A
Za današnjo dobo izgleda, kot da se je študent prelevil iz leva v uživaško opico, iz ustvarjalca prihodnosti v skrbnika lastne ugodnosti, iz gibala v silno razgibano maso nemočnih plešočih teles brez oblasti. V službi užitka potroši svoja najplodnejša leta za samouničevanje in razvratno kolobarjenje od telesa do telesa, misleč, da se s tem izpopolnjuje v neki tehniki, ki bi jo upravičeno lahko imenovali tehnika uživanja.
Študentski žuri, študentske prireditve in sploh vse aktivnosti, ki so namenjene razvedrilu so postale osrednje jedro samega cilja študenta, kot da bi to bilo nekaj povsem naravnega – kot da bi živalska narava študenta prevladala nad samim pojmom študenta, ta pa je: tisti, ki študira. Študij je pač obstranska dejavnost, tako pravijo, nujna, toda vselej že obstranska; glavno je uživati, tako pravijo, drugo ni važno. Ugodje najprej, šele nato študij.
Ampak celo ko pride do tega, da se študentje učijo, se učijo tako, kot da bi vase sprejemali nekaj škodljivega, nekaj tujega, nekaj odvečnega, ki ne stoji ne na zemlji ne na nebu in do česar čutijo bolj ali manj odpor.
No, vidite, v tem odporu je osnovano vse, kar se študenta ravno ne tiče – v tem odporu lahko vidimo vir tega, čemur vsak zase pravi moje ugodje. Kajti dobro je ravno to, da se izogibamo neugodju, da se izogibamo bolečini, naporu, še posebej miselnemu. Kaj? Misliti?
V tem sploh ne vidi nobenega smotra, kaj šele moči, moči samostojnega mišljenja. Študent se niti ne zaveda, da če z odporom sprejema vase nekaj, za kar smatra, da nanj nikakor ne vpliva in da mu ne bo v prihodnosti na noben način služilo, no potem se ne zaveda, da dopušča najhujši kačji ugriz v želodec njegovih težav – mar ni še nihče slišal, da je sedež duše ravno želodec?
S tem ko študent brezglavo srka vase na tone informacij in spekulacij se okuži, kar pa je najhuje, še sam ne ve, s čim se je okužil. Pod kožo mu zlezejo stvari, ki jih ni prežvečil in dodobra prebavil, tako da ni prav nič čudnega, če se ob izpitih in kolokvijih bljuva znanje kot bi bilo nekaj, kar uničuje želodec. Slaba prehrana? Ne. Slaba prebava.
Stvari, kakršne nas učijo na fakultetah, je treba jemati z vso resnostjo, s katero nam jo posredujejo profesorji, toda ne tako, da jih jemljemo zares – konec koncev so samo ljudje, tako kot mi – marveč da jemljemo zares to, kar govorijo in pišejo.
Če se nasprotnika podcenjuje, se mu že vnaprej podari zmago, s samim sabo kot sužnjem vred; sužnji lastnega neznanja? Ne, sužnji neobvladljivega znanja.
Β
Zakaj fakultete dopuščajo, da so njihovi študentje predani uživanju? Še več: zakaj fakultete celo spodbujajo, financirajo, omogočajo vse te zabave? Mar ne ravno zato, ker imajo same od tega neko korist?
Zagotovo ne čisto enostavne materialne koristi, vsaj na prvi pogled ne, ampak predvsem korist v tem, da žuri delajo študente krotke v trenutku, ko se je vsa magija noči razblinila in je nastopil čas, da se študent vrne na fakulteto, ki ga sprejme kot najboljšega gosta. Masira ga, razvaja, ves čas mu govori: »Saj bo še vse v redu – ti se samo pridno uči in dokončaj študij in videl boš, da se bo že našla rešitev tudi zate.«
Če bi profesorji tako odkrito govorili, bi si sami sebi lagali. Kot da ni še nihče slišal o težavah okoli brezposelnosti. Kot da ni še nihče slišal, da smo študentje postali ne rezervna armada delovne sile, ampak čisto prava odvečna armada, vojska brez nasprotnika, brez orožja, brez cilja. Ko bi le videli, da imamo vse, kar potrebujemo za delovanje, natanko pred našimi nosovi…
Toda to bi bilo natanko enako kot če bi od bedaka, ki sloni na deblu, zahtevali, da naj pogleda in vidi goščavo od daleč, da bi lahko doumel, katera pot ga bo povedla iz obširnih gozdnatih planjav negotovosti na travnike sonca in sreče; ne, nihče ne verjame več v to, vsaj ne zares, da nas na koncu poti čaka raj ali pekel – konec je smrt, proti kateri se bori življenje, da se v dolgem ovinku vrne nazaj vase; ali če že hočete, sesuje samo vase…
Le kdo si še danes zatiska oči pred tem, da kar imamo časa na razpolago tukaj in zdaj nam ga je odmerjenega po taktu in meri, s katero stopamo po gozdu življenja? Nihče več. Toda zakaj potem za vraga si vsi tovrsten pogled na stvari razlagajo takole, kot da je ravno zaradi tega potrebno kar se da uživati življenje, iztisniti iz njega kar se da veliko, ga izmozgati do te stopnje, da lahko le kot presušeno truplo pade v grob in za vedno zapre vrata za seboj.
S tem ko si domišlja, da skozi žure in uživanja črpa od življenja največ ne vidi, da s tem izčrpava samega sebe, da svoje celice, tiste, s katerimi misli, izmozgava do kostnega mozga, da svoje telo uničuje do te mere, kot da bi si želel čimprej umreti – čeravno ne v bolečini, pa vsaj v užitku. Mar ni oboje nekako dvoje plati istega kovanca, kovanca obljubljene sreče, ki nikoli ne pride, ki se zgolj sama sebe obljublja skozi vse tiste male kapljice magičnosti, s katerimi nas noč vzame v svoj objem kot mati na svoja prsa, ko smo še bili majhni?
Če smo že v igri, igrajmo se…
Γ
Od vedno – to pomeni: od rojstva nas že oblegajo razno razne avtoritete, ki same sebi verjamejo, da so avtoritete, kot da ne bi vedele, da brez nekoga, ki jih posluša, ki jih uboga, sami po sebi niso nič; če bi študentje ne bili tako ubogljivi, bi vsi ti ljudje, ki krojijo njihove usode, z vsemi študentskimi interesnimi ložami vred, lahko ustanovili le zbornico za gospodarje nikogar.
Nič slabega ni v tem, da si suženj, ne, celo hvalevredno je; odvisno pa je, kdo te hvali. Najslabša stran sužnja pa je ravno samohvaljenje, zadovoljstvo s samim seboj, kar je vredno vsega zaničevanja, ki ga premore človeška narava. Nikoli se zadovoljiti do konca, kajti konec je vselej že tu, pred očmi nam stoji in to nas straši, to nas sili, da stremimo k življenju, ki se zateka v varne kotičke toplote in blagodejnosti.
Varen pred nevarnostjo pa lahko vsak pijani suženj za šankom poreče kar hoče, nič ne bo pomagalo – lahko ga sliši kdor koli, težava bo še vedno v tem, da sam sebe ne bo slišal. Tako samoumevno je, da so uhlji tam zato, da poslušamo druge, da nihče več ne posluša samega sebe in ravno zaradi tega postajajo vsi študentje vedno bolj poslušni: na zabavah se tolče po mizah in tuli z volkovi, čez dan pa se kot najslajša jagnjetina prikaže na fakulteti in se dobrika pastirju, češ: »Saj je vse lepo – mar ne ?«
Pusti se voditi ne zato ker se sam ne bi počutil zmožnega voditi, toda tukaj gre za vprašanje: koga voditi? In edini odgovor, ki ne bi terjal dopolnila k vprašanju v stilu: voditi – to pomeni že voditi nekoga za nos – bi lahko bil: samega sebe voditi, samega sebe obvladovati. Potem si lahko vlada in ministri in predstavniki, ki tlačijo vse tiste, ki jih, češ, zastopajo, potem si lahko vsi skupaj samo obrišejo pod nos.
Δ
Res pa je tudi to, da obstajajo razna združenja, razne študentske asociacije in društva, klubi ali kakor koli jih že hočemo imenovati, ki služijo študentom kot pripomoček za njihovo vpeljavo v aktivnosti, za katere se smatra, da bi mu lahko koristile. Toda s tem ko zasleduje svojo koristi se ne zaveda, da koristi drugim – tistim, ki ta društva krijejo.
Vse te asociacije so in bodo brez pravega učinka vse dotlej, dokler si ne bodo izborila samostojnosti, dokler se ne bodo postavila na noge z glavo pokonci in vzkliknila: »Dovolj imamo!«
Ne gre za to, da bi se ustanavljalo društvo za društvom in tako v neskončno majhno število skupinic, ne gre niti za to, da bi se vse skupaj spravilo pod en sam dežnik – ampak za to, da se vsi posamezniki kot posamezniki udejanijo hkrati na istem mestu ob istem času, kadar bi pač okoliščine to od njih terjale; in mislim, da so okoliščine že presegle vse meje.
Študent in študentska populacija sta dva popolnoma različna pojma: eno je posameznik in drugo je družba; slednja pa je vselej predmet nekih analiz in obravnav, meritev in določanj, ki služijo oblasti za to, da vsem skupaj odmerijo prostor svobode, ki naj bi jim pripadal. Študentje pa so še veseli, da je to tako, veseli so za vsak meter, ki jim ga odmerijo in prodajo skupaj s raznimi študentskimi paketi, pri tem pa pozabljajo na ključno točko vsega tega, ki je: merilo, s katerim merimo.
Ε
Svoboda je predvsem v tem, koliko si je vzameš in v kolikor si jo sploh vzameš – podarjena svoboda ni vredna počenega groša.
Nobenega pravega razloga ni, da bi pristali v tekmovanje kapitalistične narave, ki nas spravlja enega proti drugemu kot tekmovalce na ravnini, ki se zaključi s prepadom. Omejevanje svobode drugemu samo zato, da bi si jo sebi razširili: to je pravi pomen tekmovalnosti, ki se v kapitalstični dobi pojavlja v preobleki demokracije.
Študentje si stojimo nasproti kot tekmovalci, medtem ko bi morali biti soustvarjalci, postavljeni smo kot nasprotniki, medtem ko bi morali biti soigralci, gledamo se sovražno, medtem ko bi morali gledati eden na drugega kot na samega sebe. Mar ni še nihče opazil, da v drugem vidimo podobo nas samih?
Edina svoboda, ki nam je še ostala, je svoboda do upora – to je več kot očitno, saj nam je prava svoboda zdrsnila izpred oči s tem, ko so nam ponujali obilico malih svobodic, bolj ali manj posrečenih domislic, vse to pa kot vaba za to, da bi odvrnili pogled od tam, kamor bi morali ves čas imeti uperjene oči.
Ζ
Mnogo je še nerazčiščenega toda vsaj eno je jasno: ne gre več za to, da bi se vprašali, proti komu naj se za vraga študent upre, ampak zato, da se vprašamo, proti čemu naj se študent upre?
Samo en odgovor je možen, če smo le dovolj pozorni v dobi, ki nas zaslepljuje z razno raznimi bleščicami in odleski svobode: upreti se je potrebno mestom oblasti :- mestom, ki, četudi izpraznjena svojega posameznika, vedno pritegnejo nekoga drugega nase tako, da si povrh vsega domišljamo, kako je dobro, če smo enega gospodarja zamenjali za drugega.
Nobenega pravega gospodarja ni – to, proti čemur bi se morali boriti, pa se ne, ampak se bomo morali, prej ali slej zagotovo, je oblast, ki nas tlači. Stara, podla oblast, ki se je zamaskirala v podobo dobrega gospostva, ki daruje študentom vse, kar potrebujejo za življenje in še več: tudi vse nepotrebno, vse tisto, kar naredi življenje odvisno od drugega življenja.
Vse je v strahu pred tem, kar lahko izgubimo, če se podamo na takšno pot – zatorej pogum! Kajti samo še nekaj je bolj strašno od tega, da nekaj izgubimo, in to je: da izgubimo same sebe. Poišči samega sebe in našel boš vse druge, ki se iščejo…
24. november 2004