8. 7. 2012 Cenzurirano

Smo v 21. stoletju – zakaj toliko delamo?

Na desnici pozivajo k trdemu delu, na levici se zavzema za več služb. Sanje, da bo mehanizacija vodila do krajšega delavnika, se zdijo pozabljene.

Če je kaj, s čemer so se vsi futurologi nekoč strinjali, je to, da bo v 21. stoletju treba veliko manj delati. Kaj bi si ti futurologi mislili, če bi vedeli, da bo leta 2012 v Veliki Britaniji sicer običajen delavnik od devetih do petih, postal veliko bolj delavnik od sedmih do sedmih? Okrog sebe bi v veliko poklicih, za katere je bilo prej potrebno težko človeško delo, lahko videli, da jih prevzema tehnologija, videli bi lahko porast avtomatizacije in masovne produkcije in bi se ob tem gotovo čudili – zakaj zapravljajo 12 ur na dan za razna servilna dela?

To je vprašanje, na katerega nima ustreznega odgovora ne politična desnica, ne uradna politična levica. Konservativci so vedno radi modrovali o moralni vrlini težkega dela; in večina levice, z oziroma na strašne posledice množične brezposelnosti, kot svojo rešitev za krizo razumljivo ponuja več služb. Prejšnje generacije bi to smatrale za brezupno razočaranje.

V skoraj vseh primerih so utopisti, socialisti in drugi futurologi verjeli, da bomo delo lahko odpravili, ker bi ga lahko prepustili strojem. Socialistični mislec Paul Lafargue je v svojem zbadljivo naslovljenem traktatu »The Right To Be Lazy« (Pravica do lenobe) (1883), zapisal:

»Naši stroji z dihom ognja, z udi iz neutrudljivega jekla, s čudovito ustvarjalno neizčrpnostjo, s pokornostjo izvajajo sveto delo. Kljub temu, ostaja duhu velikih filozofov kapitalizma prevladujoč škodljivi sistem plač, ki je slabši kot suženjski. Še vedno ne razumejo, da je stroj odrešenik človeštva, bog, ki bo odrešil človeka dela za plačilo, bog, ki mu bo dal ležernost in svobodo.«

Oscar Wilde se je očitno strinjal – v svojem leta 1891 napisanem eseju The Soul of Man Under Socialism (Človekova duša v socializmu), se roga »nesmislu, o katerem se danes piše in govori, dostojanstvu ročnega dela«, in vztraja da »je človek na svetu za kaj boljšega kot zgolj za prelaganje blata. Vso tovrstno delo bi morali opravljati stroji«. Kaj s tem misli, pove zelo jasno:

»Stroji morajo za nas delati v rudnikih, opravljati vso sanitarno delo, opravljati delo kurjačev na parnikih, čistiti ulice, razdeljevati pošto na deževen dan in sploh početi karkoli, kar je utrujajoče ali mučno«.

Tako Lafargue kot Wilde bi bila zgrožena, če bi vedela, da bo samo 20 let kasneje ročno delo v delavskih in komunističnih strankah postalo ideologija, ki se bo bolj posvečala njegovemu poveličevanju, kot njegovi odpravi.

Čeprav je tudi v tem primeru bila ideja v tem, da bo delo nekoč odveč. Po ruski revoluciji je bile eden od največjih glasnikov kulta dela Aleksei Gastev, bivši kovinar in voditelj sindikata, ki je postal pesnik in objavljal antologije pod naslovi kot je »Poezija tovarniških tal«. Z vodenjem državnega »Centralnega inštituta za delo« je postal eden vodilnih sovjetskih entuziastov Taylorizma -, ameriške tehnike upravljanja, ki jo levičarji običajno kritizirajo, češ da delavca reducira zgolj na zobnik v kolesju stroja. Ko ga je leta 1926 o tem povprašali nemški levičar Ernst Toller, je Gastev odgovoril: »Upamo, da bomo z našimi odkritji prišli do točke, ko bo delavec, ki običajno neko delo opravlja osem ur, moral delati samo še dve ali tri«. Nekje na poti skozi zgodovino je bilo to pozabljeno v prid mišičnjaka Stakhanova, ki v rudniku izvaja nadčloveška dela.

Zdi se, da so ameriški industrijski teoretiki presenetljivo delili socialističen pogled. Oblikovalec, inženir in vseved Buckminster Fuller je izjavil, da bo »industrijska enačba«, dejstvo, da tehnologija omogoča človeštvu, da naredi »več z manj«, kmalu povsem odstranila samo idejo dela. Leta 1963 je zapisal: »V roku stoletja beseda »delavec« ne bo več imela pomena, kot ga ima danes. Bo nekaj takega, kar boste morali preveriti v slovarju iz zgodnjega 20. stoletja.« Če se je to v zadnjih 10 letih kje uresničilo, je to zgolj v smislu »mi smo zdaj vsi srednji razred« novih laburistov – ne v smislu dejanske odprave hlapčevskega dela ali vse večjega prepada med delavci in lastniki.

Raziskave že dolgo kažejo, da večina delavcev meni, da opravljajo nesmiselna dela in glede na ponudbe, za katere tekmujejo v povprečnem zavodu za zaposlovanje – telefonisti, pisarniški uradnik in predvsem vsa opravila v storitveni industriji – se je težko s tem ne strinjati.

Vendar se utopistična vizija odprave industrijskega dela v marsikaterem oziru uresničila. V preteklem desetletju je jeklarna v Sheffieldu z majhnim delom tistega, kar je nekoč sestavljalo delovno silo, ustvarila več jekla kot kadarkoli poprej, podobno so se kontejnerska pristanišča Avonmouth, Tilbury, Teesport in Southampton znebila večine delavcev, ne pa tudi tonaže.

Rezultat ni bil, da so pristaniški delavci in jeklarji lahko svobodno, kot je nekoč dejal Marx, »zjutraj lovili, popoldne ribarili in po večerji kritizirali«. Namesto tega so postali objekt sramote, revščine in neskončne skrbi kje najti drugo službo, ki bo, če jo dobijo -, negotovo, slabo plačno, ne-sindikalizirano delo v storitveni industriji. V aktualni dobi, ko so priložnostna dela postala norma, se ideja o izučenem, varnem delu, ki ga opravljamo s ponosom, ne zdi tako strašna. Ne glede na to, delavsko gibanje je bilo nekoč zavezano odpravi vsega servilnega, utrujajočega in mučnega dela. Danes imamo stroje, ki bi lahko to uresničili – nimamo pa volje.