31. 3. 2006 Cenzurirano, Zofijina bodica

O potratni potici in ostalih potratah

Kdo še ni slišal za potratno potico? Tu ne gre za kakšno navadno potico, za zvito testo, namazano z marmelado ali orehovo filo. Tu gre za nekaj več. Za precej več. Tukaj testo služi le za ovitek. Pa tudi nadeva sta dva. Orehov in skutin s kislo smetano. In vsak se namaže po trikrat. Vmes pa dve vrsti biskvita. En navaden in en čokoladen. Imamo torej testo, pa dva biskvita in vse skupaj šestkrat nafilano. Mljami!!!

Te potice naše babice niso poznale in seveda si je tudi niso mogle privoščiti. Sestavine zanjo so petkrat dražje kot za navadno orehovo potico in še približno pet ur časa potrebuješ, da jo pripraviš. Danes pa ta potica sploh ni več neka posebnost, medtem ko je seveda navadna potica že prav iz mode. Ker je premalo sočna. Če jo hočeš spraviti po grlu, jo moraš zalivati z mlekom ali čem podobnim. Tako je roda. Potratna potica pa seveda kar sama zdrsne v želodček. Tako je fina.

Ampak tukaj nismo zato, da bi razpravljali o kulinariki, temveč govorimo o potratni potici samo iz enega razloga. Da bi jo kritizirali. Poglejte samo njeno ime: potratna potica. Ta slaščica je eden najlepših primerkov in hkrati prispodob, ki govori o tem, kako je naš okus fleksibilen in kako lepo sodeluje s kapitalistično potrošniškimi tendencami našega časa. In hkrati govori o tem, kako prefinjeno in potihoma se to naše prilagajanje okusa dogaja. Niti opazili nismo, kdaj je potratna potica iz naših spiskov želja popolnoma izrinila navadno orehovo potico.

Eno vprašanje, ki si ga je tukaj smiselno zastaviti, je sledeče: kako deluje naš okus? Ali je v celoti privzgojen in priučen in zatorej stoodstotno kulturno pogojen, ali pa obstaja morda kakšno bolj trdno merilo okusa? Ali je nujno, da naš okus neheno kliče po »več« in se tako ves čas giblje od bolj preprostih okusov, beri cenejših, k bolj kompleksnim in zato bolj potrošniškim okusom? Ali res ni mogoče, da bi se posameznik kljub življenju v določeni kulturi uprl temu »pozivu k potrati« in se zadržal pri preprostih okusih?

Drugo vprašanje, ki si ga lahko v tej zvezi zastavimo, je vprašanje kultiviranosti. Mnogi bi namreč tukaj znali zagovarjati potratno potico kot kulinarično specialiteto, ki govori o stopnji kultiviranosti in sofisticiranosti okusa in posredno preko tega seveda o stopnji razvoja določene kulture. Toda kakšen argument lahko ti častilci potratne potice navedejo v prid tezi, da kompleksnost objekta, ki si ga želimo, nujno govori o sofisticiranosti okusa, ki po tem objektu stremi. Ali je nekdo, ki ocenjuje potratno potico kot boljšo od navadne, res zato bolj kultiviran? Je njegov okus res višje razvit? Ali ni hkrati res, da številni ljudje danes niso več sposobni prepoznavati specifičnih okusov v jedeh prav zaradi tega, ker na posamezne okuse, ločeno od drugih okusov, sploh nikoli več ne naletijo? Ali ni kultiviranost okusa pravzaprav v tem, da prepoznavaš okuse in uživaš v njih, namesto da hrano, brez da zaznaš kak okus, živalsko goltaš? Ali ima kultiviranost prehranjevanja sploh kakršnokoli zvezo z vprašanjem kompleksnosti jedi?

Še eno vprašanje tukaj je naslednje: ali je vso krivdo za človekovo nenehno stegovanje po bolj kompleksnih okusih res mogoče zvaliti le na propagando? Smo v to igro zvabljeni? Konec koncev si mora nekdo prvi izmisliti te izdelke, postaviti to ponudbo oz. objekte, ki nato okupirajo našo željo. Lahko bi rekli, da imamo tudi tukaj, tako kot se pogosto dogaja, primer izrabljanja človeške domišljije in kreativnosti za namene ekonomske ekspanzije posameznikov in posameznih podjetij. Potrošniki pa očitno povsem pripravljeni čakamo na drugi strani. Naš okus je vedno pripravljen na nove avanture.

Kaj pa naše denarnice? Znano je namreč, da ljudje velik delež svojih prihodkov porabimo za dnevno prehranjevanje. In znano je tudi, da ljudje ves čas tarnamo, kako nam primanjkuje finančnih sredstev za življenje. Kako je mogoče, da ljudje ne znamo več računati? Brbončice na jeziku so povsem onesposobile osnovne matematične veščine v glavi. Hrana nam je vse bolj dostopna, kljub temu pa, paradoksno, vedno bolj prazni naše žepe. Konec koncev potratna potica ni edini primer tovrstne prehranjevalne potrate. Poglejmo npr. testenine. Vsi smo že slišali za odlične špagete s paradižnikom in baziliko. Preprosti in poceni špageti. Kdo si danes še pripravlja testenine na ta način? Večina bo dodala vsaj kakšno konzervo tunine, nekaj pražene zelenjave, kisle smetane in še parmezan za povrh. Pa imamo: potratne špagete. In še mnoge takšne potrate.

Nekateri bi morda želi tukaj oporekati, da je pestra prehrana zdrava. Toda tudi če damo na stran vprašanje, ali je pestra prehrana res bolj zdrava od manj pestre, se še vedno lahko vprašamo, ali je zato, da se pestro prehranjujemo, res nujno vso to pestrost stlačiti v en lonec, v en obrok. Ali niso vse te kulinarično-zdravsteve igre samo igre ekonomije, ki hoče sodbe našega okusa spreobrniti s pomočjo sklicevanja na vrednoto zdravja, ki pa je prav tako od ekonomije prenapihnjena vrednota.

In za konec se moramo še vprašati, kam nas vodi ta nenasitnost okusa? Na to vprašanje bi lahko odgovarjali z mnogimi špekulacijami in predvidevanji; ampak nekaj pa lahko rečemo zagotovo. Potratna potica bo prav gotovo v kratkem dobila še tretji nadev. In bo devetkrat namazana.

Objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si

Oznake: