V razvoju sodobne evropske glasbe posebno mesto zavzema tako imenovana mikrotonalna glasba. Svojčas v središču pozornosti, dandanes pa že pozabljena je povezana predvsem z enim imenom – Aloisem Habo.
In za kaj sploh gre?
Najmanjša intervalska enota na katero je skozi stoletja tradicije navajeno uho povprečnega evropskega ljubitelja glasbe je polton. Kar pomeni, da se je predvsem evropska glasba skozi stoletja gibala znotraj okvira sedemnotne diatonične lestvice oz. dvanajsttonske oktave. Ali drugače rečeno, znotraj lestvice, katere temelj predstavlja oktava se nahaja dvanajst tonov, pri čemer je najmanjša razdalja med dvema tonoma oziroma interval, s katerim se operira, polton.
Pravo revolucijo je v začetku 20-ega stoletja sprožil že Schoenbergov dodekafonični ali dvanajsttonski sistem, ki je vseh dvanajst tonov kromatične skale tretiral enakovredno. Navezava na dur-molovski sistem je v tej točki v celoti odpadla. Alois Haba pa je storil še korak dlje.
On sam in njegovi pristaši se niso zadovoljili s poltoni, temveč so intervale razdelali še v manjše enote. Oktavo so razdelili na 24 delov namesto na 12, polton pa je s tem bil razdeljen na dva četrt-tona.
Za primer si na začetku poslušajmo njegova godalna kvarteta številka 7 in 8.
Kaj je vodilo Habo, da se je lotil delitve najmanjših tonskih enot?
V prvi vrsti je potrebno reči, da uporaba četrt-tonov v zgodovini glasbe ni nekaj novega. V starogrškem enharmoničnem sistemu so bili intervali podobni, če ne celo enaki četrt-tonskim. V renesančni dobi je oživelo prehodno zanimanje za njih. V glasbi Indijcev, Arabcev in drugih lahko še danes najdemo intervale, ki so manjši od poltonov.
Zatočišče mikrotonalne ideje v Evropi lahko iščemo v ljudski glasbi. Haba se je podobno kot njegov starejši stanovski kolega Janaček, v skladu z nacionalističnimi gibanji pred prvo svetovno vojno, zatekel k tradiciji nacionalne ljudske pesmi.
Tu je opazil, da lokalni pevci, predvsem solisti, z namenom stopnjevanja izraza spontano spreminjajo zapeto tonsko višino. Te prilagoditve tako v nižanju kot v višanju zapetega tona so posledično pri samem poskusu notacije te glasbe zastavile določene probleme.
Sam zapis je moral biti posebej precizen in potrebna je bila invencija drugačne in natančnejše notacije, notacije ki bi bila sposobna ujeti intervale manjše od poltonskih.
Poslušajmo Nonet Aloisa Haba številka 4.
Glavni problem, ki se je zastavil ob mikrotonalizmu in je preprečil njegovo polno uveljavitev, leži predvsem v obstoječih instrumentih.
Razen glasbe, ki bazira na elektronskih sredstvih in je porušila raznovrstne bariere, so klasični glasbeni instrumenti namreč zgrajeni na principu igranja v poltonih. Godala in vokalisti so sicer sposobni izvedbe v mikrotonih, a obseg izvajalcev, ki bi bili sposobni doseči želeni učinek je precej ozek.
Haba in njegovi sledniki so to težavo poskušali rešiti z gradnjo posebnih instrumentov. Drugo pot sta ubrala Vishnedgradsky, manj znan neodvisen pionir mikrotonalizma in Charles Ives, ki mu je mikrotonalizem predstavljal ekscentričen fenomen vreden raziskave. Ta dva sta to težavo reševala z uporabo dveh pianov, uglašenih v četrt-tonskem razmaku.
Obstaja pa še en dodaten zanimiv problem.
Evropska glasbena tradicija, ki je vladala stoletja, je namreč slušne sposobnosti posameznika precej omejila. To kar na primer posameznim neevropskim narodom predstavlja popolnoma naraven slušen proces, se nikakor ne da aplicirati na slušne sposobnosti Evropejca. Vtis, ki ga ta dobi ob mikrotonalnih zvenenjih tako najpogosteje spominja na grobo, neubrano nasilje.
Za zaključek si poslušajmo še Habina godalna kvarteta 13 in 16
AVIZO