8. 9. 2010 Zofijina bodica

Krasno novo mesto – zakaj bi se programskih izhodišč EPK-ja morali bati?

EPK ima končno potrjena »nova« programska izhodišča. Spisal jih je predsednik programskega sveta Tomaž Pandur, nato jih je zbor sveta še potrdil. Katera so bila stara in kdaj so bila sestavljena, nam nikoli niso zaupali. Da bi jih lažje razumeli, se moramo vprašati, kaj naj bil programski principi sploh bili? V »Slovarju slovenskega knjižnega jezika« beremo, da je »program« definiran kot »skupek nalog in del, ki se določijo za uresničitev kot določena celota«. Vse novoveške rabe izvorne besede govorijo o načrtu, shemi, seznamu ali vrstnem redu dogodkov. Program je torej nekaj konkretnega. V idejnem smislu je to mogoče nekakšna zamisel kot obris te konkretizacije.

Toda kaj točno ponujajo Pandurjeva programska izhodišča? Nič drugega kot eno samcato puhlo osebno željo, da bi kulturno produkcijo mesta Maribor preoblikovali v nekaj bolj prepoznavnega. Pravzaprav ne prepoznavnega kar tako, temveč nekaj najboljšega, dobesedno čudežnega. Težava je torej že v začetku konceptualna: ne ponujajo nam niti vizije, kaj šele programa. Bistvena nevsebinska razlika med obojim je seveda, da želje prav nič ne zavezujejo, vizije vsaj malo, programi popolnoma. Glede prvih lahko blebetamo, druge lahko preverimo, tretjih se moramo držati. Da programski svet tega ni opazil, je frapantno.

To smo torej razčistili: servirana programska izhodišča ponujajo spisek želja, samohvalo in bombastične napovedi o spremembi kulturne identitete in čudesnem trajnem kulturnem ognjemetu. Nikakor ne program. In kakšno željo razcveta kulture v Mariboru nam rišejo člani sveta? Zofijini smo se na izhodišča takšnega »krasnega novega mesta« že odzvali s parodijo. Menili smo, da bo to dovolj. Obstajajo namreč spiski lepih želja in »vizije«, ki jih ne moreš resno kritizirati. Omenjena so takšna. Svoje mnenje smo spremenili, ko smo videli, da z njimi mislijo smrtno resno, čeprav bi nam moralo iti na smeh – kar je vredno javnega svarila. Že iz zdravstvenih razlogov, kajti vsakdo, ki bo izhodišča prebral, lahko pričakuje hud napad bodisi diabetesa ali diareje. Mogoče obojega. Takšne prozorne in kičaste demagogije, nespretne retorike, mešanice plehkega populizma in himničnega trkanja na lastne prsi, ne bi zmogla niti tekstopisca Damjan Murko in Fredy Miler v ubranem duetu. Visoka pesem o EPK kot »enkratni priložnosti« in oživljanju mesta iz spanca deluje podcenjujoče do vseh dosedanjih kulturnih, umetniških in drugih ustvarjalcev. Ki so seveda uboge pare pred tem, kar prihaja zdaj. Programski svet je potrdil nič manj kot to, da je izhodišče preobrazbe mesta »renesančni čudež«. V ozadju je slišati refren »Vedno si sanjala njega«. Koga že? Kdo bo vse to zmogel? Kdo je ta čudežnik, ki iz mrtvih dela žive, iz spečih budne, iz povprečja sivine kulturne eksplozije, iz razvalin razkošne palače, iz zadolženosti nove finančne presežke? Kdo je tisti, ki rešuje največje uganke človeštva, iz Maribora gradi nič manj kot točko prihodnosti, spušča projektile in odpira, pomislite, naše očesne opne, da o nevrologiji živcev niti ne govorimo? Je zdravnik ali futurolog, nevrolog ali vojak?

Vse to bo našel bralec v izhodiščih, ki so, pokaže že bežno branje, en tak sanjaški srednješolski spis. Obljubo vsemogočnega demiurga, ki bo iz niča naredil vse, iz poloma zmago, iz teme dan in iz Maribora kulturni Pariz. Lahkoten in poceni trik pihanja na dušo lokalnemu narcisizmu! Kdo bi vse to zmogel, če odmislimo, da nismo pri urah pravljic? Doslej smo v društvu Zofijinih verjeli, da se občina in »projektanti« EPK-ja norčujejo le iz naših denarnic. Postajamo vedno bolj prepričani, da se nekdo posmehuje še povprečnemu intelektu, zganja ceneno kulturno demagogijo in resno vleče za nos tiste, ki jim pamet ni v napoto. Priznajmo si: ko nam nič skrito istočasno segajo v denarnice in nas brez sramu imajo in celo delajo za skrajno bebave, ko nam prozorno ponujajo lažne preroke in puhličasto prihodnost, je skrajni čas, da se temu upremo.