19. 10. 2005 Zofijina bodica

Fuk mojstri v aleji herojev

Bonbonček 4

In potem se je zgodilo, da so Butalci izbrali nič manj kot pravega fuk mojstra za svojega župana. In so bili z njim blazno zadovoljni. Ker hec mora biti. Kdor je gledal oddajo Hri-bar to soboto, a must, oddajo, ki je ne smete zamuditi, dokler je ne ukinejo, ta je ujel intervju z županom Kopra Borisom Popovičem.

In je imel kaj slišati. Na vrtanje Hribarja je Popovič po nekaj ovinkih vendarle priznal, da je ženskar prve sorte. Da ima rad mladenke. Takšne, rosno mlade. Z napeto in drhtavo kožo. In da se menda posebej rad spogleduje tudi z misicami. No, kaj spogleduje – nategnil jih je, je končno dahnil v kamero, osem. Človek ne ovinkari: osem jih je pofukal. Žal ni bilo jasno, ali mu je ta vsega spoštovanja vreden dosežek uspel v enem zamahu, v enem letu, ali pa je to večletno povprečje. Kdo bi vedel. Če ne Butalci. In če ne te misice.

A Popovič ni od muh in posteljni užitki mu niso dovolj. Kot da ga ni bilo že preveč na javni RTV v soboto, smo ga gledali v ponedeljek še v Studiu City. Legitimno izvoljeni župan po volji butalske raje je bil namreč lani nelegitimno zaprt. En mesec. Menda zgolj menda nelegitimno. Zdaj njegova občinska lista »Koper je naš« predlaga nič manj kot to, da dan njegovega prihoda iz zapora razglasijo za občinski praznik! Ko se bodo vsi poklonili njemu, prečastitemu županu. Fuk mojstru. Legitimnemu jebaču in nelegitimnemu borcu za pravno državo. Kaj je lepšega, kot imeti svoj lasten praznik, svojo lastno skulpturo sredi parka, nad katero vihra zastava in pod katero ti mulci salutirajo. Tu je, porečejo. Naš je. Pravi naš župan. Pravi fuk mojster. Ker Slovenija je naša. Ker Koper je tudi naš. In sploh je naš on. On je pravi as, ker če si naš, si as, in skozi naše ase smo asi tudi mi.

In Butalci ne bi butalske gore listi, če ne bi pozdravili takšno idolatrijo. Ker je Marcel zanketiral javno navdušenje nad to pobudo, se je na koncu izkazalo, da 20, celo 30 odstotkov vseh sodelujočih podpira ta predlog. O Popoviču na podstavku skulpture. O našem Borisu kot idolu osvoboditve izpod protipravnega jarma slovenskega tožilstva. O prazniku Borisa Popoviča, ko je zmagoslavno stopil iz pripora. In so se nam vlile solze po obrazu. In smo skorajda prižgali svečko. Ker je bilo tako ganljivo videti ga. Znova med nami. Med misicami. In tistimi fračami, ki jim je že tako, tudi če ni na podstavku, silno všeč in silno seksi.

Šur, Butalci bi prižgali svečko. Vsako leto, ob občinskem prazniku. Njihovo navdušenje je neomajno veliko. In vliva novo upanje na državnozborske volitve čez tri leta. Ko bo Popovičeva »Slovenija je naša« znova marširala proti parlamentu. Ker zares je grozno, da ji lani ni uspelo. Pa bili so tako simpatični: z letakom so se nam prešerno smejali Danilo Kovačič, Boris Popovič, Stojan Auer. Pravi kerlci. In vsi so imeli zavihane rokave svojih srajc. In zraven je pisalo: »Zavihajmo rokave«. Pa so jih zavihali, ti naši dedci. A le zato, da so jim nataknili lisice.

In so Butalci rekli: nič hudega, če imajo lisice. Samo da so naši. Bomo že protestirali, če bodo odšli v zapor. Se bomo že borili za njih. Jih bomo že osvobodili in še dolgo praznovali njihov prihod iz zapora. Saj so vendar vsi tako simpatični! In tako seksi. Na podstavku kipa ali brez njega.

In tako so v Butaliji še dolgo butali v skalco. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.

Objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si

Oznake: