Knjig, ki so izšle v zadnjem času, je veliko. Učiteljem, zlasti tistim, ki se hlastno lotevajo spreminjanja učnih načrtov, ki namesto znanja poudarjajo motiviranje in proces, ki se zavzemajo za personalizirano poučevanje, podpirajo vsakršno projektno delo, navijajo za podjetništvo, učenje učenja in druga ideološka gesla, ker pač, kot nenehno ponavljajo, živimo v hitro spreminjajočem se svetu, posebej priporočam delo Franka Furedija Zapravljeno (Krtina 2016) in Evripidovi drami Prošnjice in Heraklovi otroci. Kdor meni, da je kritični mislec, mora poskusiti razbrati, kako so umeščena v svet njegova lastna prepričanja in prizadevanja.
Furedi v knjigi Zapravljeno, ki nosi podnaslov Zakaj šola ne izobražuje več, kritizira zgoraj nanizane trende. Če nekoliko preoblikujem srž njegove kritike, pravi naslednje: učitelji, ki nekritično sprejemajo te trende, sicer največkrat delujejo v dobri veri, verjamejo, da s svojim prenoviteljskim delovanjem izboljšujejo vzgojo in izobraževanje, toda kar spregledajo, česar dejansko ne vidijo, je dejstvo, da čisto zares spreminjajo naravo vzgoje in izobraževanja, toda ne tako, kot si predstavljajo. Morda si boste rekli, pa saj so spremembe nujne – vendar ali ste se vprašali, kakšne sploh so te spremembe in v čigavem imenu se jih lotevamo. Ste jih poskusili razbrati? Ali drugače, kaj, če so predvsem ekonomsko pogojene? In če so, kako vemo, da ni resnica v uvodu nanizanih gesel proizvajanje prekerne (negotove) zavesti pri šolarjih, proizvajanje generacije, ki bo sprejela negotove zaposlitve in negotovo življenje, kar je vse bolj eden izmed temeljnih pogojev ustvarjanja dodane vrednosti, za katero se ženejo investitorji? Kako torej vemo, da s tem, ko podpiramo spremembe in spremljajoče teorije v resnici ne podpiramo stalnosti, natanko tiste stalnosti, ki jo analizira A. Huxley v Krasnem novem svetu – se pravi stalnosti piramidalnega odnosa med ljudmi, kjer je peščica oblikovana v gospodarje in samoumevne odločevalce o tem, kam (če sploh kam) se bo investirala presežna vrednost, vsi drugi pa so vseživljenjsko sprogramirani v izvrševalce, ki zaradi ohranjanja stalnosti družbenega reda živijo nestalno, neredno, negotovo osebno življenje? Znova torej, kako vemo, da ni naše razumevanje spreminjanja vzgoje in izobraževanja zgolj ideološka utvara in da se nam ni prav tedaj, ko smo po lastnem prepričanju končno odprli oči in spregledali, zgodilo natanko to: spregledali smo!
Furedi nam poskuša dopovedati natanko to, da smo nekaj spregledali in da zategadelj ne vemo. To ni mišljeno žaljivo, temveč kot poziv, da se potrudimo izvedeti. Rečeno drugače, če učitelji v okviru reformatorskih prizadevanj govorimo o spodbujanju te ali one pismenosti, vseživljenjskem učenju, učenju učenja, kritičnem mišljenju, medpredmetnem povezovanju, podjetnosti, pridobivanju kompetenc itd., ali ni prav naloga kritičnega misleca, vprašati se, kaj če sta nezaposlenost in negotovost, ki čakata mlade, dejansko hrbtna stran (resnica) teh prizadevanj. Kaj če je treba reformatorska ideološka gesla, stanje na trgu dela in usip življenjskih priložnosti za mlade (negotovost, ki so ji zapisani) brati skupaj? Kaj če je treba nezainteresiranost velikega števila mladih za sodobno poučevanje razbrati kot znak, da nikakor niso neumni in se nemara celo bolje kot njihovi učitelji zavedajo položaja, v katerega jih poriva starejša generacija? Kaj če so potem reformatorski trendi, ki poudarjajo zlasti motiviranje in se osredotočajo na posameznike in njihove kompetence, znamenje tega, da učitelji mladih sploh ne obravnavajo resno, torej ne kot razumnih bitij, ki marsikaj itak doženejo sama, temveč jih že vnaprej smatrajo za neumne?
Nemara je stanje stvari takšnole: delamo eno, zaradi naših prizadevanj in za našimi hrbti pa nastaja nekaj čisto drugega, nepričakovanega, tujega. Mislimo, da bo plod našega dela opolnomočenje mladih, v resnici pa ustvarjamo novo obliko prostovoljnega suženjstva. Furedi nas med drugim opozarja na različne vidike tega, kar se v senci našega razmišljanja in delovanja nepremišljeno udejanja. Eden med njimi je osvoboditev (razločitev, odtujitev) vzgoje in izobraževanja od preteklosti. Kaže se zlasti v tistem delu reformatorskih prizadevanj, ki postavljajo proces (formo) vzgoje in izobraževanja, pred znanje (vsebino). V množico teh prizadevanj – tako Furedi – velja umestiti v zadnjem času moderna medpredmetna sodelovanja, ki (in tako je žal skoraj povsod) ne temeljijo na sistematiki – le-ta pomeni usklajevanje znanj različnih predmetnih področij v enotno in čim manj protislovno sliko sveta (big picture) – temveč temeljijo prej na podmeni o zastarelosti predmetnih področij in prenašanja njihovega znanja, kar dejansko ne pomeni, nič drugega, kot da imamo opraviti s povezovanjem brez jasnih intelektualno upravičenih ciljev.
V šolskem vsakdanjiku se torej medpredmetno povezovanje predstavlja in oglašuje kot nekaj na moč koristnega in zaželenega, resnica, ki bi jo morali razbrati, pa je prodor hibridnih »predmetov«, ki ne krepijo toliko znanja, želje po vednosti in intelektualnih vrlin, temveč prej učenje učenja, »miselne spretnosti«, upravljanje samega sebe in veščine, ki so domnevno potrebne za prilagajanje vse bolj spremenljivemu svetu.
Zgoraj smo rekli, da so stališča tistih, ki te trende spreminjanja vzgoje in izobraževanja zagovarjajo, ideološka oziroma utvarna. Furedi se glede tega izrazi takole: »Trenutna obsesija s funkcionalnimi spretnostmi je proizvedla ozračje, v katerem pedagogiki zaradi enodimenzionalnega poudarka na učenju učenja grozi, da bo postala podveja menedžerskega usposabljanja (Furedi 2016, 178).«
Po Furediju je eden izmed poglavitnih učinkov tega trenda (čeprav ne edini) celo odvračanje, odtujevanje prihajajočih generacij od intelektualnega razvoja, z njim pa odtujevanje ne le od razumevanja in spoštovanja dediščine človeškega mišljenja, snovanja, znanja, stremljenj itd., temveč tudi od sposobnosti razumevanja lastnega položaja v družbi. Odvračanje od te dediščine je tako treba tolmačiti kot odtujitev od nje in tudi kot odtujitev od razumevanja samih sebe. Tukaj se znova pokaže, kar smo omenili že zgoraj: menili smo (si pripisovali vednost), da delamo eno – mlade usposabljamo za življenje v hitro spremenljivem svetu, jih učimo učiti se, jih opolnomočujemo – ustvarili pa smo nekaj drugega: mlade, ki so sprijaznjeni z negotovostjo, za nameček pa še oropani dediščine in zmožnosti razumevanja sebe in lastnega položaja.
Srečko Kosovel, o njem smo na straneh Šolskih razgledov že pisali, se je v nasprotju s številnimi nad novostmi pretirano navdušenimi učitelji tega jasno zavedal. Takole pravi: »Predavalnice, gledališča, koncertne dvorane – vse je svetlo razsvetljeno, vse živahno; na tisoče ljudi posluša predavanja, koncerte, gledališke predstave.
Po teh gledališčih, po teh koncertnih dvoranah, po teh predavalnicah bo vsakdo lahko opazil, da manjka glavni sestavni del človeške družbe: proletariat. Proletarec, ki mora opravljati v družbi najtežja in najpožrtvovalnejša dela, proletarec, na čigar ramah tako rekoč slone vsi kulturni narodi, proletariat, ki s svojim trdim in težkim delom pospešuje razvoj kulture, ta proletariat je postal popolnoma odrezan od kulturnih pridobitev človeške družbe. Gledališče in koncertna dvorana, oboje je postalo le predpravica zgornjih desettisočev in kultura je postala hote ali nehote, pa vendar logično po vseh zakonih odvisnosti človeške družbe, razredna kultura (Kosovel: Umetnost in proletarec. V: Izbrano delo 1977, III/I, str. 21).«
V odlomku Kosovelovega predavanja imamo opraviti z opisom nekega stanja – prav stanja odtujenosti od kulture oziroma, če to prenesemo na področje sodobne vzgoje in izobraževanja, odtujevanja od akademskih predmetov, katerih osnovni namen bi naj bil prenašanje znanja na bodoče predavatelje, znanstvenike, glasbenike, igralce ali pač samo na radovedne glave, ki jih vse to sploh zanima.
Kosovel seveda verjame, da bi morale umetnost, znanost in kultura, se pravi vsebine akademskih predmetov, kot jih poznamo danes in jih je oblikovala tradicija, postati pravica vseh. Po Furediju pa so, kot smo videli maloprej, aktualna medpredmetna povezovanja in snovanje različnih antiintelektualno naravnanih predmetov način, kako se mladim odtujuje pravica do intelektualne dediščine oziroma pravica do znanja. Posledice teh trendov so po njegovem že vidne. Kažejo se kot nezanimanje za naravoslovne znanosti, prav tako pa kot prikrajšanje »za razumevanje literarnega sveta in za seznanjenost s književnostjo. Ena obžalovanja vredna posledica tega pristopa je, da so številni mladi, ko pridejo na univerzo, funkcionalno pismeni, vendar docela odtujeni od sveta književnosti (Furedi 2016, 179).«
V zadnjem času lahko dejansko opazujemo posledice te pismene nepismenosti. Vidimo jih lahko v odnosu Evrope in Slovenije do beguncev. Kakšen je v resnici ta odnos, bi se lahko poučili ob v uvodu omenjenih Evripidovih dramah, ki smo jih priporočili v branje. Prošnjice se ukvarjajo z vprašanjem pokopa sovražnikov (kot denimo tudi Antigona), Heraklovi otroci pa z vprašanjem sprejemanja beguncev. Obe drami v bistvu zastopata stališče, da sta pokop umrlih ljudi (čeprav sovražnikov) in sprejetje beguncev (kljub lastnemu odrekanju in nevarnostim) temeljni vrlini, temeljni civilizacijski dejanji: če ju ne opravimo, če nismo dovolj pogumni, nismo izpolnili človeškega poslanstva. Kaj nam potem pomagajo kompetence, pismenosti, učenje učenja, če pa se nismo – prav tedaj ko bi se morali – izkazali kot ljudje?
To kaže, kot nedvoumno pravi Furedi, da je urjenje v golih pismenostih, veščinah in nekritičnem kritičnem mišljenju samo zase neučinkovito. Je zgolj ideološko nakladanje, ki nam zakriva resnico, da smo se odločili mlade poneumiti, jih spremeniti v enodimenzionalna bitja, ki jim je – zato, da bi slišali samo še govorico opolnomočenja po meri kapitala – odvzeta pravica do intelektualne dediščine in do znanja. Kdor torej z navdušenjem odpira vrata za vsakršna medpredmetna sodelovanja in vsakršno uvajanje predmetov, ki na prvo mesto ne postavljajo znanja, naj pač pomisli – kot pravi Furedi – da v resnici »prav s študijem akademskih predmetov otroci pridobijo spretnosti, potrebne za učenje in spopadanje z vprašanji in izzivi, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju (prav tam).« To pa, če sklenemo, pomeni, da učenje pismenosti pod okriljem učenja učenja in v obliki sodobnih medpredmetnih povezovanj ni toliko učenje, kolikor je dresura, vaja v govorjenju politično všečnega »pravega žargona«, ki se ga sami govorci niti ne zavedajo.