Prvotna akumulacija med zgodovino in konceptom

Prvotna akumulacija je eden tistih temeljnih konceptov kritike politične ekonomije, ki svojo aktualnost vedno znova dokazujejo tako skozi samo zgodovinsko dinamiko kapitalističnega produkcijskega načina kot skozi zgodovinsko dinamiko marksizma kot konceptualnega aparata. Časi in teorija se spreminjajo, vendar kapitalizem in z njim prvotna akumulacija vztrajata. Sistemsko razlaščanje oziroma ločitev neposrednih producentov od njihovih produkcijskih sredstev ni enkratno nasilje, babica, ki se pojavi enkrat samkrat ob rojstvu kapitalizma, ampak je vedno prisotna babica, ki delavca vedno znova ločuje od sredstev za njegovo preživetje. Brez vedno znova ponavljajoče se prvotne akumulacije ni kapitalizma. Prvotna akumulacija je proces, ki v najbolj strogem smislu skrbi za nenehno reprodukcijo kapitalskega razmerja. Je tista zgodovinska zareza, ki spodnese fevdalizem in veliko večino človeštva vrže iz tlačanskih razmerij v razmerja mezdnega suženjstva, a hkrati s tem zareza, ki ni enkratna, ki se, da bi sploh obstajala in delovala, mora vedno znova reproducirati. Čas, ko delavci ne bi bili več ločeni od svojih produkcijskih sredstev, ko bi postali družba svobodnih in prostovoljno združenih proizvajalcev, torej ne bi bil več čas, ki bi mu še lahko rekli doba kapitalizma.