Objavljen v Mladini št. 31, 7.8.2009 str. 32
Kriza
Matjaž Hanžek, v zavesti Slovencev še vedno znan predvsem kot, za nekatere žal, za druge na srečo, nekdanji varuh človekovih pravic pravi o krizi, da ne nasprotuje mnenju, po katerem je krizo skorajda načrtno povzročila radikalna ekonomija. (Vsekakor je izraz »radikalna ekonomija« ustreznejši, kot večina drugih oznak za obstoječi sistem, kakršne so, na primer, »neoliberalizem«, »neokonservativizem« in podobne!).
Seveda je kriza, s katero se bomo še kar veliko časa soočali, predvsem posledica te in takšne ekonomije. Težje pa se je strinjati z mnenjem, da gre pri tem za naklep, za načrtno usmerjanje dogajanj. Je pa seveda še kako res, da so razmere, nastale v in zaradi krize, izjemno dobrodošle kreatorjem, izvajalcem in uporabnikom te radikalne ekonomije. Zlasti, ker je iz zgodovine novejših družbenih gibanj znano, da našteti še kako uspešno pretvorijo malodane vsakršno, še tako pozitivno družbeno delovanje v instrument za kovanje osebnega dobička.
Zagotovo pa velja njegova trditev, da ni bilo ničesar narejenega, da do (krize) ne bi prišlo. Še več: tisti, ki bi po njegovem mnenju morali prihod krize zaznati prej in oceniti njene posledice ter pravočasno ustrezno ukrepati, tega ne le niso znali ali mogli, ampak zavestno niso hoteli narediti. To velja tako za slovenske kot EU politične in ekonomske elite, kot tudi za vse druge, zlasti Angloameriške. (O tem glej v isti številki Mladine prispevek Naomi Klein o Sarah Palin, glasnici nerazmišljajočega, skrajno egoističnega, v radikalni ekonomiji prevladujočega ali vsaj vladajočega ultradesničarskega svetovnega nazora. Če temu do vseh in vsega brezobzirnemu obnašanju lahko rečemo nazor).
Tako slovenski kot EU ekonomski in politični »voditelji«, ne glede na barvo, s katero se predstavljajo in jo bojda zagovarjajo namreč vsaj zadnjih 20 let nočejo niti razmišljati o kakršnih koli alternativah tej radikalno-ekonomski logiki.
Nihče med njimi noče preseči meja, ki jih postavlja absolutizirana religija v nujnost neskončne rasti BDP. V nasprotju z oznako v vprašanju Marjana Horvata, avtorju intervjuja, po katerem je rast BDP osrednji kazalec namreč ocenjujem, da je rast, in to neomejena rast BDP edini kazalec, ki so mu v celoti podrejeni vsi ostali morebitni »pomožni« kazalci. Pri čemer kajpak velja, kakor je rekel tudi g. Hanžek, da si mnenja o tem, kaj ta BDP pravzaprav sploh je, niso niti podobna, kaj šele enaka.
UTD
Ne strinjam pa se z negativnim mnenjem o UTD, ki ga je v tem intervjuju izrazil g. Hanžek. Oziroma, ne strinjam se z njegovimi razlagami teh negativnosti.
Če se namreč vrnemo na začetek obravnavanega intervjuja, po katerem je pričujoča kriza predvsem instrument očiščenja kapitalizma, kar lahko beremo tudi kot nasilnega razbremenjevanja kapitala od odvečnih stroškov, natančneje zaposlenih, potem se moramo sprijazniti tudi z dejstvom, da tisti milijoni, ki so v in zaradi krize izgubili zaposlitev, le-te ne bodo tako hitro dobili nazaj.
Če jo sploh kdaj bodo!
Nasprotno, ljudi brez zaposlitve v oblikah, kakršne poznamo sedaj, bo v prihodnosti vedno več in več. Tisti, ki pa jo bodo imeli, bodo predstavljali vedno manjši odstotek aktivnega prebivalstva.
In pri teh trendih se ne gre slepiti, da pa bo Slovenija te zadeve uredila bolje in, da se pri nas tega ni bati. Slovenija je del EU, s tem del Evrope in s tem del sveta. Vsi ti procesi se bodo odrazili tudi v Sloveniji. Morda s kakšnim letom, morda celo desetletjem zamude. Ampak, se bodo!
(Da desetletje ni ne vem kako dolgo obdobje, dokazuje prav tako intervju v isti številki te revije, namreč z mag. Zoranom Kusom, ki lepo ilustrira dogajanja oziroma nedogajanja v zvezi z izpolnitvijo programov, namenjenih izpolnjevanju pogojev kiotskega sporazuma, ki smo mu v Sloveniji pred leti tako ploskali. Sodeč po Kusovih besedah, se tudi v EU in drugod države niso odrezale kaj veliko bolje, kot mi. Seveda pa velja tudi za ta primer za radikalno ekonomijo običajen izgovor: stroški bi bili preveliki, dobički bi bili premajhni, kaj bodo dihali naši otroci in vnuki pa je njihov problem!).
V zvezi z zaposlitvami se moramo zavedati namreč še enega, za vse nas ne ravno prijetnega dejstva: da je zaposlenih preveč, ni kriva kriza, ampak obratno: preveč zaposlenih je povzročilo krizo.
Tudi g. Hanžek pravi, da je pretirano povpraševanje po nepotrebnih (materialnih) dobrinah, podprto tudi z nepotrebnimi »delovnimi mesti«, tako vzrok kot posledica vse enoumnejših življenjskih ciljev posameznikov, skupin in celotnih družb.
Če k temu, kot na to opozarja J.Rifkin, prištejemo še nenehen dvig produktivnosti, dosežen predvsem z vse sposobnejšimi tehnologijami (ki za več in več izdelkov in/ali storitev potrebujejo manj in manj človeških izvajalcev), potem je rezultat, kriza, očiten vsakomur razen ekonomskim in političnim elitam. Pri nas, v EU in po svetu.
In, seveda UTD lahko razumemo tudi kot sistem, s katerim si kapitalizem želi olajšati »fleksibilizacijo« delovne sile. In to najverjetneje v veliki meri tudi drži.
Vendar: brezposelni je (in bo zelo verjetno tudi ostal) brezposeln, torej tako rekoč brez vsakršnih virov za kolikor-toliko znosno eksistenco. Morebiten UTD mu vsekakor ne bo zagotavljal kaj več, ampak vsaj to!
Kar pa se proračunskih stroškov tiče: 9 milijard €, ki jih omenja g. Hanžek kot vrednost slovenskega proračuna (in, ki jih navedel tudi minister Gaspari v intervjuju, objavljenem v eni prejšnjih številk Mladine) je vsaj zame nekoliko spornih.
Po podatkih Statističnega urada RS je Slovenija leta 2007 (novejših še ni!) porabila za »socialne transferje«, vključno s pokojninami, invalidninami in podobnim, 7,05 milijarde €. Kaj od tega sodi v proračun in kaj ne, ni navedeno.
Zelo tehten je argument, da ima zaposlitev poleg plače še vrsto drugih, za človeka zelo pomembnih razsežnosti. Ampak: pomen teh razsežnosti ob trajno praznem želodcu nekako zbledi, ali morda ne?
(Naj mi bo dovoljeno, nekoliko poseči v našo zgodovino: dokler smo v nekdanji skupni, socialistični in dokaj solidarni državi gradili ekonomske temelje, je bilo tudi nezadovoljstva zaradi pomanjkljive »svobode« sorazmerno malo, skoraj nič. Šele, ko so bili ti temelji zgrajeni in so bili naši želodci kolikor toliko polni, s(m)o se začeli spraševati tako o pomanjkljivi ponudbi na trgu materialnih dobrin kot o neuresničenih obljubah tedanjih oblastnikov o »svobodni« družbi, kateri naj bi bili pripadali).
UTD resda ni idealna rešitev za vse sedanje in zlasti bodoče težave. Kot vsi drugi sistemi ima tudi svoje pomanjkljivosti in seveda ne more zagotavljati absolutne pravičnosti. Ima pa tudi svoje ne ravno majhne prednosti in ga nikakor ne velja a priori odklanjati zaradi, recimo, tega, ker bi enak UTD dobila tisti, ki mu ta drobiž veliko pomeni kakor tudi tisti, za kogar bi ta znesek predstavljal drobiž.
Pa tudi teza, da bi uvedba UTD terjala ukinitev »tisoče« delovnih mest v birokraciji (ki pa ne plačuje davkov oziroma tudi njihove davke najprej plačujejo dejanski davkoplačevalci, ustvarjalci nove vrednosti) ni nujno resnična. Namesto, da bi socialni delavci pretežni del svojega delovnega časa porabili za preverjanje upravičenosti posameznikov do takšnih ali drugačnih oblik socialnih pomoči bi se lahko posvetili svojemu dejanskemu poslanstvu: pomagati tistim, ki jim je socialna pomoč resnično potrebna. In ta je pogosto lahko izražena tudi skozi skrb, človeško bližino in ne toliko zgolj skozi denar, kot sedaj.
Prvič objavljeno v tedniku Mladina.