V soboto, 15. marca letos, je dr. Matej Makarovič v Delu objavil komentar z naslovom Državnost in vojska. V njem trdi, da je Slovenija dejansko močno demilitarizirana država, ki pa kljub temu mora imeti svojo, sedaj poklicno vojsko. Iz njegove krepke kritike nasprotnikov parade, ki je bila načrtovana v okviru proslavljanja dneva državnosti, lahko preberemo tudi njegovo mnenje, da bi bila takšna parada pravzaprav kar všečna prireditev.
S slednjim se sicer lahko strinjamo, vendar iz povsem nasprotnih razlogov, kot jih navaja navedeni avtor. Dr. Makarovič citira Maxa Webra oz. njegovo misel, do kateri je država »človeška skupnost, ki si lasti monopol nad legitimno uporabo fizične sile na danem ozemlju«. Ta misel, bodisi Webrova bodisi Makarovičeva, je daleč od točnosti. Tudi v tradicionalno demokratičnih državah ,oziroma natančneje, v državah, ki se tradicionalno razglašajo za demokratične, človeška skupnost nima veliko možnosti za uveljavljanje tega svojega monopola nad nasiljem. Delegirala, prostovoljno ali ne, ga je namreč svojim vsakovrstnim elitam, ki so si pod plaščem demokracije bolj ali manj prilastile oblast. In s tem tudi omenjeni monopol nad uporabo sile. Tako v okviru »lastne« države, torej proti njenim prebivalcem, kot zunaj nje, v obliki vojaških napadov na ozemlja drugih držav. Koliko je »človeška skupnost, ki tvori državo« dejansko vplivna pri konkretizaciji tega monopola, kažejo dogodki v celi vrsti držav, vključno in zlasti z Združenim Kraljestvom, ki so se pridružile okupaciji Iraka v neposrednem nasprotovanju večinskega mnenja prebivalcev teh držav.
Naslednja cvetka Makarovičevega prispevka, za katero sicer dopuščam možnost, da gre le za nerodnost pri izražanju, je v naslednji njegovi misli: »Demokratična družba (pozne) modernosti ne prinese nepomembnosti vojske, temveč njeno vzpostavitev na podlagi lastne notranje logike, s katero ni politiki niti podrejena niti nadrejena, temveč je kratko malo zavezana lastnim profesionalnim principom, na podlagi katerih služi državi«.
Po tej logiki bi bila vojska sama sebi namen, njeno delovanje ali ne-delovanje bi bilo odvisno skoraj izključno od njenih interesov. Ali, v najboljšem primeru od njene ocene varnostnih razmer ter iz njih izhajajočih odločitev o morebitnem ukrepanju. Monopol nasilja bi v tem primeru prešel iz rok družbenopolitičnih elit neposredno v roke tistih, ki s tem nasiljem neposredno ravnajo. Ki so ga sposobni tudi sami izvajati! Tak primer je bil z nekdaj našo JLA, ki se je iz deklarirane ljudske armade prelevila v silo, ki ni več delovala v interesu države, ampak se je borila sama zase. Država je politično namreč razpadala po vseh šivih in obstoječa vojska ni imela praktično nikogar več, za katerega bi lahko opravljala svoje storitve. Postala je nepotrebna in s tem ogrožena v svojem obstoju. Temu se je skušala upreti. Prav dejstvo, da je bila pri tem povsem neuspešna je lahko eden od posrednih dokazov, da vojske nikakor ne morejo biti izven družbenega, to je političnega življenja, ampak so še kako ne samo vpete vanj, ampak tudi odvisne od njega. Da so, ne glede na njihovo obliko in organiziranost, nujno podrejene politiki.
Ob Makarovičevih kritikah kritikov parade slovenske vojske pa morda le še to: nasprotovanje tej paradi je licemerstvo brez primere. Vojaške parade so viden izraz militariziranih in militantnih družb, kar je Slovenija s tem, da se je pridružila okupacijskim silam v tretjih državah (Afganistan in predvsem Irak), nedvomno postala.