(Odziv na prispevka Vizije prihodnosti in V imenu naravnega zakona)
Prihodnost se nam po vseh kazalcih ne riše v rožnatih barvah, vendar pa tukaj menim da ni pravilno iskati vzroka v posameznikih, ki zavestno in namerno teptajo šibkejše. Potrebno je vedeti, da se naravne dobrine postopoma zmanjšujejo, oz. stagnirajo, medtem ko število ljudi še vedno narašča. Posledično to nujno pomeni manj dobrin za vsakogar. Problem delitve teh dobrih seveda ostaja, a je zdaj slika nekoliko drugačna kot je bila pred desetletjem in več. V preteklosti s(m)o lahko bogati bogateli na račun povečane produkcije in na račun “ekonomičnosti”, kar v praksi pomeni zmanjševanje proizvodnih stroškov. Danes ko ni več povečanja produkcije, ljudje pa še zmeraj želijo bogateti (in to ni šibkost le bogatih), so možnosti za nadaljnjo bogatenje samo pri ekonomičnosti, ki lahko ponovno ubere dve poti. Prva in enostavnejša je zmanjševanje cene delovne sile, kar pomeni zniževanje ugodnosti zaposlenih, druga težja pot (in hkrati pravilna) je posodobitev proizvodnje. Slednja pot je težja predvsem ker zahteva finančna vlaganja, ki pa jih podjetja, katerih vodstvo je koristilo kapital podjetja za lasne potrebe, nima. Seveda si ga lahko gre sposodit na banko, vendar verjetnost, da bo kapitalist, ki je v preteklosti kapital koristil za užitke, namesto za razvoj, uspel z pravilnim razvojem zelo majhna. V praksi se zato pojavlja veliko podjetij, ki so se zadolžila in zadolžitveni kapital neuspešno porabila (zanimivo je to, da so to večinoma podjetja, ki so dalj časa prejemala kapital od države, ki pa je sedaj tudi “iztrošena”). Posledično je edino logično, da takšno podjetje zapre vrata. Povsem naravno in razumljivo je, da bo podjetje, ki ga vodijo nevizionarski ljudje propadlo. Podjetja ki jih vodijo ekonomisti so praviloma obsojena na propad, pred tem bo seveda iz njega iztisnjen sleherni evro, a končalo se bo po edinem možnem scenariju.
Nerazumno bi bilo iskati rešitev v enakomerni delitvi kapitala (pravilno razmišljanje je pravična delitev dobrin), saj človek ne potrebuje denarja, ampak potrebuje streho nad glavo, hrano v trebuhu in partnerja, s katerim si lahko ustvari družino. Res je v današnji družbeni zmedi obveljalo razmišljanje, da je kapital tisti, ki ti omogoča vse omenjeno, a realna slika je nekoliko drugačna. Razpršenost kapitala je dobra samo za trošenje, ne pa tudi za produkcijo. Takšen (razpršen) kapital lahko služi samo kot pokazatelj želje, oz. raje potreb ljudi, tako da se vrača tistim podjetjem, ki s svojimi produkti najbolj dviguje kvaliteto življenja ljudi. Res je, da je danes ekonomija naredila še več slabega s tem, ko je oživila marketing, ki ljudi namesto da bi jim puščal svobodo, da sami razmislijo kaj narediti s svojim življenjem, raje usmerjajo na svoj mlin. Posledično uspevajo nekatera podjetja, ki imajo dober marketing in slabe produkte (Coca-Cola).
Kako ravnati naprej? Razvoj novih produktov, ki bodo zamenjali stare in pri tem predvsem zmanjšali potrošnjo energije, kar ima obilo pozitivnih posledic: zdravo okolje, zdravi ljudje in vsa živa bitja v tem okolju, prihranek, oz. presežek energije, ki se lahko koristi za nadalen razvoj, ki naj ne bo podprt s sloganom: Več je boljše. Posodobitev produkcije (avtomatizacija, kakovostnejši, učinkovitejši, tudi varnejši proizvodni procesi) in s tem povečanje dodane vrednosti. Omejevanje marketinga, reklame nimajo kaj delati v vašem zasebnem življenju, biti morajo informativne in ne smejo čustveno nagovarjati ljudi, tako da se lahko vsak posameznik sam zase odloči kaj je najboljše zanj.
V naravi je povsem običajno, da močnejši porazi šibkejšega. Prav tako je “normalno”, oz. lahko zapišem kar naravno, da se večja (močnejša) bitja hranijo z energijo manjših (šibkejših) bitij. Pravice so omejene na njihove fizične sposobnosti, tako ima npr. srna pravico jesti boljšo travo od druge (naravno šibkejše) srne. Ali to “pravico” uveljavlja je najbolj odvisno od količine hrane in seveda od “svobodne” odločitve same srne. Vendar, ko se pojavi na travniku tudi velika mačka ima pravice le ona. Tako je v naravi. Ljudje pa se od nje najbolj ponosno razlikujemo po našem razumu (čeprav v umu nismo nič več kot ostale živali). Pri tem je potrebno upoštevati, da je razum orodje večine sesalcev, da prilagaja svoje življenje okolju (srna “zna” poiskati boljši pašnik, mačka “zna” izboljšati taktiko lova, človek “zna” vzrejati živali in rastline). Vendar smo ljudje zelo spicistični in si razlagamo naš presežek razuma glede na ostala živa bitja kot nekaj božanskega. To pa drži le do te mere, ko uporabljamo ta presežek razuma za božanske stvari, kar v praksi pomeni povečevanje življenja. Dobro urejena klasična kmetija je zgleden primer tega, saj omogoča na majhnem prostoru složno življenje velikemu številu živali, med njimi tudi ljudem. Seveda le če kmet, kot najbolj razumski član te kmetije, ravna v skladu z naravnimi zakoni.
Da ne bom preveč razpredal le o tem, želim podati in nekoliko podkrepiti trditev, da je zakon močnejšega naravni zakon in zakon največjega dobrega “božji (lahko bi se v vseh zapisih namesto na boga obračal tudi na moralo)” zakon.
Družba, ki spoštuje naravni zakon je uspešnejša od družbe ki tega ne spoštuje. Družba ki spoštuje naravni in “božji” zakon je uspešnejša od družbe, ki spoštuje le naravni zakon. Vendar pozor: Družba, ki spoštuje “božji” zakon bolj kakor naravnega je manj uspešna celo od družbe, ki spoštuje le naravni zakon.
Naj podkrepim vse to z realnimi primeri. Eden najbolj naravnih družbenih zakonov je kapitalizem, kateri jasno daje, po zgledu na travniku, pravice močnejšemu. Kapitalizem je naravni zakon (ne poznam toliko podrobno, da bi lahko trdil, če je v prav vseh) Združenih držav (severne) Amerike. Če te države pogledamo podrobneje, lahko vidimo, da je uspešnost posamezne države odvisna od spoštovanja “božjih” zakonov. Povedano drugače, če ima v posamezni državi pravice velika mačka, je ta država manj uspešna, kakor če ima pravice gospodaren (“pobožen”) kmet1.
Primer družbe, ki spoštuje “božji” zakon bolj od naravnega so nekatere komunistične države, med njimi je lep primer Jugoslavija.
Primeri družbe, ki pravilno spoštuje tako naravne, kot tudi “božje” zakone pa so Švica, skandinavske države, Japonska.