18. 2. 2011 Zofijina bodica

Socialno podjetništvo – družbena odgovornost

Omizje na TVS1, 16.2.2011

Sredino Omizje z gornjim naslovom je bilo zanimivo, informativno in tudi konstruktivno. Hkrati pa skoraj šolski prikaz nerazumevanja. Ne le medsebojnega, ampak tudi samega sebe in svojega dela. In še tega, da je to nerazumevanje predvsem posledica bodisi napačno uporabljenih bodisi napak razlaganih besed oziroma pojmov, ki jih te besede označujejo.

Tako je bil napačno izbran že naslov teme. Iz njega je namreč mogoče razumeti, da je socialno podjetništvo že družbena odgovornost.

Vendar takšno podjetništvo ni družbena odgovornost in družbena odgovornost ni socialno podjetništvo.

Cilji socialnega podjetništva so kajpada družbeno odgovorni. To pa še ne pomeni, da je vsaka dejavnost, izvajana v tem okvirju, že družbeno odgovorna.

Družbena odgovornost namreč ni nekaj konkretnega, ampak združuje sistem delovanja ljudi in njihovih medsebojnih odnosov ter proces razvoja  tega sistema. Ki mora poleg tega biti tudi trajnostno naravnan, ekološko ozaveščen in socialno oziroma družbeno vzdržen. V ta namen je mednarodna organizacija za standardizacijo v začetku lanskega novembra sprejela standard ISO26000, namenjen pojasnjevanju družbene odgovornosti. Pravzaprav to niti ni standard, čeprav se tako imenuje. Pri tem obsežnem dokumentu gre bolj za usklajevanje posameznih pojmov o tem, kaj vse sodi k družbeni odgovornosti in kaj ne. Zato, čeprav izrecno navaja, da ni namenjen upravnim oziroma političnim dejavnostim, dejavnikom, marveč zgolj gospodarskim in podobnim družbam, lahko smiselno deluje kot usmerjevalec ocenjevanja ravnanj na vseh področjih človeškega delovanja – ali je konkretno ravnanje ali sklop ravnanj pretežno družbeno odgovorno ali pretežno družbeno neodgovorno.

Večina udeležencev Omizja, aktivnih v socialnem podjetništvu je, recimo, tarnala nad nerazumevanjem vloge in ciljev tovrstne dejavnosti češ da (pre)mnogi menijo, da gre pri socialnem podjetništvu za nekakšno predvsem socialno in manj podjetniško aktivnost.

In priznati je treba, da mnenje teh (pre)mnogih ni povsem napačno..

Sociala in socialne dejavnosti imajo v Slovenščini pač povsem določen pomen, ki nikakor ni enak temu, kar pri nas imenujemo »socialno podjetništvo«.

»Social entrepreneurship«, kakor se zadeva imenuje v angleščini, se namreč ne bi smelo prevajati s »socialno«, ampak z »družbeno« podjetništvo. Seveda pa ta beseda v tej povezavi v Sloveniji ni ravno priljubljena. Glede na bolesten odpor, ki meji že na paranojo, do vsega, kar je povezano z »družbeno lastnino«, obstaja velika verjetnost, da bi bil smisel in namen teh projektov večini ljudi bolj razumljiv, kot je sedaj, ob sočasnem še večjem odporu tistih, ki tako ali drugače odločajo o institucionalni podpori zanje.

Nerazumevanje tako svoje vloge kot pomena tega podjetništva je pokazala zlasti predstavnica vlade RS.

Prvi očitek (o nerazumevanju njene vloge) izhaja iz njene reakcije na dokaj neugodno analizo OECD, v kateri Slovenija ni dobila prav visokih ocen v zvezi z njenim institucionalnim podpiranjem te »socialne« dejavnosti.

Gospa je namreč iz te ocene izvzela delovanje ministrstva, ki ga je zastopala in menila, da gre slabe ocene pripisati neustreznemu delovanju drugih ministrstev. Bojda tudi zato, ker med ministrstvi ni zadovoljive horizontalne povezave. Po naše bi se temu reklo, da ne sodelujejo.

Težava pri takšnem razmišljanju je v nepriznavanju dejstva, da so vsa ministrstva del vlade. Da, torej, nesodelovanje med njimi pomeni, da vlada ne deluje tako, kot se od nje pričakuje.

Poleg tega so bili argumenti, s katerimi je branila predvideni zakon o socialnih podjetjih,  ki naj bi bil sprejet že v naslednjih mesecih, utemeljeni na povsem neživljenjskem razmišljanju. Na nepoznavanju problematike, bi lahko rekli.

Medtem, ko so sodelujoči aktivisti tega podjetništva zagotavljali, da zakon pravzaprav ni potreben, saj lahko povsem dobro delujejo tudi v okvirih obstoječe zakonodaje in predlagali nekaj zelo konstruktivnih rešitev za povečanje aktivne in pozitivne vloge države in njenih institucij k podpori njihovim prizadevanjem, je predstavnica vlade preslišala te pripombe in predloge in vztrajala tako pri nujnosti zakona kot pri v njem predvidenih omejitvah.

Te, omejitve namreč, so tako ali tako najpomembnejši sestavni del kateregakoli zakona. In povsem razumljivo je, da tudi tega. A po mnenju govornice so nujne že zato, da ne bi bil morebiti kak posameznik neupravičeno deležen prednosti zaposlitve v kakšnem socialnem podjetju. In je mnenja češ da bodo prav te omejitve v praksi izničile ne le vse, kar je v zakonu dobrega, ampak institucijo socialnega podjetništva samega, niso prav nič ganile.

Kakor je najverjetneje izzvenela v prazno tudi sklepna misel predstavnika edine slovenske družbe, ki se ukvarja z družbeno odgovornostjo. Ne le v socialnem, ampak v najširšem smislu.

Njegovo mnenje bi lahko razumeli tudi kot poziv, da naj se, četudi vlade niso zajete v omenjenem standardu ISO26000, tudi one skušajo obnašati družbeno odgovorno. Če ne drugače pa tako, da izrecno poslujejo le s podjetji, ki lahko dokažejo, da so njihova ravnanja pretežno odgovorna.

Družbeno odgovorna.