Levitik pravi: “Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe …” (3 Mz 19, 33-34)
Podobno Matejev evangelij (Mt 25, 31-46) govori o tem, kako so pravični pomagali Jezusu, ko je bil tujec, medtem ko so mu tisti, ki jih Jezus v poslednji sodbi pošlje v pekel, pomoč brezbrižno odrekli. Gre za plemenito krščansko izročilo, ki verniku naroča brezpogojno in nesebično pomoč vsakemu tujcu. Če je tako, kako je možno, da krščanska Evropa postavlja na svoje meje žičnato ograjo, da bi tujcu preprečila prihod v svojo sredo?
Nedavno preminuli francoski teolog René Girard je kot posebno značilnost krščanstva izpostavil prekinitev z mimetičnostjo nasilja. Girard pravi, da družba nujno potrebuje “grešnega kozla”, nedolžno žrtev, v katero projicira vzroke za vse svoje tegobe. Plaz tega nasilja, ki se osredotoči na nič krivega posameznika ali skupino ljudi, se konča v obrednem žrtvovanju. Kristusova posebnost pa je v tem, da je razkrinkal ta mehanizem, saj je prostovoljno sprejel to vlogo. Kristus je bil poslednja takšna žrtev in odtlej je obred žrtvovanja v krščanstvu zgolj simboličen – uživanje Kristusovega telesa in krvi -, s tem pa tudi opomin vsem kristjanom, naj ne zapadajo mimetičnosti nasilja – hudiču.
Kako je torej možno, da kristjan pozabi na bistvo svoje vere in zapade poganstvu – marginalizaciji ljudi, ki jih označi za strašljive demone? Odgovor na to vprašanje se skriva v spoznanjih socialne psihologije. Z različnimi preinterpretacijami je zakrita človeškost tujca, ki naj bi mu v skladu z evangelijem pomagali, to pa na način, da je predstavljen kot nekdo, ki si v resnici ne zasluži krščanske bratske pomoči, saj ni zares brat. Je lažnivec, ki hlini podobnost z nami, da bi se okoristil prednosti naših socialnih držav. Ni eden izmed nas, pridnih, delovnih ljudi, temveč len, nesposoben, fanatičen in lakomen prevarant – “ekonomski migrant”.
Toda kaj je lahko motivacija za tako preinterpretacijo tistega, ki bi mu Kristus gotovo pomagal prvi? Dvomim, da gre zgolj za apatičnost ali za manipulacijo medijev. Slednja namreč ne bi bila uspešna, če ni bi igrala na znano karto. Prej nas prizor sestradanega in premraženega človeškega bitja, ki beži pred strahotno morijo, ki mu je vzela njegove najdražje, predvsem pa človeško dostojanstvo, opominja na krhkost človeške usode. V tem trenutku se zavemo, da lahko zlo doleti vsakogar, ne glede na to, kako se trudi. To mi, ki smo živeli na prepihu vojn in pod totalitarističnimi režimi, dobro vemo.
Ta slutnja strašanske negotovosti bivanja, ki nas spremlja kot senca, pa je izjemno mučna. Veliko lažje je misliti, da si je žrtev sama kriva, da je svet pravičen in da nas njena usoda ne more doleteti: “Meni se to ne more zgoditi.” Žica, ki spominja na Kristusovo trnovo krono, je zato, med drugim, tudi poskus, kako se ograditi od te zle slutnje.