(Odgovor na prispevek objavljen 16.4.2011, v Delu)
Nepričakovano veliko napačnih ocen, ki jih vsebuje naslovni članek je nekaj, česar pri avtorici Tanji Starič nismo vajeni.
Najbolj je pri tem opazno nasedanje avtorice na s strani »opozicije« vsiljevane ocene češ da je rezultat referenduma o Zakonu o malem delu nič več, nič manj in predvsem nič drugega kot na ta način izražena nezaupnica sedanji vladi. Zlasti v zvezi z oceno, da »državljani kompleksnih tem, o katerih jih sprašujejo, navadno niti ne poznajo in ne razumejo najbolje«.
Čeprav se lahko strinjamo z mnenjem, da je »glas na referendumu vedno tudi izrekanje o vladi« je pri tem vendarle več kot nujno poudariti ta »tudi«, pri čemer ta »tudi« nikakor ne gre neposredno povezovati s podcenjevanjem sposobnosti ljudi. Ti večinoma še kako dobro vedo, o čem se na kakšnem referendumu odloča. In vedo tudi to, zakaj je bila odločitev o nekem vprašanju preložena na njihova ramena. In s tem tudi odgovornost za posledice te odločitve.
Da ljudje zelo dobro vedo, kdaj je kakšno referendumsko vprašanje pomembno, kdaj pa je bil referendum razpisan zgolj zaradi političnih igric, dokazuje tudi analiza udeležbe na dosedanjih referendumih. Ta nam, med drugim, pove, da volivci preprosto ignorirajo tiste, na katerih se nanje prelaga odločanje o vprašanjih, ki na vsakdanje življenje ljudi nimajo kakšnega večjega vpliva.
Ker takšne analize in ocene, ki iz njih izhajajo, nikoli ne morejo biti absolutno točne, lahko udeležbo na referendumu o Zakonu o malem delu ocenjujemo kot slabo.
Izid pa predvsem kot dokaz tega, da ljudje še kak dobro vedo, zakaj je pri tem zakonu dejansko šlo. In, da bodo po vsej verjetnosti iz enakega razloga zavrnili tudi predlagano pokojninsko reformo.
Pri Zakonu o malem delu je tako rekoč vsakomur jasno, da je namenjen ne le legalizaciji obstoječih razmer na vse bolj negotovem »trgu« zaposlovanja, ampak predvsem nadaljnji prekarizaciji le-tega. Zato velja glavna zamera temu zakonu naslednjemu: najprej neiskrenosti predlagateljev, ki so sprva hoteli zadevo razglasiti kot ukrep za urejanje slovenskega unikuma – študentskega dela. Tega bi se namreč dalo urediti že s tem, da bi se že zdavnaj obstoječi zakoni pričeli uveljavljati. In, ker nismo sposobni uveljavljati obstoječe, je bolj ali manj jasno, da bo nemogoče uveljavljati nove.
Naslednja zamera velja nedoslednostim zakona. Če namreč drži, da je dejanski cilj tega zakona v nadaljnji prekarizaciji družbe, potem so seveda številne omejitve v njem ne le odveč, ampak predvsem ovira za doseganje tega cilja.
Poleg tega je bila opazna nezadostnost ukrepov za izpolnjevanje še enega s strani predlagateljev propagiranega pogoja. Na dolgo in široko so razlagalci zakona pojasnjevali, da bo po njegovi uveljavitvi vsak brezposelni ali prejemnik socialnih podpor zakonito zaslužil do 200€ mesečno, ne da bi to vplivalo bodisi na višino nadomestila za brezposelne bodisi na višino denarne socialne pomoči. Vendar v besedilu Zakona o malem delu o čem takšnem ni napisane niti črke, prav tako pa nihče ni povedal ničesar o nameri zakonodajalca, da bi ustrezno spremenil zakone in predpise, ki sedaj urejajo razne oblike denarnih nadomestil in pomoči.
Ti in še nekateri razlogi, ki so neposredno povezani z zakonom samim, so temeljni razlog za to, da je bil na referendumu zavrnjen. Volivci so namreč zelo dobro razumeli to kompleksno temo.
In ti isti volivci, pa če jim politiki in novinarji to verjamejo ali ne, bodo enako dobro razumeli tudi širšo problematiko načrtovanih sprememb pokojninskega sistema.
Volivci namreč zelo dobro vedo, da so spremembe pokojninskega sistema nujne. In so jih pripravljeni tudi sprejeti. Vendar bi bili radi pred tem obveščeni, kako bodo predlagatelji teh sprememb omogočili sedanji mladini, da bo oddelala že sedaj potrebnih 40 let , kaj šele predvidenih 42 (ki se bodo v nadaljnjih letih le še podaljševala, na 45, 47 … 50..).
Volivci na svoji koži čutijo, da je že sedanjim srednje starim generacijam ta cilj skoraj nedosegljiv: vsak 6. zaposleni je zaposlen za določen čas, vsak 10. s skrajšanim delovnim časom, vsak 9. prebivalec med 15. in 64. letom starosti je brezposeln. Tudi če upoštevamo, da so mnogi, ki so zaposleni za določen čas hkrati zaposleni tudi s skrajšanim delovnim časom, gre za slabo tretjino tistih Slovencev, ki bi lahko in morali delati, ki jim je doseganje potrebnih delovnih let za polno pokojnino vse bolj nemogoče.
V zvezi s predlagano spremembo pokojninskega sistema bi razmišljanje volivcev lahko strnili v nekoliko poenostavljeno razlago: ljudem se jemlje vse, kar so dosegli v svojih zgodovinskih bojih, ne da pa se jim prav ničesar v zameno.
Tako izid referenduma o »malem« delu kot pričakovan izid referenduma o spremembah pokojninskega sistema je seveda mogoče razlagati tudi kot izraženo nezaupnico tej vladi posebej ali, bolje, političnim veljakom na sploh.
Ampak, takšna razlaga seveda izhaja iz mnenja, da ljudje »kompleksnih tem ..navadno niti ne poznajo in ne razumejo najbolje«.
Mnogo primernejša razlaga bi bila, da bi se takšne in drugačne elite sprijaznile z dejstvom, da ljudje vso to problematiko zelo dobro poznajo in še kako dobro razumejo. In, da se v zvezi z odločanjem o njej, kadar se pač lahko odločajo, ravnajo v skladu s tem svojim razumevanjem.
Negativni izid zadnjega referenduma ter pričakovani negativni izid naslednjega bi predlagatelji takšnih in drugačnih zakonov in reform morali razumeti predvsem kot zahtevo. Zahtevo ljudi, ki te elite plačujejo, da za to svojo plačo tudi nekaj naredijo.
Ta »nekaj« pa je treba razumeti vsaj v dvojnem pomenu: nekaj, kar bo dolgoročno koristilo vsem prebivalcem in ne zgolj izbrancem in, da bi to lahko tudi bilo uresničeno, bi to »nekaj« moralo biti sestavljeno iz celovitih, kompleksnih rešitev. Ki morajo, kajpak, biti predstavljene javnosti iskreno.
Če nič drugega, ljudje, volivci, razumejo, kdaj jih hoče kdo peljati žejne čez vodo.
Objavljeno v Delu.