14. 10. 2011 Zofijina bodica

Poslanica Zofijinih ob svetovnem dnevu upora – 15.10.2011

Še kdo zna misliti revolucijo? Česar ne zna misliti sedanja družboslovna teorija, je upor vseh, ki so se poimenovali 99% sveta, ki hočejo globalno spremembo. Prav simptomatično je, družboslovci (razen spoštovanja vrednih izjem) v tem prelomnem času še vedno niso zmožni teoretično podpreti in osmisliti upora. Večina med njimi še vedno reproducira analize, ki jih lahko preberemo tudi v najbolj obskurnih medijih, analize, ki izhajajo iz v preteklosti uveljavljene delitve političnega prostora. Komentarji se pri nas tako posvečajo vprašanju, kakšne možnosti imajo na volitvah stokrat prežvečeni predstavniki starih političnih elit (Pahor, Janša, Jankovič…). Želijo, da se temu problemu posvečamo tudi mi. Kar je potrebno v tem trenutku, je ugotovitev, da gre za relikte preteklosti, za relikte, ki jih bo porajajoči upor že prav v kratkem pometel s prizorišča in jih preselil v preddverja knjigarn, kjer bodo predstavljali svoje spomine na zanje zlato obdobje kapitalizma. Če vas bo nekoč pot zanesla tja, spijte vsaj kavico in kot bi dejal Žižek, kofein prinesite s seboj.

Na tem mestu bi radi poudarili naslednje. Čas, ki je pred nami, je čas novih političnih grupacij, ki jih pri nas trenutno najbolje predstavljajo TRS, Zveza za voljo ljudstva in seveda Socialni center Rog, Nevidni delavci, Alternativa Obstaja in druge podobne pobude. Toda prav tem pobudam, nekatere med njimi so se v zadnjem času izrekle, da bodo kandidirale na prihajajočih predčasnih volitvah, mnogi ne pripisujejo velikih možnosti za preboj v parlament; posebnih možnosti pa ne pripisujejo niti tistim, ki imajo drugačno politično agendo. Nenavadno pri tem je, da nosilci črnogledih napovedi tudi sami, tako kot same pobude, stavijo na večjo soudeležbo ljudstva pri vladanju, na večjo socialno pravičnost, na zelene programe, hkrati pa ostro nasprotujejo sedanji delitvi bogastva v svetu, pritisku svetovnih monetarnih institucij na javno sfero posameznih držav. Zakaj so med njimi intelektualci, od katerih bi pričakovali, da bodo prepoznali pomen globalnega upora, ki se pri nas odraža v delovanju zgoraj omenjenih pobud? Ali če vprašamo drugače, zakaj črnogledost?

Morda zaradi preteklih izkušenj. Te kažejo, da so se “ad hoc” ustanovljene grupacije, ki so se pojavile ob kakšnih perečih vprašanjih ali tik pred volitvami, slabo obnesle. Javno mnenje (ali uradni medijski govor) jih je slej ko prej oblepil z eksotičnostjo, iluzornostjo, nerealnostjo,  kakor da gre za kakšne ptice iz daljnih dežel, ki ne sodijo pod podalpsko sonce.

Toda črnogledost v sedanjem trenutku ne opazi dejstva, da je slika v svetu in doma bistveno drugačna, kot je bila pred tremi in več leti, torej tedaj, ko je večina novih političnih skupin žalostno propadala. Nemiri v Grčiji, Španiji, Angliji, Ameriki, nemiri, ki se šele napovedujejo, zborovanje 15. oktobra itd. pričajo vsaj to, da nekatere izmed sedanjih novonastalih skupin, niso tukaj zato, da bi eksotično izginile, temveč da bi obstale. Za nas med drugim to pomeni, da so prihajajoče volitve tukaj zaradi teh gibanj. Če večina ljudi hoče spremembo, potem bo poraz na volitvah samo naša krivda.  Kdor ni tega opazil, recimo povprečen slovenski družboslovec, najbrž ni zaradi zaslepljujočega podalpskega sonca.

Poleg tega in temu se bomo posvetili v nadaljevanju, so komentarji v smislu – joj, pred seboj imamo stare obraze v novih preoblekah, ali, pa saj nimajo možnosti, ali, zdijo se kot nekakšni Kekci, ki še ne vedo, kje jih čaka teta Pehta – politično neodgovorni. Zakaj? Zato, ker ne izražajo dejanskega stanja oziroma ne opisujejo dejanskega stanja, kot nemara mislijo tisti, ki jih izrekajo, temveč gre za politične izjave, ki reproducirajo (ustvarjajo) točno takšno stanje, kot ga opisujejo.

Utemeljitev. V predvolilnem času so ljudje pred odločitvijo, iščejo, ali se nemara ni v tem prostoru pojavila kakšna politična skupina/stranka, ki bi jo dejansko lahko volili in torej ne le stranka, ki bi jo volili s stisnjenimi zobmi, zato, ker so vse druge še bolj obupne. Takšen čas ustvarja prav posebne pogoje za tiste, ki izjavljajo politične stavke in komentarje, njihovi stavki in komentarji namreč niso samo opisi danega dogajanja, temveč to dogajanje tudi soustvarjajo. Konkretni perfomativni stavki, ki jih slišimo v našem vsakdanu glede možnosti uspeha upora 15. oktobra ali uspeha novih političnih skupin in njihovih slabih možnosti na volitvah, tako povejo zgolj to, da tisti, ki jih izrekajo dejansko ustvarjajo za te skupine slabe možnosti; še posebno, če je takšnih komentatorjev zadostno število in imajo nenehen dostop do medijev. Performativi torej razgaljajo funkcijo črnogledosti, funkcijo fatalizma in ne prispevajo ničesar k poznavanju stvarnosti, ki je še sploh ni.

V nadaljevanju bomo poskušali vse, ki se štejejo k zgornjim naštetim in nenaštetim gibanjem in predstavljajo alternativno Slovenijo, prepričati, da je čas pred volitvami čas združevanja.

Ko pravimo, da je čas združevanja, pravimo, da bi se morale združiti v eno samo koalicijo vse ožje in širše politične (civilno-družbene) skupine, vsa alternativna gibanja, zasebni zavodi in društva v Sloveniji oziroma vsi, ki jim trajnostni razvoj, družbena pravičnost in svoboda duha niso le predvolilna poezija.

V alternativnem krilu Slovenije se o združevanju sicer veliko govori, toda do njega še ni prišlo, nosilci posameznih skupin so trenutno le načelno zraven. Zakaj bi se morala alternativna Slovenija, Slovenija 15. oktobra, združiti in nastopiti na volitvah kot ena sama koalicija? Prvič zato, ker je vsaka posamezna skupina prešibka za preboj v parlament. Drugič zato, ker tudi če kakšni skupini uspe, bo v parlamentu tako šibka, da bo obsojena na nenehne kompromise in ne bo mogla izpolnjevati pričakovanj alternativne Slovenije. Tretjič zato, ker je združevanje, se pravi skrb za skupnost, družbeno sodelovanje, solidarnost, ena izmed bistvenih lastnosti alternativne Slovenije, je predvolilna obljuba.

Pripravljenost na družbeno sodelovanje je v bistvu nasprotovanje divjaškemu nesolidarnostnemu individualizmu, ki ga vsakodnevno širi in reproducira sedanja ideologija svetovnega globalnega in finančnega reda. Ko alternativna Slovenija kritizira neoliberalizem, kritizira razpadanje družbenega tkiva, pehanje za sebičnimi zasebnimi interesi itd. Toda pri tem ne smemo spregledati, da tudi sami živimo v tem redu, ki ga kritiziramo in da vsakodnevno sprejemamo njegove prakse. Vzrok, zaradi katerega je koalicija še odsotna, je neoliberalizem v nas. Kako si naj sicer razložimo dejstvo, da se soočamo s plejado gibanj in skupin z na las podobnimi idejami oziroma programi, vendar se ta gibanja niso sposobna stisniti v pest?

Torej, treba je premagati neoliberalizem v nas. Treba je reči tisti DA in s tem reči, pokazati, dokazati, narediti korak od nebrzdanega individualizma (ki je nasprotje svobode duha).

Naj bodo demonstracije 15. oktobra vaša fantovščina oziroma dekliščina!