Čeprav je tako imenovana Bolonjska deklaracija danes osrednji del repertoarja akademskega kabareta, pa v resnici le malokdo ve zakaj pri vsem skupaj de facto gre. Tudi tisti, ki jih omenjena izjava v svojem bistvu najbolj zadeva, lastno zanimanje zanjo raje utopijo bodisi v pivu bodisi v kateri izmed drugih nekoliko žlahtnejših tekočin. Na videz dokaj nenavadna apatičnost študentskega telesa, bi nas morda lahko navedla na to, da za vsem skupaj stoji še eden izmed umetno ustvarjenih problemov univerzitetne smetane, a smo si povsem brez kančka slabe vesti lahko edini, da gre po vsej verjetnosti vendarle za problem izven univerzitetnih torej socioloških razsežnosti.
Še posebej zato, ker nas znotraj nekoliko okrnjenega slovenskega medijskega prostora, trobila javnega obveščanja ves čas anestetično opozarjajo, da je Bolonjska deklaracija tik pred izvršitvijo v praksi, se moramo vsaj enkrat, v najboljšem pa še enkrat, temeljito vprašati, kaj Bolonjska deklaracija v resnici sploh je?
Četudi naj bi tisti, ki jih omenjena slovesna izjava najbolj prizadeva, odgovor v vsakem hipu znali na izust, smo prej priča ravno nasprotnemu in sicer zato, ker je ena izmed bolj očitnih strateških potez izvrševanja Bolonjske deklaracije, pospeševanje vsakokratne kolektivne amnezije dejstva, da za vsem tem stoji skupna izjava evropskih ministrov za izobraževanje, zbranih v Bologni 19. junija 19991.
Še bolj kot to pa je predmet kolektivne pozabe dejstvo, da temeljni kamen tovrstnega političnega koncila ministrov za izobraževanje predstavlja zahteva, po čim večji konkurenčnosti držav združenih pod okriljem evropske unije nasproti drugim svetovnim velesilam.
Nekoliko neukim se nam na prvi pogled mogoče zdi rahlo nenavadno, kaj ima pojem konkurenčnost opraviti znotraj deklaracije, ki naj bi se v celoti navezovala predvsem na premislek o izboljšavi izobraževalnih sistemov v posameznih državah, še posebej če imamo v mislih, da omenjeni pojem v svoji ustaljeni rabi ponavadi služi bodisi ekonomskim analizam bodisi katerim koli drugim posegom, za katerimi se ponavadi skriva veda, kateri edini pritiče ime ekonomija.
Ko temu ob bok postavimo še ugotovitev, da politični veljaki iz področja izobraževanja tedaj zbrani v Bologni, vidijo edino možnost izboljšanja konkurenčnosti evropske unije nasproti ostalim velesilam sveta, pri čemer gre imeti še posebej v mislih Združene države Amerike, izključno v izoblikovanju čim bolj pretočnega, predvsem pa povsem enotnega visokošolskega sistema, ni težko, in sicer že na prvi pogled, ugotoviti, da Bolonjska izjava pomeni prej kot vse drugo deklarativni začetek tega, kar je Aldous Huxley poimenoval »Krasni novi svet«..
Skupni imenovalec Huxleyeve vizije nekega prihodnjega sveta in tistega po čemer hrepeni Bolonjska deklaracija je namreč zahteva po doseganju čim večjega donosa ob najmanjši možni investiciji. Razlika med obema pa je zgolj v tem, da »Krasni novi svet« predstavlja že dovršeno obliko tistega, za kar si Bolonjska deklaracija šele prizadeva, ali z drugimi besedami, če si »Krasni novi svet« postavimo za cilj, je deklaracija s katero imamo opraviti zagotovo najboljši porok, da ga nekoč zares dosežemo.
Z vidika udejanjanja »Krasnega novega sveta« je Bolonjska deklaracija namreč prva izjava, ki vsebuje ugotovitev, da nas pri doseganju čim večjega donosa ob najmanjši možni investiciji, ovira predvsem dopuščena možnost posameznikove svobodne izbire smeri in načina študija, saj se ob tem hote ali nehote proizvaja preveč odvečnega materiala, kar pa že predstavlja odklon od temeljne maksime. Tudi rešitev, ki jo v zvezi s tem ponuja taista deklaracija, torej nadomestitev prostovoljne izbire študijskih smeri z vnaprej določeno produkcijo diplomantov po potrebah svetovnega trga delovne sile, povsem ustreza tistemu, kar je v »Krasnem novem svetu« potrebno, da »Zavod, za razplajanje in prilagajanje«, deluje v skladu z že prej omenjenim temeljnim izhodiščem.
Edino, kar je na samem začetku približevanja »Krasnemu novemu svetu« s stališča Bolonjske deklaracije tragično, je dejstvo, da znotraj procesa produkcije diplomantov, študentom kljub vsem naporom še ne moremo vnaprej izbrati oziroma določiti smeri študija, temveč jim le to zaenkrat lahko kvečjemu samo vsilimo. »Zavod za razplajanje in prilagajanje« v »Krasnem novem svetu« ima v svoji dovršenosti nasproti temu to prednost, da lahko izključno na podlagi povpraševanja skupnosti proizvaja takšne tipe posameznikov, ki so družbi v nekem danem trenutku najbolj potrebni, s čimer se v razliki do naše situacije izogne proizvodnji odvečnih produktov…
Če svoj pogled iz prihodnosti prikličemo zopet nazaj v sedanjost, je pri tem potrebno izpostaviti še enega izmed pomembnejših zastavkov Bolonjske deklaracije. Slednja namreč z uvedbo standardov na področje študentske populacije skuša storiti, kar je predhodno že bilo storjenega z uvedbo standardov na področje prehrambno živilske industrije. Kot nam je znano, lahko na podlagi predpisov evropske unije pod imenom jagoda na trgu nastopa zgolj sadež, ki natančno ustreza vnaprej določenim standardom predpisanim za to področje. Vsi sadeži, ki ne dosegajo ali pa presegajo začrtane okvire na trgu žal ne zaslužijo več tovrstnega imena. Prav tako bo sledeč Bolonjski deklaraciji pod kategorijo študent, na trgu delovne sile, kmalu lahko nastopal samo še posameznik, ki bo natančno ustrezal vnaprej določenim standardom za področje, ki ga začrtuje omenjena deklaracija. Tisti posamezniki, ki jim danes še pravimo študentje in v prihodnje bodisi ne bodo dosegali bodisi bodo presegali vnaprej določene standarde, na žalost ne bodo več imeli svojega mesta pod to kategorialno oznako.
In če čisto za konec še enkrat parafraziramo besede modrega Huxleya, je smoter govora o Bolonjski deklaraciji in smoter zdajšnjega ukvarjanja z njo zgolj, pripraviti ljudi in študente do tega, da jim bo njihova neizbežna usoda postala všeč2.