi, ki bi bili kompetentni govoriti o temi. Imamo pa recimo, fakulteto za varnostne vede. Se sprašujem, kaj se tam učijo in študirajo?
Z mirovništvom je povezano neko splošno neznanje, podobno tistemu v zvezi z vegetarijanstvom. Ko mesojedi slišijo za vegetarijanca, so pokroviteljsko prisrčno začudeni nad tem, kaj vegetarijancem po odstranitvi mesa s krožnika sploh še ostane na njem. Pražen krompir in zelena solata? Nedozorelost vprašanja pa ni v tem, da na krožniku resnično ostaneta samo krompir in solata, temveč v tem, da si vpraševalci preprosto ne morejo zamisliti, da na krožniku sploh lahko obstaja kaj drugega kot ocvrt dunajski, krompir in solata. Dominantna težava ni v topoumnem zagovarjanju uživanja trupel, temveč v pomanjkanju znanja in vednosti oziroma izbire.
Debate o mirovništvu danes so večinoma debate znotraj trisa zrezek-krompir-solata in kaj nam ostane, če eno od sestavin preprosto odvzamemo. Ne prav dosti. Od krompirja in solate pa se slabše živi, kot če je zraven še zrezek. In, da ne bo pomote, že desetletje sem prepričan vegetarijanec.
Seveda je napačna zastavitev dileme. Da bi se dokopali do srži problema, je potrebno dvigniti horizont našega miselnega pogleda.
V mojem zagovoru upravičenosti Mladinine peticije zato ne mislim polemizirati toliko z zagovorniki vojske ali nasprotniki peticije, temveč z nekaterimi podporniki peticije, predvsem s prijateljskimi Zofijinimi ljubimci. Zofijci so namreč nedavno objavili odziv na peticijo, ki se mi zdi malce zmeden. Kako nenavadno za ljudi, ki jim upravičeno lahko pripišemo ostroumnost in občutljivost na aktualno družbeno stanje.
Zofijci trdijo, da na načelni ravni peticijo podpirajo, a hkrati zatrdijo, da ni realistična in nasploh dvomijo o takojšnji praktični izvedljivosti. Svoje pomisleke zgostijo v treh točkah. V prvi sestavljavcem peticije očitajo, da se gredo ukinitev vojske brez demilitarizacije, kar ocenijo kot nekoliko hecno. V drugi točki se sprašujejo ali si lahko neka država privošči ukinitev sil, ki ni demilitarizacija. Opirajo se na zgodovinsko evidenco, po kateri, kakor pravijo, je do sprememb na naših področjih zmeraj prišlo na oborožen način. Njihova zadnji in tretji ugovor proti peticiji pa je strah pred neoliberalno privatizacijo državotvornega ministrstva.
K njihovi prvi točki; ne gre za ukinitev vojske, temveč njeno korenito reformo. Tukaj so sami sestavljavci peticije nenatančni, saj v naslovu peticije pozovejo k ukinitvi, v besedilu pa k reformi in koreniti spremembi obstoječe vojske. Vsekakor resni kritiki peticije lahko avtorje morda opozorijo na nedoslednost, nikakor pa na takšni opazki ne morejo graditi resnega argumenta proti vsebini.
Drugi argument Zofijcev je resnejši, predvsem v svojih nedoslednostih in napakah. Kot rečeno se v njem vprašujejo ali si neka država lahko privošči demilitarizacijo v okolju, ki jo sili v oborožene spopade. Kot dokaz navržejo, da je do sprememb na naših področjih zmeraj prišlo na oborožen način. Zofijci se tukaj zmotijo že na začetku. Ne gre namreč za vprašanje ali si lahko NEKA država privošči UKINITEV vojske. Kajti, najprej ne gre za ukinitev, temveč reformo vojske. Predvsem pa vprašanje, kot je postavljeno, ni odgovorljivo. NEKA država namreč ne obstaja, obstajajo samo konkretne države in pri konkretni peticije ne gre za neko splošno državo, temveč za konkretno državo v času in prostoru. Povedano drugače, na konkretne predloge Zofijci odgovarjajo s splošnim pomislekom, ki nas odpelje proč od možnosti odgovora. Verjamem, da gre za nenameren spodrsljaj, ki pa žal zveni demagoško.
V drugem delu, kot potrditev nezmožnosti demilitarizacije, Zofijci navajajo zgodovinsko evidenco, po kateri je zaradi geostrateške lege do sprememb v teh krajih zmeraj prišlo na oborožen način, ob čemer sklenejo, da je vojska tu in tam vendarle koristna. S slednjim se strinjam, predvsem znotraj sistema civilne zaščite. To pa je tudi vse. Kajti ob tem se spet skorajda demagoško zmotijo. Namreč, izreči, da je do sprememb zmeraj prišlo na oborožen način, spelje pozornost na, verjetno družbene, spremembe, ki so, če sledimo argumentaciji, možne samo na oborožen način. Kar obrne zgodovinski vzrok in posledico. Oboroženi spopadi so zmeraj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, ne pa začetek neke politike in sprememb. In da ne bomo v tej kritiki Zofijcev tudi sami padli v past splošnosti, ko je ta nepotrebna, povejmo kaj so Zofijci pravzaprav hoteli povedati. Namreč, da smo v teh krajih in ne glede na državno tvorbo, že večkrat bili POTISNJENI v oborožene spopade. Pravzaprav smo bili prisiljeni v vse oborožene spopade v zadnjih sto letih, torej prvo in drugo vojno, ter nedavno balkansko vojno. Še sreča, da se povojno zaostrovanje okoli Trsta in Koroške, ter Titov razkol s Stalinom izšel na neoborožen način. A ostaja dejstvo, da smo v oborožene spopade bili prisiljeni.
In dogodki ob vseh treh spopadih dokazujejo prav to, kar predlagatelji peticije trdijo, da Slovenija na potrebuje vojske, kakor jo je imela in jo ima še danes. Poglejmo zgodovinske evidence.
V prvi vojni so se slovenski naborniki bili prisiljeni boriti v dveh rednih vojskah, na italijanski in avstrijski strani. Nobena ni bila na njihovi strani, slednja se je s koncem vojne razpadla, državotvorno pozicijo pa je po vojni prevzelo samooboroženo in samoorganizirano ljudstvo skozi akcijo gospoda Maistra, ki je spet ravnal v nasprotju z ukazi iz bojazljivega upravnega središča, torej Ljubljane.
V naslednji vojni se je regularna vojska, ki bi naj branila prebivalstvo, učinkovito razpadla, državotvorno in zgodovinsko verificirano pobudo pa je spet prevzelo samoorganizirano in samooboroženo ljudstvo oziroma partizanska vojska. Taktika se je ponovno pokazala kot zgodovinsko pravilna in uspešna.
V nedavni poodcepitveni agresiji pa je bila zadeva še hujša, takrat se je regularna vojska, ki naj bi ljudstvo branila, prelevila celo v agresorja. In spet je državotvorno pozicijo vzpostavilo in jo z oboroženim odporom ubranilo samoorganizirano ljudstvo.
Zgodovinska evidenca v vseh oboroženih spopadih, ki so se zgodili na teh ozemljih v zadnjih sto letih nedvoumno pokaže, da z redno vojsko v teh krajih res nimamo sreče niti uspeha. Državotvorno in samoobrambno pozicijo je zmeraj vzpostavljalo in dobivalo samoorganizirano ljudstvo.
Kar, mimogrede, na težko preizkušnjo postavi vsaj tri zadnje vlade. Kajti državotvorno izkušnjo, ki jo je vzpostavilo in nosilo samoorganizirano ljudstvo, bo vlada skozi vojsko težko prenesla v Afganistan, Somalijo, Libanon, Sirijo, Kosovo ter Bosno in Hercegovino, kjer se trenutno nahaja. Državotvornost lahko dokazuješ pač na ozemlju, kjer neka skupnost živi in to proti nekomu, ki se vsiljuje od zunaj. Dokazano uspešno zgodovinsko evidenco oboroženega odpora bo vojska težko potrdila v omenjenih državah. Prav posebej v Afganistanu se ji po robu postavlja samoorganizirano ljudstvo in kot kaže tudi zmaguje. Nazaj na Zofijce.
In njihovemu tretjemu ugovoru proti peticiji, strahom pred neoliberalno privatizacijo državotvornega ministrstva. Ki ga bo lahko ovreči z dvema ugovoroma. Prvi je ta, da smo skozi nizanje zgodovinske evidence ravnokar pokazali, da Ministrstvo za obrambo skozi delovanje obstoječe Slovenske vojske pač ne more biti državotvorno. Privatizacija že zato ni mogoča.
Drugi argument pa je, da se je neoliberalna privatizacija v tej državi že zgodila. Neoliberalni tumorji tipa Blackwater so mogoči samo ob predpogoju obstoja agresivne vojaške imperialne politike in pripadajočega vojaško-industrijskega kompleksa. Slovenija ne zadostuje nobenemu pogoju, hvalabogu. Slovenija ni imperij, niti nima vojaško-industrijskega kompleksa. Še tista avtomatska puška, ki so jo naredili v Gorenju, se je ob pregrevanju zatikala. Da o Patriji ne govorimo.