Bonbonček 20
Joj, so bili v Butaliji navdušeni, ko se je njihov predsednik začel ukvarjati z jogo. Deželico tostran Alp je takoj zajela jogomanija. Mentalna jogorevolucija. Ne jogurtna. Ne Meblova. Jogorevolucija. Po vrhu so bili deležni presrečni državljani deležni nasveta, naj ne jedo mesa. Raje jogurte. So bili na vso moč užaljeni v zvezi govedorejecev in so protestirali. Kako nedržavotvoren je tale naš predsednik, uničit želi mesno industrijo Butalije! A nič ne de: javne raziskave so pokazale, da je predsedniku bajno zrasla podpora. In celo stranki, no gibanju, ki si ga je zamislil v mimohodu. Gibanju za pravičnost in razvoj. Za razvoj pravičnosti, da se več ne bi razvijale. Saj veste kaj. In da bi se razvijale one druge stvari. Ker pravično je, če se razvijajo te in ne one. Saj veste, katere. Podprlo bi jo 76 odstotkov vprašanih. Novo gibanje. GPR, so rekli. Krajše od GPRS. Ker še nima parametrov. Če bi se odločil oditi na volitve, bi to gibanje podprlo 57 odstotkov vprašanih. So pokazale odlično merjene antipolitbarometrske butalske raziskave. Drnovšek bi gladko pometel s konkurenco, z vladajočo koalicijo, kaj šele opozicijo. Bil bi nesporni zmagovalec, ker Butalci več ne zaupajo politiki. Političnim strankam. Partitokraciji. Ki da je imajo vsi poln kufer. Čeprav nekateri slovenski desnosučni intelektualci dokazujejo, da je je premalo. Da so naše stranke prešibke. Pa ne zanje.
In kaj je tu čudnega? Čisto nič. Glorija se dogaja. Drnovšek sploh še ni mevsknil, pa ljudje že vedo, koga morajo podpreti. Ja kaj pa potem, če o gibanju Butalci ne vedo nič, popolnoma nič? In da so že odločeni, da ga podprejo! Če to ni takšen en butalski čudež! To ni še nič, to se kopiči: joj, so bili v Butaliji sprva navdušeni, ko jim je njihov predsednik najprej predstavil svojo srečno najdeno hčerko. Čudeži, skorajda betlehemski, se res dogajajo. In potem jih je povabil še na kruh v svojo novo hišo na Zaplani. O čemer smo že poročali. Nič ni ponehalo navdušenje, ko je javno obelodanil, da se bori proti kleščarju in da je opustil medicino. Mentalna vaja, pozitivno mišljenje, joga. In se je začel ukvarjati z jogo. Nič skrbi, nič političnih zdrah, je dahnil. Ne jezim se več. Ne spremljam več, kaj pišejo o meni. Naj kar pišejo! Televizije ne gledam. Butalci so bili fascinirani. In ganjeni nad novo filozofijo: kaj mi mar! Važno je, da je kul meni. Deželico tostran Alp je takoj zajela jogomanija. Kako fletno in enostavno: izklop, pa si že zunaj! In potem je bilo takoj lažje. Ko verjameš v čudeže, se dogajajo, zato se zdaj res dogajajo butalskemu narodu. In to precej frekventno. Čeprav ta preobrazba predsednika ni tako mlada in so jo Butalci odkrili šele zdaj. Zgodba je znana: srečanje z smehljajočim se dalajlamo, pa branje Konfucija, pa joga praksa so naredili svoje. Da ne govorimo o metastazah. Ljudje so bili navdušeni nad njimi, nad butalskimi dalajlamo: poglejte ga, velikega borca duha, ki premaguje moč telesa! Po en primerek v vsako deželo!
Nič čudnega, da je dober glas in popularnost gospoda predsednika segla vse tja do alternativnih intelektualcev. Ki kratko pišejo, ker prehitro mislijo. Metastaze v glavni nič ne spremenijo, so ogorčeni: ni nobenih dokazov! Ne dokazov o spremembah, temveč o njih. Metastazah. Nič ne vemo o njegovem zdravju! In prav nič ga ne ovirajo pri sprejemanju državniških odločitev! To se ve. Kdor drugače misli, natolcuje. Ker tudi moja prijateljica Ančka je imela raka, pa je čisto fajn živela in se svobodno odločala. Torej: pustimo kleščarje in predsednika pri miru! Vprašajmo se raje, kaj je narobe s tistimi, ki takšno ravnanje obsojajo. Z njimi nekaj ni v redu: politične odločitve so večkrat iracionalne, kot takšne pa vedno sprejete kot nujne in z odprtimi rokami. Zdaj pa pride en metastatični predsednik in – hop po glavi! Kot da je iracionalen, ne pa oni! Krivica, velika krivica do predsednika.
To ni prav! To res ni prav. To vendar ne gre, so vzkliknili alternativni intelektualci. Ki verjamejo v alternativno medicino. In alternativno politiko. In čudeže. Ker so jih doživeli na lastni koži. Točno tako, so rekli Butalci. Čudeži obstajajo. Moramo jih dopustiti in čudeži bodo. Tako preprosto je to. Ne dvomite v nas in ne dvomite vanje! Odklopite razum, ker vam dela škodo! Mislite pozitivno, ne vežite se na nič, berite budizem! Denar ni vse, predsedniška funkcija tudi ne. Pomislite na uboge otroke in takoj se boste počutili bogate! Če ste bolehni, pomislite na to, da bi lahko bili že mrtvi. Ali pa na druge, ki so že! In če zdravniki niso zadovoljni z vašim zdravjem, jim svetujte, da se pobrigajo za svojega! Vam je žal, da ste se rodili? Kje neki, a se zavedate, kje vse bi lahko končalo tisto seme!
Novo čudodelsko veselje je mahoma zajelo Butalijo. Pa se je res en zgodil, takšen majhen čudež. Ker so dolgo verjeli. In upali. In se bali. A glej ga zlomka: potem jim pa ni bilo prav. Hja, kdo bi si mislil. Predsednik je pomilostil razvpitega gospodarstvenika. Tranzicijskega tajkuna, kot pravijo v butalski prvi stranki. In prvega sploh, ki je bil polnomočno obsojen. Na tri leta. Toda predsednik se ni pustil upogniti. Čudeži se dogajajo, je rekel. In nič ni lepšega kot imeti to moč. Čudodelniško moč. Podeljevanja milosti. In je tajkuna oprostil. Za kar mu je ta bil neznansko hvaležen. In kar ni mogel verjeti svojim ušesom, ko se je zahvaljeval. Hvala lepa, gospod predsednik, se je klanjal. Hja, kdo se ne bi. Še obstajajo ljudje s srcem, mu je polaskal. In še se dogajajo čudeži, je vzkliknil skupaj s svojimi najbližjimi. Iz psihiatrične bolnice. Kul. Ker je mislil mentalno resno.
Seveda se dogajajo, so prikimali Butalci. Saj smo vedeli. Ampak prav hitro in močno niso kimali. In alternativni intelektualci tudi ne. Saj je vendar gospod predsednik pri zdravi pameti, zdaj pa takole! Le kaj si misli? Le kako si drzne? Kaj pa naš premier, le kako bo jezen! Že res, da je odpuščati človeško, ampak takole ljudi spravljati iz aresta? In da sploh ne ve, katerega preprodajalca mamil je oprostil? Res ne? Pozabljati je predsedniško človeško, so dejali v njegovem uradu! In da je predsednik za posredovanje naših vojakov Iraku, so si razbijali glavco. A res, so se spraševali? Kakšen čudež pa je to, so dodali drugi med Butalci? Le kaj je alternativnega, pomirjujočega, pacifističnega na tem, jim ni šlo v glavo. A se takoj pomirili, češ: čudna so pota gospodova. Gospoda predsednika. In k temu dodali, da je takšna tudi njegova podpora ustavnega zakona o izbrisanih. Ki izničuje odločbo ustavnega sodišča. Kaj hočemo, so skimali z glavo. On že ve. On že ve, kaj počne: nič ne štekamo, a že mora biti kul, ker je pozitivno mislil!
In da si ne bi preveč belili glavce ter staknili kakšno vnetje, so se odločili znova, da si jo pod nujno ohladijo. Skalca je bila njihov pojšter in obenem zdravilo. Čudež v majhnem. Zato so se tedaj, ko je padel v mrak, z veseljem odplazili v njeno bližino. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. Kot vedno. In ker so bili Butalci, taki ponosni, se niso prav nič utrudili.