Argumentacijski kotiček
Večmesečne napovedi o zamenjavah, ki da jih bo izvedla nova oblast, še posebej ob vnetih razpravah o spremembah zakonodaje, ki bi »spomladansko čiščenje« omogočile, so kot najresnejšega kandidata za odstavitev naplavile generalnega direktorja policije dr. Darka Anželja. Ugibanj je zdaj konec, Anželj je odletel, notranji minister Dragutin Mate pa je morebitne dvome kritične javnosti o utemeljenosti njegove zamenjave pomiril s temi nesmrtnimi besedami: »Zato da tudi nekako dr. Anželja in tudi sebe razbremenim teh pritiskov, ki sem jih bil in jih je bil tudi on deležen s strani medijev: kdaj bo menjava, zakaj bo menjava, kaj se bo dogajalo. To seveda povzroča stres znotraj sistema.« (Studio City, 11. 4. 2005)
Racionalizacija, ki jo je medijem serviral notranji minister, je tako prozorna, da je do javnosti že skoraj podcenjevalna. Minister modruje takole: »Ugibanja medijev o zadevi x povzročajo stres. Stres pa ni dober. Torej je najbolje, da zadevo x uredimo v skladu s pričakovanji medijev.« Navidez ima tak premislek obliko klasičnega argumenta množic: »Javnost pričakuje, da x, torej je treba poskrbeti, da res x.« Toda izgovor v smislu »Javnost je začela verjeti, da bo generalni direktor policije zamenjan, zato ga je treba zamenjati«, je neiskren. Mar hoče minister reči, da bodo odslej pa mediji krojili kadrovsko politiko vlade? Ministrovo umivanje rok, zaigrana nemoč ob delovanju menda višjih sil in sprenevedanje, kako da je z zamenjavo pravzaprav naredil največjo uslugo samemu Anželju, vse to prikriva pomembno dejstvo, namreč da so pričakovanja javnosti in posledičen stres v resnici njegovo maslo.
Dopolnimo izkrivljeno podobo, ki jo je na ogled postavil Mate. Minister s svojimi namigi o nekooperativnosti prvega policista v medijih sproži ugibanja o njegovi usodi, ta ustvarijo pričakovanja v javnosti, pričakovanja stopnjujejo pritisk, pritisk poveča stres, minister končno preseka vozel in ozdravi načet sistem tako, da se pritiskom (nerad) vda. Krog je (na veselje enih in žalost drugih) sklenjen. Takemu mehanizmu pravimo »samouresničujoča se prerokba« in je domač vsakomur od nas. Na radiu, denimo, napovedo, da bo zmanjkalo bencina, ljudje si začno panično kopičiti zaloge in s tem šele zares povzročijo njegovo pomanjkanje. Perfidnost ministrovega nastopa je v sprenevedanju, da je od njegove volje neodvisno dogajanje po nekakšni železni logiki kar samo privedlo do pričakovanega (in zanj zaželenega) učinka, namreč odstranitve motečega sodelavca. Kakor da bi bila izvorna napoved pravilna sama po sebi, on sam pa nima prav nič opraviti z njo! V resnici je seveda generalnega direktorja policije odstavil sam, zato ker je tako hotel, in bi ga prav lahko obdržal, če bi le bila njegova volja drugačna.