Bonbonček 53
Joj, so bili Butalci navdušeni. Minila je prva obletnica referenduma o RTV. Na točno 25. september 2006. Datum, ko so Butalci pred enim leto silom pregnali komunistično kliko iz radia in televizije, razne drage Borute in drage Toneje, ki so se tja parazitsko naselili. Marš ven, so dejali. Ker kaj se to pravi, da imajo taki televizijo pod kontrolo. Kaj sploh na njej delajo, saj si več čas dopisujejo z dragi, dragi, moj najdražji. Pa radio. Da ga nista imela Borut in Tone, da je to kleveta? Kako da ne, saj sta si nekaj dopisovala, da jo imata. Da je njuna. Kaj točno sta rekla? Ja, zakaj pa je to pomembno? Je Br-r-r-r-rims povedal. On bo že vedel, ker je vsak dan na televiziji. Pa vedno isto govori: potem se že ne moti!
In res je zgodilo. Butalci so bili pametni in so RTV hišo končno osvobodili nebodijitreb. Nič več totalitarizma, komunistov in sivih eminenc, zdaj je tu demokracija, so dejali. To smo pa mi. Mi smo demokracija. RTV je naša in svobodna. In pika. Nov zakon je tudi lepo zaživel, so ugotavljali leto po referendumski potrditvi. Naši ljudje in direktorji lepo delajo, marljivi so in pogumni, programski svetniki se tudi junaško borijo z modrostjo. Končno imamo več maš, pa maš zadušnic, pa maš zadušnic nad brezni, pa brezen brez njih, pa brezen s kostmi, pa kosti brez brezen. Veselo je, pestro in pluralno.
Obljube o lepi in krasni RTV butalski se uresničujejo. Naročnina se je recimo znižala, kot so lepo in pošteno povedali že na začetku. In kot je že stotič pojasnil še direktor TV Butalija vem naglušnim Butalcem: »Kolikor pa vem, je naročnina nižja, ker se nominalno ni povišala.« Konec citata. Ye-e-e-e-s, točno tako. Pa menda da se je znižala, a ne štekate? Na položnici isto piše, samo dejansko vi plačate manj, so prepričevali Butalci Butalce. Kar so sicer najbolje znali, prepričevati se med sabo.
Pa kako, so se čudili eni, ker jim ni šlo v butalsko glavo? Gledam in gledam v položnico, očesa ne premaknem, pa se nič ne zgodi. Gledam prvi mesec, gledam drugi, tretji, četrti in takole celo leto. Še vedno je ista! Kako se to spremeni? A z radirko? A jo moramo sami? Ker se številka noče prav nič spremeniti, pa če jo še tako milo gledam! Nič se ne zniža. A štrajka pred Br-r-r-r-r-imsom? Se noče transformirati na njegov ukaz? Pokličimo na pomoč kulturministra!
Pa so drugi pojasnili: a res ne razumete? Poglejte si položnico od blizu. Pa ne za predolgo, ker potem se slabo vidi. Ker številka na njej ostaja ista, a je v resnici nižja. Ni finta v tem, da njo gledate, glejte naokoli! Vse je dražje, ona je pa ista! Ker pomislite, lahko bi se povišala, pa se ni! Lahko bi rastla in rastla, ona pa je še zmerom ista. A torej vidite, da je nizka? In da je nizka zato, ker se ni zvišala? A res ne kapite te dialektike, vi butci? Ker poglejte si svojo plačo: nič ni višja, torej se je v bistvu znižala!
Zdaj so Butalci končno razumeli srečno sovpadanje: številka je bila še vedno enaka, naročnina je bila pa nižja. No, niso prav dosti štekali, toda zamahnili so z roko: ziher je res, kaj nam bodo lagali takšni pogumni cerkveni možje. V Cerkvi pa res ne govorijo neresnic. Kar rečejo, to drži. Drži? Drži!
Spet drugi so povsem sprejeli, da se RTV po novem depolitizira. Roka politike mora proč od nje. To je avtonomna institucija, na kateri so butalski novinarji svobodni, so dejali. Nič političnega vpliva. Pa je prišel direktor TV, in globokoumno zajel resnico trenutka: »Žal se kaže, da je Butalija soočena z v domovinski vojni nabranim br-r-r-r-r-vaškim nacionalizmom. To je trenutek, ko se moramo Butalci poenotiti in tudi nacionalna televizija mora pokazati in kaže tisto mero državotvornosti, ki je v takih primerih nujno potrebna.« Konec citata.
A ste videli! Televizija naj bo državotvorna. Je že taka: pogumno se bori proti Br-r-r-r-vatom. Ker so nas napadli, jim pokažimo, hudobam, kaj se to pravi! Naj se jim televizija postavi po robu. Pošljivo v Botizo kamere in novinarje! Rečeno, storjeno. Pa ni bilo v redu. Hudobni Brvati so kamere, mikrofone in novinarje butalske zajeli. In izvrgli na butalski strani. Češ: vi se pa že ne boste šli državotvornosti na naši strani, na naši zemlji! Sorry, so rekli novinarji, mi imamo taka navodila od našega šefa, direktorja Boškota Bože-bog-božine. Mi moramo tvoriti to državo. Mi smo državotvorna televizija in radio, mi smo državen medij!
Butalski novinarji so jo komaj odnesli s celo kožo. So raje rekli, da ne bodo več hodili na Botizo in se igrali državotvornost. In ko so tega že imeli dovolj, kar se je zgodilo vsak večer, so skočili do nje. Ona je bila njihova prava država, tvorna in voljna obenem. Vzeli so zalet. Butn, butn, butn je odmevalo v njihovo veselje. In ker so bili Butalci pametne in trpežne glave, se niso prav nič utrudili.
(Citati so vzeti iz Mladine, 16. 9. 2006, in Večerka, priloge Večera, 15. 9. 2006)