I
Lepota
Maribor je lep. V resnici je javna skrivnost, da je najlepši. Kdor misli druga?e, se moti, je nepou?en, slep, zblojen ali zloben. Estetika in estetska doživetja razgaljajo vašo mariborsko (ne)pripadnost – ?e se vam mesto ne zdi lepo, potem ne ?utite z njim, ne tipate njegovega duha in ga nimate dovolj radi, morda ste žabarji. Sicer bi pred vami za?ela žareti in utripati nenadkriljiva lepota, ki jemlje dah in ga je jemala že popotniku v 18. stoletju, ko je nepri?akovano ugledal biser in podobo raja. V njem se niste dovolj zadržali in ga v resnici ne poznate – saj vendar iskreno ne ?ustvujete z njim. Sploh pa – katero mesto je bolj lepo, katero brez grdih ulic in lukenj na cestah? Kdo je ta, ki si brez lastnega greha in v svoji grdoti prvi drzne re?i, da Maribor ni lep?
II
Srce
Maribor ima srce. In to ve?je, kot je vaše, je kraj najbolj sr?nih ljudi: pamet in intelekt nista ni? v primerjavi. In tudi ne smeta biti, stran z njima! Zato so lahko po pravici njegovi ob?utki ganljivi – sploh vsaki?, ko je omenjen Maribor. Morate ga ?utiti, morate ga vzljubiti. Sr?na krepost omogo?a razumevanje nesmislov in zdrsov, dobrohotno naklonjenost in odpuš?anje grehov. V njem so tudi izrazi nasilja in rasizma zgolj dokaz krvave in krvne pripadnosti, so glasne identitetne to?ke, prijazni pokloni in v?asih freska, ?e je že slu?ajno kakšna fasada grda. Pa ni. Umetnik in pesnik bosta najlaže pokazala, kaj je ljubezen do mesta. Samo ?e ga imate radi, smete Maribor tudi ?rniti. Ampak ?e ga že, ga verjetno nimate radi. »Na tem mestu (in v tem mestu) ?utimo pozitiven sr?ni utrip.« Nam bije hitreje. Kdo je ta, ki si drzne re?i, da mesto heroj nima srca in meš?anov, ki ga ljubijo? Naj se pokaže! Malo vas je, malo, pi?kice!
III
Naš
Maribor je naš. Identiteta našosti izraš?a iz sr?nosti našosti in nesr?nosti njihovosti. Pa tudi iz opisane magi?ne lepote: ?e si lep, si lahko ponosen nase. »Moje mesto pustite pri miri« – kot vašo družico, ?e se je kdo nesramno dotika! Ker je mesto naša last, je jasno, da ni vaše. In je zato tudi lepše. Biti Maribor?an pomeni ne biti Nemaribor?an. Hvala bogu! To je prva meja, ki jo je treba razumeti: Maribor ni vaš. Med nami pa so nekateri bolj naši, nekateri manj. Našost ima svoj ponos in natan?no mejo, tam nekje iz žabje mlake se dvigne pri Trojanah. Potem se koncentri?no ve?a in intenzivira proti bregu leve in desne Drave. Kdor je bolj naš, je seveda bolj pristen in polnokrvno pravi. Takemu se pomaga kot prijatelju, naredi se ga za direktorja (lahko ve?kratnega, ?e je bolj naš prijatelj), lastnika, šefa, podžupana. Ko je stiska, znamo držati skupaj! Ne smemo pozabiti, da so se borci preko borbe borili, da bi bil Maribor naš, ker ne more biti kar njihov. To ne gre. Kdo je ta, ki si drzne re?i, da mesto ne more biti last nas in naših prijateljev? ?igavo pa naj bo?
IV
Najbolj naš
Maribor lahko vodi in razume samo nekdo, ki ni le naš, ampak je najbolj naš. Nekateri so pa? bolj naši kot drugi. In tistega, ki je najbolj, upravi?eno vzamemo za najbolj svojega, za ljudskega. Pardon, našega. Takšen bo izžareval in dokazoval pripadnost totemu mestu, ker sr?no ljubi Maribor in ga ni strah to poudariti na glas ali udariti po mizi. Pa tudi ?e se mu neumni smejijo! Ne bo ga prodal tujcu, ampak negoval kot pun?ico svojega o?esa. Sr?en bo in svoje mesto bo imel najbolj rad, kdor je mesto kot Trnulj?ico prebudil iz sna. Lahko, da se bo trudil postati ?im bolj njegov lastnik, vsaj nepremi?nin. Ampak to je razumljivo, ?e imaš rad ta ?udoviti kos zemlje. »Kdor ho?e bit župan naj se pokaže.« Vaša našost naj se pokaže, ?e vas je dovolj v hla?ah! Koga je najve? v hla?ah? Kdo si drzne re?i, da najbolj naš ni tudi najboljši? Mora biti, ker samo najboljše je tudi dovolj dobro (in naše).
V
Mra?ne sile
Maribor poskušajo obvladovati mra?ne sile in sen?ni strici iz ozadja. Ker razumljivo je naslednje: tam, kjer je ljubezen in tam, kjer je našost, tam sta tudi sovraštvo do nas in preve? njihovosti. Zato pa njihovi ves ?as nagajajo Mariboru in mu pošiljajo temne oblake! Združujejo se in spletkarijo, podtikajo nam napake, ki so njihove, ovirajo, kaznujejo in preganjajo, ne dajo nam našega zasluženega denarja, iz?rpavajo in si prilaš?ajo, kradejo in uni?ujejo naše projekte, najbolj podli pa napadajo tistega, logi?no, ki je najbolj naš. Nanj pošiljajo ve? specialcev kot na Osamo bin Ladna! Ne dovolijo, da bi bili to, kar smo najraje in najbolj pristno: Maribor?ani! Nikoli ne veš, kje se bodo sovragi vzeli in kdaj, ti žabarji in njim podobni! Kdo si drzne re?i, da ni res, da nas nimajo dovolj radi in nam nagajajo, ?e pa jih moti že majhna pti?ja hišica. In potem še nimajo dovolj, zdaj nagajajo z ma?jo hišo! Tako kot ne marajo nas, ne marajo naših živali! Ampak zmagali bomo, ker smo naši in imamo srce!
VI
Koltura
Mariboru vlada koltura. Za kolturno identiteto poskrbijo kremeniti meš?ani, ljube?i mediji, voljni novinarji, vdani doma?i kolturniki in njih institucije s pomo?jo vseh naštetih za?imb in dišavnic: omamne krasote, neizmerljive sr?nosti in predane našosti. Dosedanja kultura je kazala vsa znamenja, da ni maksimalno kolturna, dovolj mestotvorna (»-stadtna«) in neonsko sijo?a, širokosr?na in izvirna. Treba jo je ukiniti, sivo puš?obo brez vonja in barve! Avtenti?na in edina vredna preživetja je zato epeka eksplozivna koltura, ki bo v središ?e postavila Maribor, spremenila temelje mesta, zbistrila nebo nad Pohorjem, poskrbela za nezaslišan premik in francoski poljub, odprla zamašene opne in mesto naredila še bolj naše in še lepše (?e je to sploh možno). Kdo si drzne re?i, da koltura ni mestotvorna, ?e pa imamo med nami velike kolturnike, prave Umetnike z veliko za?etnico? Ni? nas ni strah, ?e so z nami, saj je samo za eno leto!
VII
Odli?no stanje duha
Maribor je na dobri poti, da mu v prihodnosti zavlada še bolj plemenito in odli?no stanje totega duha. Že zdaj nam ga vsi zavidajo, kajti naš je plemenitejši in prav ni? podoben ?udnemu kamikaze pti?u v mariborskem grbu. Vzpenja se nad nami in nežno boža s svojim krili. Zato nam ga želijo vzeti, našega odli?nega duha! In to zdaj, ko je skladno s prislovi?nim mariborskim optimizmom in odprtostjo le našel to?ko svoje prizemljitve v obliki na novo odkrite kolture, zakaj duh je predvsem duh kulture. Zaman se nam smejijo, kajti nih?e drug kot ta duh osmišlja in z zanesljivo roko vodi dejavnosti najbolj naših in naših najboljših prijateljev med direktorji, novinarji, strankarskimi mladenkami in mladežjo, podjetniki, intelektualci in univerzitetniki. Zato je upravi?eno in klju?no staviti na njegov poln razvoj in tkanje kolturnih vezi tudi v mestni politiki, gospodarstvu, javni upravi. Pregnati je treba tiste, ki nam nagajajo, kajti dokaz je to, da mesta nimajo radi. ?etudi smo tega vredni in nas drugi ljubijo, saj smo na osamljenem planetu med najbolj vrednimi obiska! Mariborski duh bo vedno lepši, bolj sr?en, bolj naš, bolj koltiviran, bolj imunsko odporen na tema?ne sile in prazno sovražno kritiko, ali pa ga ne bo! Kdor si drzne re?i, da so to nesmiselne obljube, ne razume odlo?nosti najbolj mariborskega: »Jaz verjamem, to kar tudi re?em!«
18. febroara 2012, f totem Maribori