Različna družbena gibanja in skupine, ki so zadnja leta soustvarjala globalno protestno gibanje za globalizacijo pravic, za svobodo gibanja in globalno državljanstvo, so odprla nov cikel boja in sodelovanja, ki ga na kratko imenujemo proces Euromayday. To poimenovanje nikakor ne more zaobjeti večplastnosti in večsmernosti tega novega laboratorija, a vendar razkriva nekatere temeljne premise preteklega in bodočega delovanja. Euromayday je razširitev in nadgradnja analiz in bojev, s katerimi so začeli eksperimentirati delavci v verižnih trgovskih centrih, ti. Chainworkers v Milanu. Chainworkers so od samega začetka koordinacija različnih skupin in iniciativ, kakršni so na primer neodvisni, bazični sindikati, medijski kolektivi, aktivisti, računalniški programerji, hekerji, ekologi, študentje, raziskovalci in profesorji iz različnih italijanskih univerz, zdravstveni delavci, novinarji, oblikovalci in delavci znotraj celotne industrije spektakla. Ta široka paleta različnih realnosti se je povezala v želji, da preuči nove pogoje dela in življenja v globalizirani, informatizirani, komunikacijski produkciji, ki se močno razlikujejo od pogojev, v katerih so živeli in delali naši starši, tako na zahodu kot vzhodu. Chainworkers so se podali v šoping centre, multiplekse, restavracije s hitro prehrano, na televizijo, radio in časopise, v lunaparke, na bencinske postaje, agencije za posredovanje začasnega dela, na fakse, lokale, gledališča in knjigarne. Potopili so se v današnje tovarne postfordistične produkcije, da bi odkrili nove oblike dela, jih politično artikulirali in organizirali v nove oblike kreativnega upora. Porodila se je ideja o organizaciji prvomajske parade, ki bi bila rezultat in praznik sodelovanja te nove generacije delavk in delavcev, ki nimajo svoje družbene in politične reprezentacije. Delavci in delavke v storitvenem sektorju, v proizvodnji nematerialnih dobrin, odnosov in komunikacije, so postali temelj in središče postfordistične produkcije. A značilnost teh zaposlitev je predvsem njihova začasnost, negotovost, prekernost, pa čeprav te negotove oblike dela postajajo večinske in proizvajajo večino bogastva. Tako se je leta 2001 v Milanu zgodila prva prvomajska parada, ki je zahtevala pravice in socialno varnost za vse nestalno zaposlene delavce. Parada je bila poskus organizacije teh novih potencialov in subjektivitet, ki nastajajo. Bila je Europe΄s Funkiest Mayday Parade. Iz pettisoč je število sodelujočih v treh letih naraslo na stotisoč, lani se je parada zgodila tudi v Barceloni in Dublinu. Letos je Mayday postal Euromayday, saj bo organiziran v trinajstih evropskih mestih, tudi v Mariboru.
Zakaj smo se torej odločili, da sodelujemo v tem procesu? Zakaj si prvega maja ne nadanemo rdečih nageljnov in se odpravimo na Rožnik prižigat kresove? Ali še bolje, zakaj se – tako kot večina tistih, ki si to lahko privoščijo – za prvomajske praznike preprosto ne odpravimo na počitinice? Razlogov je več. Časi, ko smo v stalno službo prišli ob sedmih in jo zapustili ob treh, delali 40 ur na teden, imeli proste vikende, socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, porodniško, tri tedne dopusta, praznike in občasni regres, so definitivno mimo. Se spomnite, ko so nam starši govorili, da se moramo pridno učiti, da nam ne bo treba delati? No, danes se dobronamerni starševski nasvet bržkone glasi takole:«Uči se mulo, da boš imel službo!« Ali to pomeni, da ni dela? Ravno nasprotno. Postfordistična produkcija je vsekakor družba, v kateri se dela več in intenzivneje kot kdajkoli prej, spremenile so se zgolj oblike dela. Danes je na dnevnem redu fleksibilizacija. Danes te nihče več ne vpraša, kaj si po poklicu. Če želi zvedeti, s čim se ukvarjaš, te vpraša, kateri so bili tvoji zadnji trije jobi. Ne, danes več ne hodimo v službo in na sindikalne izlete. Danes opravljamo različna dela, začasna, prekinitvena dela, dela za določen čas, avtorska in pogodbena dela, tranzitna in projektna dela, sezonska in ekspertna dela. Danes se nas ne zaposluje, temveč najema, namesto v Umag pa za kakšno uro skočimo v šoping center ali pa na fitnes. Danes ne najemamo kreditov za hiše in stanovanja, ker nimamo stalne službe in s tem stalnega, neprekinjenega vira dohodkov. Danes do tridesetega leta živimo pri starših, ker ne vemo, če bomo naslednji mesec lahko plačali najemnino. Danes ne načrtujemo svoje prihodnosti, ne urejamo otroških sob, ne šparamo za potovanje okoli sveta in ne nalagamo si knjig, ki jih bomo prebrali, ko bomo v penziji. Ne zastavljamo si življenjskih projektov. Danes so negotovi časi.
Zakaj se torej borimo in zavzemamo? Za polno zaposlenost? Za stalne službe? Za kredite? Za tovarne in kafkovske pisarne? Za hišo, družino, avto in psa? V negotovih časih se marsikomu to zdi privlačna alternativa. Pa vendar: a je nujno, da fleksibilnost in mobilnost pomenita negotovost? Ali moramo za zagotovitev osnovne socialne in življenjske varnosti nujno zahtevati vrnitev v prejšnje, fiksne oblike zaposlovanja, ali pa lahko zahtevamo, da se pravice, rezervirane za stalno zaposlene, razširijo tudi na neklasične oblike dela? Dejstvo je namreč, da fleksibilnost in mobilnost nista zgolj diktat, temveč postajata vrednota in način življenja. Še posebej mlajša generacija, ki je prej uporabljala miško kot penkalo, se želi preizkusiti na več kot enem področju in to v vedno novih krajih. To je generacija, pred katero se odpirajo neskončne možnosti in kombinacije, ki se jim ni pripravljena odpovedati. Ne želi si fiksnih režimov, hierarhij in delovnih časov. Uživa v svobodi, da si sama določa urnik in način dela, da si izbere svoje sodelavce. Ne moti jo, da nima počitnic, ker uživa v svojem delu, saj ji delo ne pomeni zgolj instrumenta za zagotovitev dohodka, temveč je tesno prepleteno z življenjem samim. V produkciji, ki sloni predvsem na komunikaciji, na proizvodnji odnosov in afektov, ne moremo ločiti delovnega časa od prostega časa, saj so naša produkcijska sredstva naša telesa, naša sposobnost komunikacije in sodelovanja, naše ideje, naše zamisli, naš smisel za humor. Danes se proizvaja ves čas, saj svojega telesa, svojih misli, svoje komunikacije in čutenja, ne moremo izklopiti ob pisku sirene. Produkcija je postala življenje in življenje je postalo produkcija. In tukaj naletimo na temeljni problem. Naša življenja zaznamujeta neprekinjenost dela in prekinjenost dohodka. Z drugimi besedami, delamo vedno več, tako rekoč neprekinjeno, vendar nimamo stalnega vira dohodkov, kaj šele klasičnih socialnih pravic, ki izhajajo iz dela. In to je bistvo prekernosti: negotovost dohodka povzroča življenjsko negotovost in s tem nedefinirano, zamegljeno prihodnost, nezmožnost oblikovanja dolgoročnih načrtov, vse večjo individualiziranost in s tem osebno odvisnost. Prekernost torej proizvaja družbo, ki jo zaznamujejo strah, anksioznost in posledično konformizem. Konformizem pa je točno tisto, kar omogoča začarani krog zatiranja in vzpostavljanja vedno novih delitev med nami. Zato je Euromayday korak k izgradnji novega javnega prostora, ki je prostor sodelovanja, združevanja in radostnega upora proti zimzelenim mehanizmom dominacije. Euromayday je izraz naše želje po ukinitvi prekarizacije vseh sfer življenja. Je prostor solidarnosti in oblikovanja skupnih zahtev na evropski ravni. Ne želimo si vrnitve k fiksnim in statičnim režimom. Nasprotno, nikakor se ne želimo odreči fleksibilnosti in mobilnosti, vendar zahtevamo polno uveljavitev socialnih in političnih pravic za vse oblike dela. Fleksibilizacija dela ne sme pomeniti fleksibilizacije pravic. Te so neodtujljive in morajo veljati za vse enako. Zato je Euromayday proces jasne, glasne in nekonformistične zahteve po pravici do osnovne življenjske gotovosti, pa naj bo ta v obliki življenjskega dohodka, v obliki nadomestil v času nezaposlenosti, v obliki prostega in univerzalnega dostopa do izobrazbe, zdravstva, komunikacije, kulture in mobilnosti. Euromayday je prav tako odločni NE vojni, saj so pravice uresničljive zgolj v miru. Euromayday je odločni DA solidarnosti, sodelovanju in izmenjavi na globalni ravni. Zato je Euromayday integralni del boja za odprte meje, ki bo eno izmed svojih številnih manifestacij izrazil drugega aprila letos, v sklopu ti. Akcije za svobodo gibanja in pravice do bivanja. Letos se akciji, ki se je lani zgodila v petdesetih evropskih mestih, ponovno pridružujemo tudi v Sloveniji.
Na kakšen način sta povezana boj za socialne pravice in boj za odprtost meja? Ali morda ne drži, da svobodne migracije ogrožajo še ta redka delovna mesta, ki so preživela proces privatizacije, tranzicije in vse pogostejše delokalizacije proizvodnje? Ali ni dovolj, da tovarne selimo na globalni jug in vzhod, zdaj pa naj še sprejmemo njihovo delovno silo? To so vsekakor najpogostejši argumenti proti svobodnim migracijam, ki jih na žalost največkrat slišimo iz ust institucij klasične levice, še posebej sindikatov in različnih nacional-socialističnih strank. Globalizacija kapitalizma je paradoksalno privedla do situacije, ko se levičarji (da ne omenjamo desničarjev) pred globalnimi tokovi barikadirajo na okope nacionalne države, torej tistega, kar si je delavski internacionalizem od svojih začetkov naprej želel preseči. V času, ko ni zaposlitev, ampak zgolj delo, zahteve po polni zaposlenosti ne morejo proizvesti drugega kot zgolj nacionalizem in ksenofobijo. In ravno to je vzorec, ki se vse pogosteje in vse intenzivneje pojavlja po celotni Evropi. In ravno to je pošast, ki tepta možnost svobode in resnične demokracije. Nobena uveljavitev pravic, ki je ekskluzivna, rezervirana zgolj za določene dele prebivalstva, ne more biti zadovoljiva. Nesvoboda enega je nesvoboda vseh. Zato kontinent, na katerem živi in proizvaja trideset milijonov ljudi brez papirjev, kontinent, na katerem obstajajo in se množijo Centri za tujce, ki so novodobna taborišča za odstranjevanje ljudi, ne more biti svoboden. Zato se sprašujemo: ali ne moremo zahtevati novih pravic, ki bi ustrezale realnosti globalizirane kapitalistične produkcije?
Dejstvo je namreč, da se za zaveso nacionalistične ideologije skriva prizorišče, ki nam razkriva povsem drugačno sliko. Kljub temu, da uradni dokumenti Evropske unije svojo migracijsko politiko označujejo kot »boj proti ilegalnim migracijam«, je realnost za kulisami formalnosti povsem drugačna. V nasprotju s splošnimi predstavami, po katerih so nelegalne migracije nezaželene in se jih skuša preprečiti z utrjevanjem trdnjave Evrope, je dejanska migracijska politika prej neke vrste sito oziroma jez, katerega cilj ni preprosto zadržati begunce in migrante zunaj Evrope, temveč jih selektivno vključevati, pač glede na trenutne potrebe evropskega trga delovne sile. Migranti so kot poceni in brezpravna delovna sila podvrženi neoviranemu izkoriščanju in izsiljevanju. V populističnem imaginariju, kjer se bogastvo predstavlja kot zaključena enota in ne kot produkt izmenjave in sodelovanja, imajo status ne-ljudi, parazitov in izkoriščevalcev. Suženjska delovna razmerja, v katere je prisiljena večina migranotv, pa se v tej logični shemi predstavljajo kot milost in ne kot dominacija. In to kljub temu, da večina držav članic G7 in članic Evropske unije priznava, da nacionalne ekonomije ne bi mogle preživeti brez migrantske, torej poceni in brezpravne delovne sile. Zato režim, ki dovoljuje in omogoča suženjska delovna razmerja, pomeni mehanizem izsiljevanja in zniževanja pravic na sploh. V stanju globalizirane prekernosti smo vsi pod pritiskom zamenjave za cenejše, produktivnejše in ubogljivejše delavce. Zato osvoboditev migracij ni zgolj družbeni boj, prav tako se ga ne da reducirati na boj migrantov. Globalno državljanstvo je edina oblika politične reprezentacije, ki ustreza globalni strukturi kapitalistične proizvodnje. V njej so prekernost, negotovost in brezpravnost splošni in skupni pogoj, zato ga lahko premagamo samo skupaj.
Zato vprašanje migracij ni vprašanje zunanje ali celo varnostne politike, temveč je ključno osišče vzpostavljanja demokratičnih političnih mehanizmov na kontinentalni ravni. Zahteva po inkluzivnem, globalnem evropskem državljanstvu, ki ni vezano na državo izvora, ampak se priznava vsem prebivalcem Unije, ni utopistična zahteva. Kot politični projekt se pojavlja tudi znotraj institucionalne politike. Lokalni primer takšne zahteve je bil na primer poziv triinštiridesetih poslancev italijanskega nacionalnega parlamenta Romanu Prodiju ob vstopu Slovenije v EU. V njem poslanci pozivajo k vzpostavitvi »resničnega evropskega državljanstva, ki bo raztezajoče se in vključujočega značaja«. Poziv se je nanašal na rešitev statusa izbrisanih v razširjeni EU, ki jih poslanci v svojem pozivu, kljub njihovemu pravnemu nestatusu, poimenujejo »prvi evropski državljani«. Zato Euromayday ni zgolj zahteva po razširitvi klasičnih pravic, temveč je proces politične inovacije, ki destabilizira vsak poskus vzpostavitve Evrope kot zaprte skupnosti. Euromayday je brez meja.
Proces izgradnje vseevropske prvomajske parade se je prejšnji teden nadaljeval v Parizu.
SKUPNI POZIV NA EUROMAYDAY
Prekernost je danes v Evropi najbolj razširjen delovni in življenjski pogoj. Prizadeva vsakogar, vsak dan, v vseh aspektih življenja: izbrana ali prisilna je prekernost splošen pogoj, ki ga vse bolj izkuša večina ljudi.
Prekerni smo danes temelj procesa produkcije bogastva. Kljub temu smo nevidni in popolnoma nepomembni v tradicionalnih oblikah družbenega in političnega predstavništva ter v evropski agendi.
Kot prekerni Evrope – prožni, začasni in kontorzionistični delavci, migrantke, študenti, raziskovalke, nemotivirani mezdni sužnji, nakurčene in srečne part timerke, negotovi začasni, hote ali nehote brezposelne – delujemo zato, da vzamemo sedanjost v svoje roke in se borimo za nove kolektivne pravice ter za možnost izbire. Zato vzpostavljamo evropski javni prostor, v katerem so nove oblike družbenega sodelovanja ter novi načini izmenjave spretnosti in izkušenj viri, iz katerih gradimo in živimo nove podobe, domišljijo in predstave protagonizma.
Vse pozivamo, da v Helsinkih, Barceloni, Hamburgu, Liègu, Mariboru, Sevilli, Milanu, Copenhagnu, Parizu, Amsterdamu, na Dunaju, v Londonu in Stockholmu, sodelujete v Euromayday procesu.
Drugega aprila se udeležite drugega evropskega dneva akcije proti pripornim centrom za tujce in za svobodo gibanja in pravico do bivanja.
Prvega maja pridite na Euromayday parade in sodelujte v akcijah na evropskih ulicah.
Delujemo, da bi bili protagonisti naših življenj.
Prekerni/e vseh dežel, sodelujmo! Precarious of the world let’s conspire!