DPU poročilo s predavanja Nestor Lopeza
V četrtek, 8. decembra 2011 je v nabito polni predavalnici osvobojenega dela Filozofske fakultete, predaval Nestor Lopez, diplomatski predstavnik Bolivarske Republike Venezuele v Sloveniji. Svoje predavanje je naslovil: “Od El Caracaza do oblasti ljudstva ali Zgodba o pričakovanem padcu neoliberalnih reform v Venezueli in o tem, kako je prispeval k promociji socialističnega pristopa k opolnomočenju ljudstva”. Ironizacija razvlečenih naslovov iz obdobja baroka je dajala slutiti nekonvencionalno predavanje in natanko to smo poslušalci tudi dobili! Namesto stroge akademske izpeljave je Lopez polpreteklo zgodovino Venezuele predstavil čez serijo osebnih doživetij, iz katerih je izpeljeval teoretske refleksije, obenem pa publiko navduševal z “žižkovskimi” vložki, ki so poželi salve smeha.
Z vidika imperialnih interesov ZDA sta tako Venezuela kot Južna Amerika vedno predstavljali nekakšno dvorišče, na katerem so Združene države nemoteno izsiljevale svojo politiko in nastavljale njene predstavnike. V primeru Venezuele so bili ti apetiti še toliko večji, saj ta država poseduje največje zaloge nafte na svetu. Dogodek, ki ga je predavatelj v tem kontekstu izpostavil, so bili upori v El Caracazu. Ti so se odvijali leta 1989, natančneje tri tedne po invaguraciji takratnega predsednika. Njegova vlada je namreč obljubljala implementacijo zloglasne šok doktrine. V svoji neoliberalni latovščini so oblastniki govorili o prilagajanju in modernizaciji. Vendar je prilagajanje v praksi pomenilo predvsem višanje osnovnih življenjskih potrebščin (denimo cen elektrike in vode). Temu so se ljudje silovito uprli in na ulice so šli delavci, študentje, gospodinje in velika večina prebivalstva, ki jih je neoliberalna politika pahnila v nemogoč eksistenčni položaj. Ob tem je Lopez poudaril, da je tako marksist kot spinozist in da verjame v telo in materijo. V času uličnih uporov naj bi se zgodilo natanko to, novo materialno telo, ki prej še ni obstajalo. Telo, ki je moralo že v prvem dnevu utrpeti grozljivo žrtev več kot 3.000 mrtvih in je zaradi tega postalo še močnejše. Ob tem uporu se je zgodilo tudi določeno plenjenje veleblagovnic, saj zaradi razpada sistema ljudje enostavno niso imeli denarja, da bi si lahko kupili hrano in druge osnovne dobrine. To je Lopez navezal na izgrede, ki smo jim bili priča letos avgusta v Londonu. Po njegovih besedah tudi teh ne moremo odpraviti kot izbruh kriminalne bestialnosti, temveč jih je potrebno razumeti kot izraz protesta in temeljne eksistenčne stiske, podobne tisti, v kateri so se znašli v Venezueli po desetletjih neoliberalne paradigme.
V El Caracazu se je začelo revolucionarno vrenje, na čelu katerega je bil Hugo Chavez, ki je zaradi svojega angažmaja pristal tudi v zaporu. Kasneje je bil oproščen, leta 1998 pa naposled izvoljen za predsednika Venezuele. S tem se je začela tudi bolivarijanska revolucija, ki traja še danes. Med prvimi potezami Chavezove vlade je bilo pisanje nove ustave. Ta proces je sprožil neverjeten politični angažma širokih slojev prebivalstva, ki so bili prej izrinjeni iz procesov političnega odločanja. O ustavi naj bi se debatiralo na cesti, na vagonih podzemne železnice in številnih drugih prostorih. Nova ustava je nato dejansko pravnoformalno potrdila etnično raznovrstno sestavo Venezuele. Staroselci so dobili celo svoje posebno poglavje, v katerem jim je zagotovljena upravičenost do njihovih zgodovinskih ozemelj ter zagotovljeno določeno število sedežev v vsakokratnem sklicu parlamenta. Na tej točki je Lopez izpostavil, da je socialist prav zato, ker je pripravljen braniti tudi pravice svojih mučiteljev in da ne šepa zaradi kakšne športne nesreče, ampak prav zaradi svojega političnega aktivizma in njegovih posledic.
Tudi sicer mu težko življenje ni tuje, saj je bil rojen v barakarskem naselju, v katerih je še do nedavnega živela večina Venezuelcev. V preteklosti je namreč več kot 80 odstotkov ljudi živelo v revščini, od tega 55 odstotkov v ekstremni revščini. Ena od prioritet Chavezove vlade je prav opolnomočenje teh ljudi in dvig njihovega življenjskega standarda. Življenje v barakarskem naselju ne more potekati drugače kot v simbiozi, ljudje se naučijo deliti tisto malo, kar imajo in denar, ki vstopi v skupnost, je zlepa ne zapusti. Zato je Lopez rekel, da bi bila njegova babica, mati več kot dvajsetih otrok, odlična ministrica za finance, saj ji je uspelo iz nič delati čudeže. Napram temu je izpostavil vse tiste politikante, ki nam danes pretijo z varčevalnimi ukrepi, proračunskim fatalizmom in grožnjo, da bodo regulacije nujno privedle do razpada sistema. Pri teh ljudeh je prisoten strah, da bodo označeni za komuniste, če bodo implementirali karšnekoli ukrepe, ki bi posegali v svoboden tok kapitala. Vendar so v Caracasu navkljub temu naredili nekaj nezamisljivega in za dva tedna zaprli borzo. In kaj se je zgodilo? Nič.
Po Lopezovem prepričanju je šla logika financializacije absolutno predaleč, kar ga spominja na prodajanje plastenk z zrakom, ki so jih iznajdljivi pariški prodajalci ponujali turistom ob vznožju Eifflovega stolpa. Trg je v današnjem času postal novi orakelj iz Delfov, neka nedoumljiva, a vsemogočna sila, ki nam istočasno vlada in prerokuje prihodnost. Lopez bi namesto tega uvedel strožjo regulacijo, predvsem pa ekonomijo, ki bi bila prilagojena potrebam ljudi in ne kapitala. Na koncu predavanja je z nami delil spoznanje, da je bila Venezuelska oligarhija vedno lena in neizobražena. V svojih elitnih knjigarnah prodajajo Harry Potterja, priročnike o samopomoči ter kuharske knjige o piščančjih juhah. To pa ni teoretska aparat, ki bi lahko ogrozil potek Bolivarijanske revolucije.