Bonbonček 63
Butalci so se odločili, da je treba narediti red v deželi. In so vzeli v roke vile in odšli na ceste. Odločili so se, da morajo braniti svojo očetnjavo, ker to več nikamor ne pelje. To je naša domovina, so rekli, nikomur te ne bomo prepustili črnemu sovragu. Ne bomo je dali, pa naj pride mimo še takšen cigan. Njemu pa sploh ne. In res, postali so vaški stražarji. V prvem kraju, v drugem, v tretjem in tako dalje. Ker Butalijo je zajel preplah. Vse več je vandalizma, ustrahovanja, izsiljevanja. Vrstijo se nočni požigi gostinskih lokalov, neznanci pretepajo nič hudega sluteče goste in brez razloga napadajo mimoidoče. Kar nekaj mladih je bilo tako pretepenih, da so jih morali odpeljati na zdravljenje v bolnišnico. In zato so Butalci rekli: dost je. Mi vemo, kdo je kriv in kdo nam nagaja. To so cigani, nihče drug. Oni so krivi za vse. Naj odidejo od nas. Zaprosili so najvišje v državi – ministra za notranje zadeve Bateja Batino in generalnega direktorja policije Buromška. Rom, rom, romšeka. Dam ji pomagata. Rečeno, storjeno.
Prišla je policija in cigane nagnala. In prispel je Bate in povedal, jasno in glasno, da jih nazaj ne bo, teh ciganov. Za vsak slučaj so na ceste zgrnili smreke, dovoze zaprli z avtomobili in gasilskimi avtomobili. Zraven so si natočili šnopsa, da se dušo ogreje. Nato so se postavili na stražo, zavili v odejo in zrli v daljavo. Ker nikoli ne veš, kdaj lahko pridejo, cigani. Naredili so razpored za straže, na štiri izmene, in v mrazu čakali z nabiti kresovi. Bila je trdna noč, ko so že spali, ko se je mimo njih pripeljala ciganka Jelka. Sploh je niso opazili. Joj, so bili presenečeni naslednji dan, ker jim je tako zvito ušla. Preveč snopša in je vse narobe!
Spet drugi so zagledali kolono modrih, palicajskih vozil. In so jo ustavili, butalsko policijo, da jo pregledajo. Bežite ven, so rekli palicajem. Ker vam ne zaupamo, vi gotovo skrivate noter cigane! In so jim pregledali kombije in marice, da palicaji ne bi kakšnega prešvercali. Potem so jih spustili dalje. Butalci so tako organizirali posebno intervencijsko skupino, ki bo dogajanje nadzorovala predvsem konec tedna, povečali so število peš-obhodov policistov, predvsem pa dodatno zaposlili može v modrem. Ker so se odločili, da ciganov nazaj več nočejo. So se jim res zamerili: kar takole gredo in se pogovarjajo z Bej bejem na štiri oči. A zdaj bomo pa še za predsednika volili onega Brojana? Tu mač!
In je rekel jezno Butalec: »Mene pa samo to zanima, v kateri državi na svetu, se predsednik vlade sploh pogaja s tipčkom, ki je na črno nekam hišo postavil, zdaj pa grozi »z nečim hudim«, če bo črna gradnja na podlagi pravnomočne odločbe odstranjena. Bej Bej se nima pod milim bogom kaj z zblojenim Birkotom Brojanovim pogajati. Podreti, račun izstaviti, na zemlji, ki je njihova, pa lahko kampirajo celo zimo, če jim paše. So odrasle, polnoletne osebe, odgovorne zase. Če hočejo kampirati, naj kampirajo. Država, ki pusti, da jo imajo osebki, kot so Brojanovi odrasli člani familije, dobesedno za talca, je bananadržava.« Konec citata.
Drugi mu je pritrdil: »Skrajni čas, da se neha v rokavicah delati s familijo, ki se dela norca z države in njenih zakonov. Naj državne in občinske institucije končno začnejo delati, za kar so plačani. Kakšni specialci? Noro. Nobenih vaških straž več. Nobenih klepčeplazenj, pa prošenj Strojanovim, ali hočete to hiše, ali ono hišo, ali bi vilo, ali bi kaj drugega. Noro. Kdo jim je pa kriv, da so kupili zemljo, ki ni zazidljivo. Svašta. Mislim, da je čas, da se reče, dosti je bilo. Prišepetovalce, ki usmerjajo Brojanove, pa oboledaniti z imenom in priimkom. Da se ve, kdo jih vsakič, ko se s pristojnimi nekaj »fiksno« dogovorijo, našunta, da se spet jajcajo po svoje. Mislim, svašta. Verjetno ima ta država veliko bolj pametne stvari za početi, kot pa se z eno familijo, romsko, ali pa neromsko, ukvarjati…« Konec citata.
Res, kar je preveč, je preveč. Mi tukaj crkavamo od mraza, oni pa na toplem tam v Bostojni. In se nam smejejo! Kje je tu pravica, mi povejte, so spraševali. Pa vi sploh veste, koliko stane, pa naše družine, kako trpijo, ko nas ni doma? Vaške straže niso kar tako, se je treba ornk žrtvovati za domovino. Ni fajn, ampak domovina kliče in klicu se ne moremo upreti. Naj stane kar hoče. Brojanovih ne moremo, pa pika. Moramo braniti tekovine Butalije, a razumete? Vse drugo je izdajstvo.
In tako so Butalci čakali in čakali. Stražili so dneve in dneve, da ne bi mimo prišli cigani. V prvi vasi, v drugi, v tretji… Komajda so se uspeli splaziti do svoje skalce. Ne za to, da si olajšajo pamet in čelo, ampak tudi, ker niso bili prepričani, da jim je cigani ne ukradejo. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč, ko so se stiskali k njej. In ker so bili kleni Butalci, se niso prav nič utrudili.
(citati so vzeti iz spletnega foruma Dela)