20. 2. 2012 Zofijina bodica

Manifest o mariborskem stanju duha

80px-Maribor_grb

I

Lepota

Maribor je lep. V resnici je javna skrivnost, da je najlepši. Kdor misli drugače, se moti, je nepoučen, slep, zblojen ali zloben. Estetika in estetska doživetja razgaljajo vašo mariborsko (ne)pripadnost – če se vam mesto ne zdi lepo, potem ne čutite z njim, ne tipate njegovega duha in ga nimate dovolj radi, morda ste žabarji. Sicer bi pred vami začela žareti in utripati nenadkriljiva lepota, ki jemlje dah in ga je jemala že popotniku v 18. stoletju, ko je nepričakovano ugledal biser in podobo raja. V njem se niste dovolj zadržali in ga v resnici ne poznate – saj vendar iskreno ne čustvujete z njim. Sploh pa – katero mesto je bolj lepo, katero brez grdih ulic in lukenj na cestah? Kdo je ta, ki si brez lastnega greha in v svoji grdoti prvi drzne reči, da Maribor ni lep?

II

Srce

Maribor ima srce. In to večje, kot je vaše, je kraj najbolj srčnih ljudi: pamet in intelekt nista nič v primerjavi. In tudi ne smeta biti, stran z njima! Zato so lahko po pravici njegovi občutki ganljivi – sploh vsakič, ko je omenjen Maribor. Morate ga čutiti, morate ga vzljubiti. Srčna krepost omogoča razumevanje nesmislov in zdrsov, dobrohotno naklonjenost in odpuščanje grehov. V njem so tudi izrazi nasilja in rasizma zgolj dokaz krvave in krvne pripadnosti, so glasne identitetne točke, prijazni pokloni in včasih freska, če je že slučajno kakšna fasada grda. Pa ni. Umetnik in pesnik bosta najlaže pokazala, kaj je ljubezen do mesta. Samo če ga imate radi, smete Maribor tudi črniti. Ampak če ga že, ga verjetno nimate radi. »Na tem mestu (in v tem mestu) čutimo pozitiven srčni utrip.« Nam bije hitreje. Kdo je ta, ki si drzne reči, da mesto heroj nima srca in meščanov, ki ga ljubijo? Naj se pokaže! Malo vas je, malo, pičkice!

III

Naš

Maribor je naš. Identiteta našosti izrašča iz srčnosti našosti in nesrčnosti njihovosti. Pa tudi iz opisane magične lepote: če si lep, si lahko ponosen nase. »Moje mesto pustite pri miri« – kot vašo družico, če se je kdo nesramno dotika! Ker je mesto naša last, je jasno, da ni vaše. In je zato tudi lepše. Biti Mariborčan pomeni ne biti Nemariborčan. Hvala bogu! To je prva meja, ki jo je treba razumeti: Maribor ni vaš. Med nami pa so nekateri bolj naši, nekateri manj. Našost ima svoj ponos in natančno mejo, tam nekje iz žabje mlake se dvigne pri Trojanah. Potem se koncentrično veča in intenzivira proti bregu leve in desne Drave. Kdor je bolj naš, je seveda bolj pristen in polnokrvno pravi. Takemu se pomaga kot prijatelju, naredi se ga za direktorja (lahko večkratnega, če je bolj naš prijatelj), lastnika, šefa, podžupana. Ko je stiska, znamo držati skupaj! Ne smemo pozabiti, da so se borci preko borbe borili, da bi bil Maribor naš, ker ne more biti kar njihov. To ne gre. Kdo je ta, ki si drzne reči, da mesto ne more biti last nas in naših prijateljev? Čigavo pa naj bo?

IV

Najbolj naš

Maribor lahko vodi in razume samo nekdo, ki ni le naš, ampak je najbolj naš. Nekateri so pač bolj naši kot drugi. In tistega, ki je najbolj, upravičeno vzamemo za najbolj svojega, za ljudskega. Pardon, našega. Takšen bo izžareval in dokazoval pripadnost totemu mestu, ker srčno ljubi Maribor in ga ni strah to poudariti na glas ali udariti po mizi. Pa tudi če se mu neumni smejijo! Ne bo ga prodal tujcu, ampak negoval kot punčico svojega očesa. Srčen bo in svoje mesto bo imel najbolj rad, kdor je mesto kot Trnuljčico prebudil iz sna. Lahko, da se bo trudil postati čim bolj njegov lastnik, vsaj nepremičnin. Ampak to je razumljivo, če imaš rad ta čudoviti kos zemlje. »Kdor hoče bit župan naj se pokaže.« Vaša našost naj se pokaže, če vas je dovolj v hlačah! Koga je največ v hlačah? Kdo si drzne reči, da najbolj naš ni tudi najboljši? Mora biti, ker samo najboljše je tudi dovolj dobro (in naše).

V

Mračne sile

Maribor poskušajo obvladovati mračne sile in senčni strici iz ozadja. Ker razumljivo je naslednje: tam, kjer je ljubezen in tam, kjer je našost, tam sta tudi sovraštvo do nas in preveč njihovosti. Zato pa njihovi ves čas nagajajo Mariboru in mu pošiljajo temne oblake! Združujejo se in spletkarijo, podtikajo nam napake, ki so njihove, ovirajo, kaznujejo in preganjajo, ne dajo nam našega zasluženega denarja, izčrpavajo in si prilaščajo, kradejo in uničujejo naše projekte, najbolj podli pa napadajo tistega, logično, ki je najbolj naš. Nanj pošiljajo več specialcev kot na Osamo bin Ladna! Ne dovolijo, da bi bili to, kar smo najraje in najbolj pristno: Mariborčani! Nikoli ne veš, kje se bodo sovragi vzeli in kdaj, ti žabarji in njim podobni! Kdo si drzne reči, da ni res, da nas nimajo dovolj radi in nam nagajajo, če pa jih moti že majhna ptičja hišica. In potem še nimajo dovolj, zdaj nagajajo z mačjo hišo! Tako kot ne marajo nas, ne marajo naših živali! Ampak zmagali bomo, ker smo naši in imamo srce!

VI

Koltura

Mariboru vlada koltura. Za kolturno identiteto poskrbijo kremeniti meščani, ljubeči mediji, voljni novinarji, vdani domači kolturniki in njih institucije s pomočjo vseh naštetih začimb in dišavnic: omamne krasote, neizmerljive srčnosti in predane našosti. Dosedanja kultura je kazala vsa znamenja, da ni maksimalno kolturna, dovolj mestotvorna (»-stadtna«) in neonsko sijoča, širokosrčna in izvirna. Treba jo je ukiniti, sivo puščobo brez vonja in barve! Avtentična in edina vredna preživetja je zato epeka eksplozivna koltura, ki bo v središče postavila Maribor, spremenila temelje mesta, zbistrila nebo nad Pohorjem, poskrbela za nezaslišan premik in francoski poljub, odprla zamašene opne in mesto naredila še bolj naše in še lepše (če je to sploh možno). Kdo si drzne reči, da koltura ni mestotvorna, če pa imamo med nami velike kolturnike, prave Umetnike z veliko začetnico? Nič nas ni strah, če so z nami, saj je samo za eno leto!

VII

Odlično stanje duha

Maribor je na dobri poti, da mu v prihodnosti zavlada še bolj plemenito in odlično stanje totega duha. Že zdaj nam ga vsi zavidajo, kajti naš je plemenitejši in prav nič podoben čudnemu kamikaze ptiču v mariborskem grbu. Vzpenja se nad nami in nežno boža s svojim krili. Zato nam ga želijo vzeti, našega odličnega duha! In to zdaj, ko je skladno s prislovičnim mariborskim optimizmom in odprtostjo le našel točko svoje prizemljitve v obliki na novo odkrite kolture, zakaj duh je predvsem duh kulture. Zaman se nam smejijo, kajti nihče drug kot ta duh osmišlja in z zanesljivo roko vodi dejavnosti najbolj naših in naših najboljših prijateljev med direktorji, novinarji, strankarskimi mladenkami in mladežjo, podjetniki, intelektualci in univerzitetniki. Zato je upravičeno in ključno staviti na njegov poln razvoj in tkanje kolturnih vezi tudi v mestni politiki, gospodarstvu, javni upravi. Pregnati je treba tiste, ki nam nagajajo, kajti dokaz je to, da mesta nimajo radi. Četudi smo tega vredni in nas drugi ljubijo, saj smo na osamljenem planetu med najbolj vrednimi obiska! Mariborski duh bo vedno lepši, bolj srčen, bolj naš, bolj koltiviran, bolj imunsko odporen na temačne sile in prazno sovražno kritiko, ali pa ga ne bo! Kdor si drzne reči, da so to nesmiselne obljube, ne razume odločnosti najbolj mariborskega: »Jaz verjamem, to kar tudi rečem!«

18. febroara 2012, f totem Maribori

Oznake: