15. 3. 2007 Zofijina bodica

Polna podpora Papežu Benediktu XII!!

Pred kratkim je Poglavar Rimske vesoljne Cerkve izdal obsežno besedilo, s katerim n-tič uzakonja in krepi dosedanja, torej znana stališča svoje institucije glede mnogih zadev. Med drugim vztraja pri celibatu katoliških duhovnikov, oporeka splavu, zakonskemu posvečenju istospolnih partnerjev, prepoveduje ponovno (cerkveno) poroko razvezanima zakoncema, ki sta bila v prvem zakonu poročena tudi cerkveno, posredno nasprotuje temu, da bi Cerkev posvetila poroko paru, katerega vsaj en član kot javna oseba ne podpira stališča Cerkve, kakršno je, na primer, njeno nasprotovanje abortusu. Itd.

Menim, da imata  tako papež kot katoliška Cerkev prav.

Če namreč vztrajamo pri doslednem ločevanju religije in države in sočasno podpiramo svobodo veroizpovedi tako državljanov kot drugih prebivalcev konkretne države, bi kot državljani vendarle morali tudi v pravnem smislu spoštovati posameznikovo religioznost in njegovo izpovedovanje le-te.

Kolikor se v tej povezavi omejim zgolj na poroko in njene posledice predlagam:

Država, tako kakor to v glavnem počne že sedaj, pravno ureja zakonski stan – poroko – v »civilnem«, torej ne-cerkvenem smislu tako, da je civilna poroka z vsemi svojimi pravnimi posledicami temeljna zadeva, ki ureja odnose med zakonci. In to ne glede na to, ali je bila takšna zveza registrirana pred pristojnimi uradi konkretne države ali pa je svoj status pridobila samo s skupnim življenjem partnerjev.

Morebitna cerkvena poroka je zasebna zadeva takšnih partnerjev in vsaj sedaj ne vpliva na pravni status zakoncev.

Seveda takšna »civilna« ureditev partnerstva ni končna, kar pomeni, kar pomeni, da jo je mogoče razvezati in, da se lahko vsak od sedaj bivših partnerjev poveže v drugo enakovredno skupnost.

To zadevo bi bilo potrebno dopolniti in uskladiti s papeževimi napotki!

V bodoče naj bi »civilna« poroka, tako kot že sedaj, predstavljala družbeni in pravni temelj partnerstva, morebitna religiozna posvetitev, recimo katoliška ali pa katera druga posvetitev tega dejanja pa bi pridobila dodatno pravno utemeljitev, z ustreznimi posledicami, kajpak.

Tako bi civilna poroka, registrirana ali ne, utemeljevala izključno medsebojne obveznosti in dolžnosti partnerjev, temelječih na pozitivnih pravnih normah, urejajočih to področje in, v njihovem okvirju, s predhodnimi dogovori bodočih zakoncev.

Partnerja ali partnerji bi se tako obvezali, kako bodo urejali svoje medsebojne odnose in razmerja v času trajanja njihovega zakona. In, kajpak, kakšne in kolikšne bodo njihove obveznosti v primeru, da se tako sklenjena skupnost razide. Obveznosti vsakega od teh partnerjev do morebitnih tretjih, recimo otrok, bi, tako kot sedaj, določal zakon.

V primerih pa, ko bi bodoči zakonci hoteli svojo zvezo posvetiti v skladu s kanoni katere od  religij, tiste pač, s katero bi se strinjali vsi udeleženci, pa bi religiozna ureditev tega vprašanja postala tudi pravno obvezujoča in v primeru kršitve tudi ustrezni sankcionirana.

Za tiste, ki bi sklenitev takšne ali drugačne partnerske zveze želeli »potrditi« še v okviru Rimske vesoljne Cerkve, in bi to tudi storili, bi veljala še naslednja dodatna pravila:

-poročita se lahko samo dve polnoletni osebi različnega spola

-poroke ni mogoče razvezati. To pomeni, da tudi v primeru ločitve ostanejo veljavne vse medsebojne obveznosti, kakor jih določajo pravne norme in cerkveni predpisi. Vključno s pravico in obveznostjo do medsebojnega seksa!

-vsakršna kontracepcija je prepovedana, abortus  je dovoljen samo, če ga odobri tudi pristojni škof,

-izpolnjevanje partnerjevih zahtev po seksualni zadovoljitvi je obveza!  Neizpolnjevanje le-te, iz kakršnih koli razlogov že, pa četudi gre za impotenco, se sankcionira z izničenjem sklenjene zakonske zveze in sicer tako, da partner, ki ne more ali noče zadovoljevati drugega, izgubi VSE pravne in materialne pravice v korist prizadetega.

-Podobno kot v primeru neizpolnjevanja seksualnih zahtev bi se sankcionirala tudi morebitna odcepitev enega izmed partnerjev od Cerkve in njenih Naukov; če pa bi se za izstop iz RKC odločila oba partnerja, bi vsa njuna imovina prešla v last Države.

Podobno, kot je potrebno zakonsko urediti status tistih, ki se poročajo v okviru RKC, je potrebno dopolniti tovrstno zakonodajo tudi s predpisi, ki zadevajo pripadnike drugih religij in ga uskladiti oziroma dopolniti z načeli, ki veljajo v vsakteri izmed njih.

Hvala Bogu, da imamo sedaj Ratzingerja, ki  nam je razsvetlil um in nam pojasnil, kako naj v bodoče urejamo odnose med ljudmi.

Oznake: