Protesti v tej in proti tej zelo hudi krizi so se končno začeli, celo pri nas. Kaj zahtevajo vsi ti ljudje v New Yorku in drugod? Česa se zavedajo? Najmanj tega, da jim življenja ne gredo navzgor, že zato ker nekateri pravijo, da bodo prihodki ob neenakostih navkljub, počasi a zanesljivo prikapljali. A po tolikem času se zdi, da je vse kar kaplja in curlja navzdol, le še seme z bogataških zabav. Poslovni duh je očitno zdrav in ploden, a kaj ko je res zanič okusa.
Geslo, ki bi takšno življenje, te neoliberalne norme in zlasti njegovo praktično raven lahko zelo dobro opisalo je: extreme is the mainstream. To kar je danes ekstremno je v samem središču življenja. V centru družbenega in ekonomskega življenja ni zmernosti in prijaznosti, ampak podivjanost, brezmejna hitrost in rast, ter gravitacija z močjo črne luknje. V današnji neoliberalni ekonomiji vsi pomembni ekonomski procesi prispevajo k temu, da je majhna družba ekstremno bogatih, s časom nujno še bolj bogata. Česar posledica je seveda tudi vznik določenih norm in določenega duha.
V takem svetu so orientacije postavljene na glavo tako, da so ravno zmerneži razumljeni kot nekakšni ekstremisti. Kdor je zmeren in bi rad, da so stvari resno in vsaj malo uravnotežene, bodisi v smer ekologije, ekonomije, česar drugega, ta je ekstremist, “radikalec”. Ekstremizem, ki je v središču vsega, kajpak ne mara nikakršne zmernosti. Žalostno je videti koliko čisto povprečnih ljudi se je tej logiki pripravljeno podrejati in zmerneže kar v tri dni zmerjati. In to z nevarnimi »radikalci«, ki lahko stvari menda le poslabšajo.
Za moje pojme je to jasen dokaz, da se pod neoliberalnim vrednostnim sistemom in celo pod sistemom sodobne socialne države, v zadnji instanci ne širi nikakršna svoboda, ampak nasprotno, razširja se nova (prostovoljna) suženjska morala. Tudi pri nas se v tem predvolilnem času vse bolj širi miselnost, da smo državljani nasploh in ne le oni zaposleni v javni upravi, nekakšni paraziti. Uveljavlja se retorika šparanja, ki ji tudi tisti ki jim to utegne škoditi kar aplaudirajo.
Danes je govorjenje proti zasebnemu interesu kot takemu tudi velikanski tabu. A ne govorjenje proti kateremukoli zasebnemu interesu. Moraliziranje o kompanjonskemu kapitalizmu je zelo v modi. Kar vidimo tudi v Sloveniji. To ne le da predpostavlja, ampak naravnost hvali nekakšen »dober« ali pa menda vsaj neizogiben pohlep. Govorjenje proti zasebnemu interesu, ki ne diskriminira med enim in drugim, pa ne more biti ravno priljubljeno. Vse te vrednostne orientacije in načini vedenja, se v sodobnem svetu konstantno obnavljajo in utrjujejo. Zdi se da kar same od sebe in tudi neodvisno od politične opcije, ki je tisti hip v sedlu. Tudi v tem političnem prostoru se temu očitno ne moremo izogniti.
A to so posebni dnevi, ko se po dolgem času resnično zdi da se družbeno-politični menu spreminja, status quo pa ni več ena in edina juha dneva. Povsem zdravorazumski in zmerni protesti v teh oktobrskih dneh, ki so odmevali tudi pri nas, niso nič drugega kot osvežujoči in zapozneli pozivi – k zmernosti. To ni običajna ekonomistična obsodba »predrage države«, ampak neskončnega zasebnega pohlepa. Ključno pa je katera je tista izmed teh dveh percepcij, ki se bo utrdila. Kdo so v resnici tisti, ki imajo preveč privilegijev?
Ti protesti prihajajo zelo pozno, zato si lahko le mislimo kako neverjetno slabše so današnje resnične razmere od našega v nevidno ekstremnost potopljenega in temu primerno topega dojemanja. To pa je voda na mlin neusmiljenih zategovalcev pasu, saj je posledice zategovanja mogoče sprejeti in celo preživeti, le ob topem ali kar neobstoječem socialnem čutu.