UVOD
V zadnjem desetletju smo priča postopnemu, a odločnemu premiku političnih in upravljavskih diskurzov proti »učinkovitosti!, »digitalizaciji«, »varstvu« – in vse to naj bi bilo v službi »javnega dobrega«. A za tem lepim jezikom pogosto stojijo nevidni obrati moči, pri katerih postane posameznik neopazno prestavljen iz subjekta politike v objekt nadzora.
Izkušnja covida je to razgalila z vso brutalnostjo – in danes, v obdobju »digitalnega zelenega prehoda«, se te prakse nadaljujejo v bolj prefinjeni obliki. Ena takih prefinjenih oblik je tudi ustanavljanje novih »javnih skladov« in »digitalnih mrež za nadzor«, kot jih predlagajo v določenih programih domnevno demokratičnih strank.
1. Nova doba skladov – javno dobro ali prikrit prenos moči?
Ko politična opcija, ki nasprotuje SDH zaradi nestransparentnosti, obenem predlaga vzpostavljanje novih skladov z državnim ali zasebnim kapitalom, se moramo vprašati:
Ali gre za popravljanje sistema ali za njegovo preusmeritev stran od demokratičnega nadzora?
Skladi kot oblika upravljanja imajo že dolgo dvoumno vlogo: lahko so orodja solidarnosti in skupne skrbi – ali pa postanejo prostor za prefinjeno prerazporejanje sredstev, kjer imajo dostop predvsem tisti, ki so že povezani z oblastjo.
2. Digitalni nadzor kot okoljsko orodje?
Digitalna nadzorna infrastruktura nad »kritičnimi območji narave« se sliši razumno, celo napredno. A kdo določa, kaj je »kritično«? Kdo upravlja te podatke? In kdo varuje pred tem, da tehnologije, uvedene danes za varstvo narave, jutri ne postanejo sistem za nadzor gibanja ljudi, vozil, protestov?
Izkušnje s covid aplikacijami, QR-kodami in sistemskim sledenjem stikov so pokazale, kako hitro se lahko tehnologija, namenjena varovanju, spremeni v orožje discipliniranja.
3. Demokracija na papirju – a brez pravega dostopa
Ko govorimo o vključevanju javnosti, stroke in združenj v pripravo zakonodaje, moramo paziti: je to res sodelovanje, ali zgolj legitimacija vnaprej sprejetih odločitev?
Mnoge politike, vključno z okoljskimi in digitalnimi, postajajo predmet strokovnega diskurza, ki ga lahko obvladajo le specializirane skupine. Javnost je izključena že z jezikom – kaj šele z dejanskim dostopom do odločanja.
4. Koda in kri – epistemologija nadzora
V eseju Koda in kri je bilo izpostavljeno, kako tehnološki in pravni sistemi kodificirajo realnost, pri čemer pogosto zanemarijo telesno, čustveno in etično razsežnost človeka. Ta »koda brez krvi« je danes ponovno prisotna v diskurzih digitalizacije narave, administracije in prava.
Toda brez krvi – brez človeškega faktorja – politika postane mehanika. In v tem prostoru, kjer se moč prikrije v algoritmih, lahko elita vlada brez odpora.
ZAKLJUČEK
Ko danes govorimo o skladih, digitalnem nadzoru ali okoljski učinkovitosti, ne smemo pozabiti, da vsaka nova infrastruktura ni nujno napredek. Včasih je to zgolj novo ime za staro željo po nadzoru – le da tokrat v prijaznejši embalaži.
Zato ostaja odprto vprašanje:
Ali res gradimo prihodnost z več vključenosti – ali zgolj sofisticirano infrastrukturo izključevanja?