Zasičenost

Ko sem pred dnevi preletel zahtevo poslancev SDS za sklic izredne seje o stanju demokracije v Sloveniji ter v njej med drugim zagledal tisto znamenito priliko o Kučanovi iznajdbi formule »najprej diskreditacija, potem likvidacija«, ki se že skoraj dvajset let vsake toliko pojavi na ustih kakšnega pomladnega politika, sem se v hipu znašel na točki popolne mentalne zasičenosti. In seveda, ko govorim o mentalni zasičenosti, sploh ne gre več za moralno ogorčenost nad dejstvom, da že neštetokrat razkrinkano in razloženo manipulacijo še vedno prodajajo kot temeljni kamen udbomafijske strukture in kot mantro vsakega pravovernega komunista, temveč za popoln in vrednostno mnogo bolj nevtralen mentalni odpor do tovrstne neutrudno repetitivne forme. Da jih ni sram, je že davno postalo evidentno – a od kod jim energija? Kako se jim da? Kako je mogoče, da se tega ne naveličajo? Kako je mogoče, da še kar naprej vztrajajo in da, kot zatrjujejo tudi sami, nikoli ne bodo odnehali?