9. 11. 2005 Zofijina bodica

Policijska oskrba Boga

Bonbonček 7

V Butaliji so živeli dolgo in srečno. Če je bilo kaj narobe, je vladar rekel: bodi svetloba. In so bile reforme. In če so se ljudje stepli, je Bog rekel: bodi policija. In je bila policija. A potem je prišel dan, kot so Butalci ugotovili, da policija dela dobro. A le tedaj, ko se obnaša po ukazih Boga. In so si rekli: kaj, ko bi ustanovili posebno službo? Za policijo, da bo bolj prijazna. Bolj delavna. Bolj človeška. In bolj v stiku z Bogom. In so rekli: dajmo, ustanovimo posebno božjo službo zanje. Zbližajmo Boga in policijo. Približajmo policaje, palicaje in policiste Bogu. In namesto da bi butali v skalco, so se odločili, da jo res ustanovijo, službo po meri Boga, ki bo skrbela za duhovno oskrbo od vsega butanja v skalco naveličanih policajev. In vsaj tistih, ki si to želijo: za religiozno oskrbo policijev, ki so v stiski. In tistih, ki niso, pa bi jih psihična stiska lahko vsak hip zajela.

In so se odločili spremeniti zakon o policiji. Ker je to bil žal edini način, da Boga uvedejo v policijske kordone in postaje. Nov poslanski zbor se je seveda strinjal. Dobra ideja, so se strinjali na oblasti. In ni bilo nič novega: ko gre za koalicijo, ta zadnje čase pridno navija za religiozne rešitve v državi. Ker kdo nas bo reševal, če ne Bog? Zatorej bodimo vdani in mu naklonimo pozornost! In tako smo dobili nov zakon o verskih skupnostih in verski svobodi. In potem še državne službe duhovnikov. In potem duhovnika v policiji. Ki bo policijo posebej približal Bogu. Sicer le enemu, ker je to ceneje. Krščanskemu, kakopak. Ker je ta najbolj naklonjen represivnim organom. In se represivni organi najbolj naklonjeni temu Bogu. In so si Butalci rekli: kaj, ko bi ustanovili posebno kuratsko službo tudi za ljudi v modrem? Rečeno storjeno. Nekateri so se sicer upirali, toda argumenti kurata v policijo so bili preveč blesteči in so gladkoma prevladali. Poslanec Anton Kokalj iz krščanske Nove Slovenije je bil še posebej zaskrbljen. In požel je popolno odobravanje svojih kolegov v parlamentu, ko je obelodanil, kaj ga tako tišči. Citat: »Sam bi rad, da bi bili policisti bolj človeški in k temu bodo kurati zagotovo pripomogli.«

Nihče se ni mogel upreti. Poslanci so prikimali in zavzdihnili: res je, policisti niso dovolj človeški. Človeškost je dana od Boga in božji zaupniki bodo tu v veliko pomoč. In so pozabili, da bi morala verska služba biti namenjena zgolj vernim policistom. Ali pa so nečloveški natanko tisti, ki verjamejo v Boga in bodo z njegovo pomočjo zdaj bolj človeški? In kaj je z nečloveškostjo nevernih? Le kdo bi vedel? In le zakaj bi moral vedeti?

In tako tudi Butalci niso vedeli. In so rekli: probati ni greh, policaje bomo naredili bolj človeške z božjo intervencijo. In so dahnili YES. Naravno. Ker imeti Boga na svoji strani je THE BEST. Ker si takoj bolj prijazen: policija takoj odvrne pendreke, pihati ni treba, kazni so manjše. Vsesplošna korist od tega Boga. Od kurata, ki ga predstavlja v policiji. Od reprezentanta Boga. In so rekli, policaje k Bogu. In Boga k policajem. S čimer so rešili še en problem v Butaliji. Pomemben problem: človeškost palicajev. A jih je ostalo še toliko drugih. Problemov. Zato so nadaljevali z delom. Pozno v noč. Vsak dan, cel dan. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.

Objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si

Oznake: