Včerajšnji svet (1942)

»Prav zato, ker sem videl, kako krhko, razrešljivo bitje je človek, ki mu košček smodnika v tisočinki sekunde iztrga življenje z vsemi njegovimi spomini, spoznanji in zamaknjenji, sem razumel, da takšno promenadno dopoldne ob bleščeči reki izvabi tisoče ljudi, da pridejo gledat sonce in da s podvojeno močjo občutijo sami sebe, svojo lastno kri in lastno življenje! Skoraj sem se bil že sprijaznil s tem, kar me je sprva prestrašilo. Tedaj pa mi po nesreči prinese uslužni natakar neki dunajski časnik. Skušal sem ga brati; zdajci me prevzame gnus, ki se je izlil v resnično jezo. V listu sem našel vse fraze o nezlomljivi volji do zmage, o majhnih izgubah naših lastnih čet, a velikanski sovražnikovi škodi: tako je zazijala vame gola, ogromna, nesramna laž vojne! Ne, krivci niso bili malomarni in brezskrbni sprehajalci, marveč predvsem tisti, ki so s svojimi besedami hujskali na vojno. A krivi smo tudi mi, če se jim ne upremo z našimi lastnimi besedami.«