29. 1. 2009 Zofijina bodica

Tuji delavci in sindikat

V Večeru 28.2. je Josip Rotar pod naslovom “Manj tujcev ne bo pregnalo krize” objavil zapis o vlogi tujih, priseljenih, praviloma nekvalificiranih delavcev na uveljavljanje pravic »domačih«, večinoma kvalificiranih delavcev.

Z navedbami članka se je seveda možno le strinjati, nekoliko manj pa s sklepnim stavkom, ki trdi, da je sindikalna borba za pravice delavcev zlagana ker se sindikati namesto da bi se z enako vnemo »borili« za uveljavljanje pravic VSEH delavcev, borijo zgolj za pravice »svojih« delavcev.

Ta sklep je nekoliko preveč poenostavljen, preprost.

Vloga delavskih sindikatov pri uveljavljanju delavskih pravic je bila v zadnjih recimo 150 letih nesporno pozitivna, čeprav seveda ne gre zanikati, da so bile storjene tudi nekatere velike napake.

Vsaj za Slovenijo, verjetno pa tudi za pretežni del industrijskih držav velja, da so delavski sindikati že v osnovi napačno organizirani. Razbitost sindikatov na sindikate dejavnosti namreč omogoča tistim, ki v gospodarstvu odločajo, torej zlasti političnim in gospodarskim elitam, da lahko uporabljajo starorimski princip »divide et impera«. To pomeni, da se razen za nekatere res ključne rešitve, ki brez dvoma predstavljajo interese vseh delavcev – torej tistih, ki živijo izključno od svoje plače ali mezde – in za doseganje katerih so se dejavnostni sindikati prisiljeni združiti, pogajajo enkrat z enimi in drugič z drugimi ter jih navedejo na kompromisarsko sprejemanje delnih rešitev.

Takšna razbitost sindikatov pomeni tudi to, da so le-ti praviloma pristojni zgolj za svoje člane. Seveda se njihovi dosežki pri uveljavljanju pravic za svoje člane odražajo tudi v tem, da so te uveljavljene tudi za vse ostale delavce vsaj te, pogosto pa tudi drugih dejavnosti.

Da ta ugotovitev ne velja za tujce oziroma priseljence, kakor ugotavlja Rotar, ne gre pripisati pomanjkljivemu delu (slovenskih) sindikatov, kot obstoječi delovni zakonodaji, ki že v izhodišču odreka tujcem, tujim delavcem, vrsto pravic, ki se skoraj samoumevno priznavajo domačinom.

S pravicami je tudi sicer križ. V splošnem velja, da si nekdo ali neka skupina, v našem primeru so to delavci oziroma zaposleni, pripadajoče jim pravice priborijo ali pridobijo.

Takšno pojmovanje je že v izhodišču napačno.

Pravice posameznikov ali skupin preprosto so. Obstajajo pa bolj ali manj močni bodisi posamezniki bodisi oziroma predvsem skupine (v našem primeru gospodarsko politične elite), ki te obstoječe pravice podrejenim skupinam odrekajo. Seveda zato, ker si na ta način prisvajajo dodatno privilegiran položaj.

Privilegiji pa od nekdaj predstavljajo stanje, v katerem tisti, ki so privilegijev deležni, uživajo neupravičene ugodnosti prav na račun kršenja pravic vseh drugih.

Tudi v obravnavanem primeru torej ne moremo govoriti o tem, da so delavska gibanja in delavski sindikati pridobili delavcem takšne ali drugačne pravice. Delovanje teh delavskih organizacij je bilo usmerjeno zgolj v to, da so delavcem uveljavili že obstoječe pravice.

Če kot ilustracijo navedemo primer iz povsem drugega področja: eksotično pojmovanje demokracije na slovenskem z referendumom o umetnem oplojevanju samskih žensk ni odločalo o tem, ali se bo tem ženskam dala pravica do tega medicinskega posega, ampak je izid te psevdodemokratične pogruntavščine ODVZEL samskim ženskam sicer obstoječo pravico do razpolaganja z lastnim telesom.

Delavci, domači ali tuji, torej pravice imajo! Le da za uveljavljanje le teh pri nekaterih skrbijo ustrezno usposobljeni (a neustrezno organizirani) sindikati in podobne dejavnosti, drugim, v obravnavanem primeru tujcem in/ali priseljencem pa, ker takšnih organizacij pač nimajo, se te pravice preprosto odvzemajo oziroma kršijo.