5. 10. 2005 Zofijina bodica

O vplivu dalajlame na slovensko zakonodajo

Bonbonček 2

In potem so se Butalci spomnili. Da bodo na predsedniških volitvah izbrali vsega utrujenega predsednika. In so ga. Janez Drnovšek sploh ni skrival, da si želi spokojnosti in počitka na mestu predsednika države. In mu je uspelo: najprej na volitvah in potem še v spokojni drži. Takoj ob tem je seveda zapustil ne le mesto predsednika vlade, temveč tudi predsednika LDS. In potem so se začele v Sloveniji drastične spremembe. Pohod Janeza Janše na prestol in paranoidno-prevzetni marš čez drn in strn je penzioniranemu predsedniku povzročil marsikatero ideološko zagato, zaradi katere je moral nekajkrat z njim paktirati. Odkar je Janša na oblasti, Drnovšek v resnici ne ve, kako bi se obnašal. Zdaj bi najraje spojil LDS in SDS v veliko koalicijo. Zavoljo božjega in svojega notranjega miru. Zaradi psihične ataraksije. Element vseenosti, ki ga je pisec teh vrstic že pred leti velikokrat kritiziral. Toda zdaj je vse drugače. Med ognjem in nakovalom se Drnovšek ne da: ko mu ustreza, je prijazen do Janše in kritičen do «svoje» LDS. Vzemimo za primer njegovo besedo pred referendumom o zakonu o RTV: Drnovšek je tipično miroljubno zanj navrgel nekaj floskul o tem, kako da je svoboda medijev izjemno pomembna. Po njegovih besedah »potrebujemo samostojne, neodvisne medije, samostojne in neodvisne novinarje, takšne, ki znajo razmišljati s svojo glavo in na katere se ne da vplivati kar tako, ne politika. Če politika vpliva na medije, je to izjemno slabo. Zato se mi zdijo utemeljena vsa prizadevanja, tudi če se morda včasih zdijo pretirana, za to, da ohranimo čim večjo samostojnost in svobodo medijev,« je dejal.

Čeprav pitijski je diskurz je nekako vendarle razkrival, da predsednik simpatizira s predlagatelji referenduma, ki bijejo bitko za neodvisnost javne RTV. To potrjuje tudi črni scenarij, ki ga je preigral 9. septembra: »In tudi če na referendumu ne bo sprejeto tisto, kar so predlagali predlagatelji, se mi zdi, da bo v vsakem primeru neko opozorilo, tudi aktualni oblasti, da bo ta novi zakon uporabljala previdno; na tak način, da ne bo vplivala na neodvisnost in svobodo medijev.«

Nakar je dodal še nekaj fraz, kot da bi jih vzel iz prebiranja kitajskih filozofskih klasikov in new-age literature: »Po njegovih besedah potrebujemo takšne medije, ki bi najbolj odražali zavest ljudi, naroda, navsezadnje tudi človeštva, in potem to reflektirali nazaj na politiko.« (STA, 9. 9. 2005)

Kot da bi poslušali dalajlamo in metafizične puhlice o univerzalnem humanizmu povezanosti vseh z vsemi. Pot daa (tao-a) je nakazana še v tem: »Zakon o RTVS je sam po sebi lahko dober ali pa slab, odvisno na kakšen način se ga uporablja. Če se ga uporablja z zavestjo, z željo, da se omogoči čim bolj objektivno poročanje, da ljudje dobijo čim bolj objektivno informacijo, potem bo izvajanje tega zakona povsem v redu.« (STA, 9. 9. 2005)

Pa žal novi zakon o RTV nima kaj dosti opravka z zavedanjem, zavestjo in mentalnimi stanji – bojim se, da je gospod predsednik to pobral iz kakšne ezoterične literature. In tudi ideja o tem, da so stvari po sebi neodvisne, ne dobre ne slabe, temveč jih za takšne dela le človekovo mišljenje (kot bi rekla denimo Aristotel in Shakespeare), nima prav nič opraviti z zakonodajo, ne slovensko ne tujo. Če zakoni po sebi niso ne dobri ne slabi, temveč je vse odvisno od njihove uporabe, potem novih niti ne rabimo in je tudi stari zakon o RTV dovolj dober.

A potem sledi nevznemirljivo presenečenje: rezervni argument – tisti za vsak slučaj – je moral Drnovšek po referendumski potrditvi novega zakona znova privleči na plano. Najprej je ponovil tezo, da je vsak zakon mogoče izvajati »tako ali drugače, dobro ali slabo«, kar velja tudi za novi zakon. In potem svoj argument še nadgradil – na vprašanje, če je novi zakon boljši za RTV Slovenija, je odgovoril: »Možnost vedno obstaja. To je odvisno od ljudi.« (Mladina, 3. 10. 2005)

Ta nadaljevana antropocentristična misel spet zgreši: uporaba zakonov je resda odvisna od ljudi, toda kaj, ko je še pred tem odvisna od zakonov samih – ti vam namreč nikoli ne dajejo poljubne možnosti, da jih uporabljate, kakor vam paše. Je potemtakem presenečenje, če nam Drnovšek, za razliko od prejšnjega predsednika Kučana, v svojem stoičnem stanju ravnodušne apatheia ni želel zaupati svoje referendumske odločitve? Niti ne, pač v maniri iz oddaje Hri-bar, ko se ne more odločiti za okus kepice sladoleda: »To je res preveč intimno vprašanje. Sem pa odgovor zaupal Brodiju.« (Mladina, 3. 10. 2005) Seveda: predsednik države torej bolj zaupa svojemu psu kot državljanom. Tudi prav. Se vsaj ne bo zameril Janši in polovici volivcev, saj je vendar predsednik vseh državljanov. Zato pa se je mogoče drugi polovici, in morebiti celo Brodiju.

In tako so v Butaliji še dolgo butali v skalco. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.

Objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si