Mi, morilci iz fotelja!

Hannah Arendt: “Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.” Deček izza ekrana! Zleknem se v udoben fotelj ter v navidezni varnosti preko “okna v svet” spremljam svetovno dogajanje. Neštete stare podobe groze rutinirano letijo mimo mene. Novim se spretno izognem. Poplaknem suha usta ter se mastim z dobrotami. Niti opazim ne, kako z lahkoto žvečim meso trpečih in kako se mi po bradi cedi kri krvavečih, ki s svojimi življenji polnijo vsebino le-teh. Še opazim ne, da sploh nisem več človek! Nenadoma poči! Skozi ekran pade mlad deček! Star ne več kot 7 let, z zevajočo luknjo v glavi, obleži na mojem sveže zloščenem parketu. V paniki skočim in mu z dlanjo prekrijem rano. Začutim toplino možganov. Kri mi polzi med prsti. Vsak utrip možganov, ki ga začutim, postane glas umirajočega dečka: “želel sem se igrati”,“kdo si?”. Preplavi me je groza, v solzah lahko izustilm le:” Tvoj morilec!” ……. “Zakaj?” je bil njegov zadnji utrip!