Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (1936)

»Toda ne glede na sedanje stanje duha imajo ideje ekonomistov in političnih filozofov, kadar imajo prav pa tudi kadar se motijo, večjo moč, kot jim jo na splošno pripisujejo. In res svetu ne vlada skoraj nič drugega. Praktični ljudje, ki o sebi menijo, da nanje ne vpliva prav nobeno intelektualno razmišljanje, so običajno sužnji kakega že pokojnega ekonomista. Blazneži s prisluhi na oblasti črpajo svojo blaznost iz tekstov kakega akademskega pisuna, nastalih nekaj let poprej. Prepričan sem, da je moč pridobljenih koristi v primerjavi s postopnim prodiranjem novih idej strašno precenjena. Slednje resda ne prodrejo takoj, temveč šele čez nekaj časa, saj na področju ekonomske in politične filozofije ni veliko ljudi, ki bi bili po doseženem petindvajsetem ali tridesetem letu starosti dojemljivi za nove teorije, tako da ideje, ki jim sledijo uradniki, politiki in celo agitatorji, po vsej verjetnosti niso novejšega datuma. Toda prej ali slej so ideje, ne pa pridobljene koristi, tisto nevarno gibalo, ki je krivo za vse dobro ali zlo.«