Propaganda v demokratični družbi

»Evropska doktrina nas prepričuje,« je pisal Jefferson, »da lah­ko ljudi in njihove številne, zapletene zveze znotraj meja reda in dis­cipline obvladuje le fizična sila ali moralna nadvlada avtoritete, ki z njihovo lastno voljo ni neposredno povezana… Mi (ustanovitelji Nove ameriške demokracije) pa verjamemo, da je človek racionalna žival, da so mu po naravi podarjene določene pravice ter da mu je vrojen občutek za pravičnost. Verjamemo, da ga je moč zadržati pred na­pačnimi dejanji in zavarovati njegovo dobro že zgolj z zmernimi po­segi od zunaj, ki naj jih izvajajo osebe po njegovem lastnem izboru, ter da se bodo ljudje držali svojih dolžnosti, ker so si sami tako izbra­li, torej po lastni svobodni volji.« Postfreudovskim ušesom se takšna govorica zdi ganljivo odkritosrčna in naivna. Človeška bitja so se izkazala za bistveno manj racionalna in prirojeno pravična, kot so predvidevali optimisti osemnajstega stoletja. Po drugi strani pa človek vendarle ni tako moralno slep, kot nas želijo prepričati pesimisti dvaj­setega stoletja. Idu in podzavesti navkljub, navkljub endemičnim nevrozam in razširjeni prevalenci nizkega IQ-ja, je večina mož in žena verjetno dovolj spodobnih in senzibilnih, da se jim brez skrbi lahko zaupa krojenje njihovih lastnih usod.