Kaj je narobe s samopomočjo?

Danes ni težko ugotoviti, da industrija samopomoči cveti. Američani se zdijo obsedeni s samo-izboljševanjem. Želimo si hitrih rešitev za življenje: štiriurne delovne tedne, umike v puščavo in da nam nekdo na delovne mestu pritrdi, da je mikro doziranje v redu. Na nek način je učenje ljudi, kako se postaviti na noge, postalo delo vredno slavnih ljudi. Veliko je ljudi, ki vam želijo pomagati iz življenja iztisniti največ kar se da, pa naj si gre za Tima Ferrissa, ki vam govori, da je devet desetin vašega delovnega tedna odveč, če le za večino svojih administrativnih nalog najamete zunanje delavce iz tretjega sveta, ali za katero koli množico blogerjev, ki vam obljubljajo, da boste z nootropiki čez noč za petkrat povečali svojo produktivnost. Prizadevanje, da bi postali boljši in bolj funkcionalen član družbe, ni nujno slaba stvar, toda kaj, če ima industrija za tovrstnimi cilji, veliko opraviti s tem, zakaj sploh potrebujemo pomoč?