Bonbonček 55
Butalci so bili zelo ponosni na svojega vodjo. Na svojega premierja, predsednika vlade butalske. On je pravi, so vzklikali, ko se je pojavil na morju v ladjici. Kako je lep, kako romantičen pogled na morje! Težko so ga pričakovali, ko je tisto soboto »Simonov zaliv sprejel večtisočglavo množico iz vse Slovenije, ki se je v sproščenem ozračju zbrala na Festivalu SDS.« Konec citata. Bilo je sproščeno, kot se za sproščene ljudi spodobi. Bilo pa je tudi vreme: »sončno in še povsem poletna temperatura sta bila le pika na i organizacijskemu stroju, ki je poskrbel za brezhibno izvedbo dogodka. Ob tem je razkošen zabavni program pripravil obiskovalcem sproščeno, prijateljsko ozračje skozi ves dan.« Spet konec citata.
Ja, tam so se zbrali, sproščeni in sproščeno, da bi ga pričakali. Malo je trajalo, a potem je prišel. In to ne kar tako. Veličastno! »Predsednik je skupaj z ožjim vodstvom, ki ga je sestavljal dobršen del vladne ekipe skupaj z vidnimi člani poslanske skupine in gosti, na prizorišče prispel z morja. Ladjica, ki je izkrcala vodstvo stranke, je bila nato ves dan na voljo obiskovalcem festivala za panoramsko plovbo po morju, ki ga je ta dan dodobra razburkala burja.« Konec citata. Ljudje so bili vzhičeni. Menda se jih je zbralo 17.000, kolikor so jih našteli organizatorji v stranki eS-Bu-eS. Pomislite, njega, pa še ladjo dobimo! Zastonj! »Nekaj po deseti uri se je torej začel kulturno-zabavni program. Najbolj zveneča imena, ki so zabavala množico, so bila: Banja Buhtelj, Bananatalija Berboten, Barman Zgonc ter skupini Bingastoun in Čububljuki.
Ljudje so ga, našega predsednika, preprosto imeli radi. Drugače ni šlo, to se je kazalo na vsakem koraku. Tudi ministri: ko je vlada je sprejela uredbo o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave, jo je predstavil seveda minister Gregor. Z njo naj bi za približno 30 odstotkov zmanjšala stroške mobilne telefonije. Po njej bodo recimo butalski ministri lahko mesečno porabili največ 35 tisočakov, načelniki butalski upravnih enot 15 tisoč, navadni javni butalski uslužbenci pa 5 tisoč.
Uredba naredi eno izjemo. Saj veste, pri kom se to spodobi! Gospod predsednik butalski lahko telefonira brez omejitev. Gregorjeva argumenta za tako izjemo sta več kot ganljiva. Tole pravi minister butalski: »Prvič, predsednik vlade je en sam.« (Konec citata) To je seveda res, tudi Tito je recimo bil eden. In tudi naš predsednik je en sam. Tito je vmes umrl. In Tita res več nočemo. Njega pa že ne. Toda naš predsednik, on pa je tako….. Spet drugi so oporekali. Ker če gledamo generično, so rekli učeno, imamo natanko enega ministra za finance, ampak vseeno lahko pokuri le 35 tisočakov. V čem je torej razlika med »enim« premierjem in »enim« ministrom za finance? Oba sta »ena«. Torej ni res, da je predsednik butalski samo eden, to je tudi vsak minister, pa vsak javni uslužbenec. Razen tega, so modro dodali drugi, so bili predsedniki vlade že pred njim. In so še drugje.
Bodite tiho, so ustrelili drugi. Ne govorite, če ne poznate. Mi smo na lastne oči videli: predsednik vlade butalske je en. In samo en. Eden in edini. Na lastne oči, a razumete! Ni jih več, vi samo čvekate. In ker je en, ne rabi šparati pri svojem mobitelu! To se res ne bi spodobilo, da od njega zahtevamo. Butalci so se počohali za ušesom in sprejeli dobro razlago. Toda potem je minister Gregor nadaljeval s svojimi pojasnili, zakaj si predsednik zasluži izjemo: »Poleg tega ga vsi ministri poznamo po tem, da gospodarno in varčno ravna z javnimi sredstvi.« Konec citata. Ja, točno tako, so rekli Butalci. On ne rabi šparati, ker že špara. A ste videli: on je že varčen, torej je lahko izjema. Če pa to ni pošteno in logično, logično pošteno in pošteno logično, potem pa res ne vemo, kaj je! Imamo srečo, da je eden in edini poštenjak in šparoven tip. Zato lahko za njega naredimo izjemo, kot pravi minister Gregor.
Spet drugi Butalci so ostali v dvomih. In so vprašali: poslušajte, kaj pa če gospod predsednik postane malo manj šparoven? Če ga recimo doleti Amorjeva puščica? Onidan smo brali, so se pridušali, da se je gospod premier butalski ob helikopterskem poletu proti Hotizi ustavil še v vasici pri Velenju, kjer menda prebiva njegova nova simpatija. Televizijske kamere so posnele navdušenje vaščanov, ki si obetajo novo cesto in morebiti celo pristajalno ploščo. Saj vemo, da so ljubezenska razmerja čisto privatna zadeva gospoda premierja. Ampak kdo pa to financira in kako varčen je ob ljubezenskih izletih?
Minister Gregor ni znal povedati nič pametnega, na koncu pa se je spomnil, kot ponavadi. Veste kaj, je odvrnil, on je prvi, eden in edini. Bodite srečni, da ga imamo. Stalno mora biti v najboljši kondiciji, da lahko opravlja svojo službo in da je nam, vam lepo. Mu res ne bi privoščili še nekaj emocionalnega ugodja, lepih občutkov, ljubezenskih pogledov? Ne bodite no tako malenkostni, če se kdaj s helikopterjem odpelje k svoji dragi!
Butalci so se morali strinjati. Varčevalni ukrepi morajo poznati izjeme. In tudi premier mora imeti kaj od svojega življenja, pa četudi na stroške nas, davkoplačevalcev. Saj smo vendar vsi ljudje in pravi Butalci! Naj telefonira, kolikor hoče. Naj se vozi s helikopterji vasovat, ni problema! On je naš in radi ga imamo, ker je tako edinstven!
In ko so si pojasnili hude dileme in so bili zadovoljni s samim sabo, so tudi sami zavili k svoji dragi, najdražji. Ena in edina skalca jih je že čakala, da se počohajo od njo. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili zaljubljeni, se niso prav nič utrudili.
(citati so vzeti iz Demokracije, 14. 9. 2006, Večera, 6. 10. 2006 in Dnevnika RTV SLO, 5. 10. 2006)