V sklopu cikla filmozofskih večerov »Mediozofija – o posredovanem svetu«, smo v petek, 4.4.2014, pripravili večer z naslovom »Zeleni kapitalizem?«. V ta namen smo si pogledali dokumentarni film »Advertising and the End of the World« (Oglaševanje in konec sveta) in se po projekciji o »kapitalizmu z zelenim obrazom« pogovarjali s filozofoma dr. Tomažem Grušovnikom in Dejanom Savićem.
»Advertising & the End of the World« je naslov video eseja iz leta 1997, ki ga je pripravil ugledni profesor Sut Jhally iz Univerze Amherst v Massachusettsu. V predstavitvi se osredotoči na svet komercialnih podob, s tem pa o kulturi informacij, ki prihajajo iz tega, na tržni logiki temelječega pogleda na svet, zastavi nekaj ključnih vprašanj. Nam ta sporočila dejansko dajejo tisto, kar obljubljajo – srečo in zadovoljstvo? Lahko v tem okvirju razmišljamo o skupnosti na podoben način kot o naših individualnih interesih? Lahko razmišljamo dolgoročno prav tako kot kratkoročno? S tem, ko se loti tematik, ki jih ta vprašanja sprožajo, poskuša opogumiti gledalca, da se zamisli nad svojo participacijo v potrošniški kulturi. Ko poveže družbeni stil potrošništva in prihajajočo okoljsko krizo, nas Jhally prisili, da ponovno ovrednotimo naš način življenja in razmislimo o ceni, ki jo kot potrošniška družba plačujemo ter o tem, kako dolgo lahko pri tovrstnem življenjskem stilu še vztrajamo.
Sut Jhally je profesor komunikacij na Univerzi Amherst v Massachusettsu in ustanovitelj ter izvršni direktor Media Education Foundation (Fundacije za medijsko izobraževanje). Je vodilni strokovnjak na področju vloge, ki jo v naših življenjih igra oglaševanje in popularna kultura. Je avtor številnih knjig in člankov o medijih in je prav tako večkrat nagrajevani profesor. Širšemu občinstvu je najbolj znan kot producent in režiser številnih izobraževalnih filmov, ki se ukvarjajo s številnimi aktualnimi temami iz področja medijske kulture.
V goste smo ob tej priliki povabili dva vidnejša mlajša slovenska okoljska filozofa. Tomaž Grušovnik je filozof in publicist, zaposlen na Univerzi na Primorskem, kjer poučuje na Pedagoški fakulteti. Za svojo monografijo s področja okoljske etike »Odtenki zelene«, je prejel nagrado Glasnik znanosti 2012. Uredil je številko revije Poligrafi z naslovom »Živeti s posledicami/Living with Consequences«. Na temo okoljske problematike je predaval na Univerzi v Oslu. Dejan Savić je filozof, publicist in doktorski študent socialne filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je z nalogo, ki nosi naslov: »Zelena država – zagovor ekološke države na temelju teorije pravičnosti Johna Rawlsa«. Pri svojem raziskovanju se osredotoča na vprašanje medgeneracijske pravičnosti na področju okoljevarstva in druga vprašanje s področja okoljske etike. Zaposlen je pri Greenpeaceu v Sloveniji, kot zastopnik za energetsko politiko.
Pogovor smo začeli s predzgodbo srečanja, ki ima svoje korenine globoko v letu 2011, ko je Tomaž Grušovnik izdal knjigo »Odtenki zelene«, pa tudi v bližnjem, podobnem, februarskem pogovoru obeh gostov z Lukom Omladičem v Kinoteki. Za uvod smo tako izpostavili misel, da brez humanistične refleksije pač ni mogoče pričakovati kakršnekoli spremembe, ne le okoljske.
»Brez humanistične refleksije človekovega odnosa do narave si ne moremo obetati dolgotrajne spremembe okoljskega stanja.«
Stanja, v katerem se trenutno nahaja naše okolje, v pogovoru nismo posebej obnavljali. O tem lahko vsakodnevno, beremo, poslušamo ali gledamo. Bolj ali manj obstaja znanstveni konsenz, da v kolikor ne spremenimo svojih navad, civilizacija v kateri živimo, nima prihodnosti.
»Žalostno je pomisliti, da narava govori in da človeški rod ne posluša.« (Victor Hugo)
Izkoriščanje naravnih virov, masovno pridobivanje energije in blaga ter odpadki razsipne potrošnje, ogrožajo možnosti za ohranitev Zemlje in živih vrst na njej. Kapitalizem zahteva nenehen razvoj. Nenehno rast.
Pogosto se tisti, ki onesnažujejo, predstavljajo kot zaščitniki okolja. Z majhno spremembo naših navad lahko po njihovem rešimo planet pred katastrofo. Te ekološke poglede ponavljajo politiki v svojih sloganih. Izogibamo se bistvenim spremembam v produkcijskem sistemu.
Podobe so za vse in vsakogar. Te podobe sestavljajo ideološko sporočilo moderne družbe in so sredstva enotnosti in propagande. Podobe se prilagajajo starosti in socialnemu razredu. Podoba je danes najpreprostejša in najučinkovitejša oblika komunikacije. Ustvarja idole, poneumlja množice, jim laže in v njih vzbuja frustracije. Trgovska ideologija se povsod razširja s podobo. Njen cilje je vedno enak: prodati.
Sistem nas sili, da “proizvajamo, prodajamo, trošimo in kopičimo”. Vsa človeška interakcija je zožena na puste trgovske odnose in naš planet na blago. Imamo le eno pravico – pravico do zasebne lastnine. Obstaja le en bog – denar. (Vir. http://zofijini.net/o-novodobnem-suzenjstvu-transkript/)
Kaj je zeleni kapitalizem?
Za Dejana Savića zelen kapitalizem ustvarja prostor, v katerega umeščamo svoje sanje. Številne kritike trenutnega sistema, ki ga živimo, ustvarjajo občutek neznosnosti, v tej neznosnosti pa potrebujemo nek izhod, zatočišče oz. tolažbo, da lahko z nekaj malimi koraki rešimo zadevo vsaj zase. S tem ko bomo šli na kolo, kupovali zeleno, itd., bomo pomagali reševati tudi probleme okolja. To je zeleno potrošništvo, kjer ima posameznik še edino kakšen vpliv. Zeleno potrošništvo se razvija že vsaj dvajset let in se krepi, problemi pa so kljub temu vse večji. Torej je prepričanje, da nas bo rešila potrošniška odločitev, zabloda. Tudi zeleno potrošništvo je sicer potrebno, to so dobri etični poskusi posameznika, vendar to nikakor ni rešitev. Potrošniški zeleni kapitalizem je namreč omejen na tržno nišo določenega odstotka prebivalstva, ki postanejo »zeleni« kupci – angažirani potrošniki. Če ob tem nimamo politične strategije, ki jo potrebujemo, ne bomo dosegli potrebnih sprememb. To dobro potrdi tudi članek »Individualization: Plant a Tree, Buy a Bike, Save the World?« Michaela F. Maniatesa. Zahodno okoljevarstvo je pri ljudeh ustvarilo slabo vest, zaradi katere posledično več reciklirajo, bolje kupujejo itd. Iz tega, da je s sistemom nekaj narobe, smo naredili individualne rešitve. Sistem nas prepričuje, da smo za nastalo situacijo krivi potrošniki in da moramo to rešiti na potrošniški način z boljšimi individualnimi odločitvami. Ekonomija se je s tem olajšala za odgovornost in jo prenesla na nas. Individualna krivda je trik sistema, ki nas je odmaknil od politične akcije – češ, če bo le vsak posameznik pri sebi naredil majhen preskok bo pa vse v redu.
Tomaž Grušovnik se je s to oceno strinjal, ob tem pa poudaril šibkost posameznika pri dojemanju svojega položaja v takšnem sistemu, s čemer smo še posebej »ranljivi« za oglaševalske prakse. Izpostavil je pomen razumevanja, da obstaja več različnih pristopov h kapitalizmu in da bi bilo vsekakor preveč preprosto, če bi za krivca enoznačno označili samo kapitalizem. Nenazadnje tudi socializem pozna trg in potrošnike. Je pa dejstvo, da je kapitalizem danes vseprisoten in prevladujoči ekonomski sistem.
Kapitalizem je ekonomski in družbeni sistem, ki temelji na privatni lastnini in trgu, v katerem so sredstva produkcije v glavnem v lasti privatne pobude, ki jo vodi profit ter v katerem so investicije, distribucija, prihodek, produkcija in cenovna politika dobrin in storitev določeni z dogajanjem oziroma operacijami na ekonomskem trgu. Trg je kraj, kjer se srečata ponudba in povpraševanje, pri čemer ponudba in povpraševanje vplivata na ceno, količino in vrsto dobrin.
Kapitalistična ekonomija se je postopoma institucionalizirala v Angliji med 16. in 19. stoletjem, čeprav so bile nekatere značilnosti tega ekonomskega sistema v zgodovini prisotne tudi že v srednjem veku in antiki. Razcvet kapitalizma se je začel z industrializacijo. Iz Anglije se je počasi selil v celinsko Evropo in slednjič preko vseh političnih in kulturnih mej tudi v preostali svet. Konec 20. stoletja je kapitalizem postal praktično edina sprejemljiva ekonomska in družbena oblika življenja v svetu.
V osemdesetih se je z vzponom neokonzervativnih gibanj in rastočega neoliberalizma, ki mu je podlega tudi politična levica, vse bolj uveljavljalo prepričanje, da sistem, ki ga živimo, nima alternative. (vir: zofijini.org)
Noben dosežek ni, če za vse obtožimo kapitalizem, ker s tem se bomo strinjali vsi, spremenilo pa se kljub temu ne bo nič. Treba se je pogovarjati o tem kaj narediti za spremembo. Problem je potrebno v prvi vrsti formulirati drugače. Na koncu je pravzaprav vseeno ali onesnažuje kapitalizem ali socializem. Tomaž ključno težavo vidi v človekovi težnji, da bi vse preračunal, vrednotil in imel pod nadzorom, češ da bomo tako boljše živeli. Ustvarja se iluzija, da bomo z več podatki sanirali situacijo. To ga spomini na Foucaultov koncept »biopolitike«. V politični zgodovini nekje med 15. in 18. stoletjem je bila naloga suverena, da vlada čim bolj racionalno, s čim manj izdatki. Kasneje liberalizem to postavi pod vprašaj. Biopolitika v prvi plan pripelje individualistične tematike kot so higiena, zdravstvo, kvaliteta življenja. Pričnejo se oblikovati znanosti o tem kako to nadzirati, kako skrbeti za kvaliteto življenja in okoljska problematika se v glavnem vpisuje v to zgodbo, pri čemer je zeleni kapitalizem samo logična posledica tega. Podatkov imamo že dovolj, ne potrebujemo še več raziskav, moramo začeti delovati drugače. Toda kako to narediti?
»Edini zelen izdelek je tisti, ki ni bil nikdar izdelan.« (William E. Kilbourne)
Svoboda
Država, ki bi želela ohranjati enako neto materialno produkcijo ali pa bi jo celo želela zmanjševati, bi morala močno poseči v delovanje trga. V taki ekonomiji ni videti drugega načina, kot da se tiste, ki večajo materialno proizvodnjo in s tem količino odpadkov, omeji v tej dejavnosti. To pa je poseg v pravico posameznika, ki rabi primerno utemeljitev. Kako torej zelena država, ki morebiti pristane na brez-rastno ekonomsko politiko, opravi s kritiko, da omejuje legitimne pravice posameznikov po svobodi gospodarske pobude? (vir: Dejan Savić)
V Ustavi imamo zagotovljeno pravico do ekonomske pobude, toda kako jo omejiti, da bo imelo od tega nekaj okolje in da na drugi strani ne bomo preveč posegli na področje svobode posameznika? Po Dejanovem mnenju je moja pravica do ekonomske pobude v drugem in njegovi pravici do zdravega življenjskega prostora. Vse to prinaša velike omejitve gospodarske pobude, ki pa so tudi dobro utemeljene. Toda kateri sistem je pripravljen jamčiti za te pravice in jih bo tudi izvajal? Lahko se namreč zgodi, da bi recimo pri nas omejitve upoštevali, vendar jih drugje ne bi in bi takoj dobili neravnovesje, zaradi katerega bi bili za svojo držo v ekonomiji kaznovani. V prosti trgovini je namreč odsotnost okoljske regulacije konkurenčna prednost. Večina ljudi tudi nima sredstev za ekonomsko svobodo, zato kupujejo predvsem poceni. Zato mora biti rešitev globalna. Nekaj omejitev smo si na ravni EU recimo že postavili, vendar če Kitajci ne sprejmejo teh omejitev nenadoma nismo več konkurenčni. Dejan zato kot rešitev predlaga vzpostavitev okoljskih dajatev na mejah.
Pravo
Človeško vedenje uničuje okolje. Da bi to učinkovito preprečili, moramo zgraditi pravno strukturo, ki bo takšno vedenje nadzorovala. (Jack Tuholske)
Tomaž je menil, da je pravo samo po sebi brez moči. Če v družbi ni etičnih načel, predpogojev, pravo nima nobene moči. Vedno se bo namreč našel kdo, ki ga bo kršil. Še posebej mednarodno pravo je v tem oziru zelo šibko. Mednarodna skupnost je področje okolja poskušala urejati tudi na tržni način , vendar kot je ugotavljal Tomaž, je že sama ideja »nevidne roke«, se pravi koncepta, po katerem se bo trg sam urejal, zgrešena. Stvari se namreč zelo hitro sprevržejo v svoje nasprotje, kot se je pokazalo tudi v primeru trgovanja z emisijami.
Dejan je k temu dodal, da z ekološko modernizacijo svet postaja lepši, vendar se jo namerno naturalizira kot samodejno, pri tem pa se zakriva pretekle boje, ki stojijo za to modernizacijo. Napredek se pripisuje naravnemu razvoju tehnologije, ne pa boju, ki je bil vložen v neko spremembo in je pravi razlog modernizacije. S tem se tudi izključuje družbeno komponento napredka, civilizacije, ki je takšna predvsem zaradi socialnih bojev in prizadevanj. Okoljsko gibanje se poskuša nenehno depolitizirati s tem pa se nas dejansko uspava, češ, da se nam s tem ni treba ukvarjati, ker bo že sam razvoj poskrbel za vse.
Tehnologija
»Več znanosti in več tehnologije nas ne bo izvleklo iz trenutne okoljske krize, vse dokler ne najdemo nove religije, ali pa premislimo stare.« (Lynn Townsend White)
Tomaž je menil, da je mesto tehnologije predvsem v kontekstu nadzora. Samo tehnologija nas seveda ne bo rešila problema, ker se problem pojavlja na sistemski ravni.
Dejan je izpostavil znano enačbo, po kateri vsakič, ko se poveča tehnološka učinkovitost, temu sledi večkratno povečanje potrošnje. Nove čistejše tehnologije najdejo nove načine uporabe, ki povečajo potrošnjo in s tem izničijo zeleni učinek tehnologije. Če nam je zgodovina etike na eni strani ponudila kantovski pristop, kjer pri moralnem odločanju sledimo pravim načelom, na drugi strani pa imamo utilitarizem, ki pravi naj merimo, tehtamo posledice dejanj in se na podlagi njih odločajmo, potem morajo v tem oziru po Dejanovem mnenju biti okoljevarstveniki utilitaristi. Ne zanima nas kakšna bo tehnologija, ampak da bo delovala in da bo okoljski učinek manjši. To sicer na nek paradoksalen način vodi v še večji nadzor nad učinkovitostjo, ki jo kritizira Tomaž, vendar se trenutno kot rešitve problema ne more domisliti ničesar boljšega.
»Prvi konkretni ukrep energetske politike mora biti odpoved premogu, ki je podnebno daleč najbolj nevaren energetski vir. Odgovornost moramo tudi personalizirati. Naša predsednica vlade je denimo osebno odgovorna za svojo nevednost o škodljivosti premoga, če njena vlada dopušča nadaljevanje pridobivanja elektrike iz premoga v Sloveniji. Njej in preostalim politikom, z evropsko komisijo vred, moramo postavljati jasna vprašanja: ali veste, kakšno spremembo okolja zaradi podnebnih sprememb napoveduje znanost že v prihodnjih desetletjih? Ali se zavedate osebne odgovornosti, ki jo imate kot ustvarjalci politik, ki neposredno vodijo v katastrofo? In ne nazadnje, zakaj to vendarle počnete: zaradi nevednosti, nemoči ali pritiskov?« (Luka Omladič)
Ekosocializem
Določeno alternativo trenutnemu sistemu ponuja tudi t.i. ekosocializem. Nedavno smo na to temo tudi pri nas dobili zanimivo knjigo. Pod naslovom »Ekosocializem ali barbarstvo?« jo je izdal dr. Dušan Plut. Po mnenju sogovornikov sicer ni pomembno ali govorimo o kapitalizmu ali socializmu, rešitve ne bo, če bosta oba sistema še naprej temeljila na rasti in potrošnji.
Ekosocializem je alternativno zasnovana prihodnost sveta, Evrope in Slovenije. Kozmetični popravki evropske ekonomske, finančne, okoljske in socialne politike ne dajejo trajnih in strukturnih rezultatov. Če kdaj, sedaj v strukturnem kriznem obdobju, EU potrebuje radikalno drugačen razvojni, družbeni koncept in temu primerne ukrepe: konec zategovanja pasu, bistveno večji skupni proračun (najmanj podvojitev obstoječega), obsežne investicije v ozelenjeno in snovno krožno zasnovano gospodarstvo in trajnostno energetiko ter s tem povezana nova delovna mesta in ohranjanje evropske socialne države. (Dušan Plut)
Tomaž je v tem okvirju kot primer socialističnega pristopa do okolja izpostavil zgodovinsko transformacijo funkcije prostora. Srednjeveško mesto je bilo v osnovi trg oz. tržnica, se pravi socialni prostor povezovanja. Na zahodu se je ta zadeva skozi zgodovino spremenila. Naenkrat nimamo več javnega prostora. Ta problem se potem poveže tudi s problemom okolja. Prednost socialistične ekonomije je, da ni namenjena sama sebi ali profitom, ampak zadovoljevanju človeških potreb. Na ta način ekologija omejuje ekonomijo.
Dejan se ob različnih praksah reševanja okolja ne želi opredeljevati za kapitalizem ali socializem, ampak želi nastopati predvsem kot filozof. Ekosocializem kot ideja mu je blizu in nekaj stvari je zastavljenih v pravo smer. Za razliko od liberalnega pristopa, socializem v ospredje postavlja skupno dobro. Brez skupnega dobrega namreč ni sodobne ekološke misli. V socializmu je recimo mogoče omejiti dobičke, v liberalni ekonomiji je to problem, mogoče je skrajšati delovni čas itd. Vzpostavljanje skupnosti je trenutno po Dejanovem mnenju najbolj radikalno dejanje, ki si ga lahko zamislimo.
»Odvzete so nam bile številne skupne dobrine, poslabšala se je kvaliteta življenja ljudi in dostop do osnovnih storitev države blaginje. Interesi kapitala in celo tisti, ki so recesijo neposredno povzročili, so iz nje izšli bolj ali manj brez žrtev. Okolje kot osnovna skupna dobrina tu ni izjema. Kriza je priložnost, da opustimo ovčjo naravo in v imenu interesa ljudi spremenimo sistem, ki je to dopustil. Počasi nam postaja jasno, da degradacija okolja ni nekakšen naravni proces, ampak neposredna posledica njegove privatizacije in izkoriščanja v korist maloštevilnih in v škodo mnogih.« (Luka Omladič)
Potrošništvo
V zaključku pogovora smo se ponovno navezali na uvodni film in se vprašali o konceptu potrošništva in zakaj smo tako navezani nanj, da zaradi tega nočemo ali ne znamo prepoznati trenutne (okoljske) grožnje.
Potrošništvo se je vzpostavilo kot nova religija, ki nam daje smisel in brez katere bi v smisla izpraznjenem sodobnem bivanju izgubili identiteto.
»Potrošniški produkti so se preobrazili iz poenostavljenih nosilcev informacij v pomensko bogata orodja za osebno in družbeno konstrukcijo identitete.« (Chris T. Allen)
»Ključ k razumevanju kaj lastnina pomeni, je spoznanje, da imamo vede ali nevede, namerno ali nenamerno, lastnino za del sebe.« (Russell W. Belk)
‘Biti potrošnik’ in izgrajevati svojo identiteto okoli predmetov, ki so ‘napolnjeni’ s pomenom, ter z aktivnostmi, ki so pomembne pri izgrajevanju sebstva, potemtakem ni zgolj naključni atribut sodobnega posameznika. Nasprotno, zdi se, da je potrošništvo prodrlo skozi vse pore naše biti. Morda smo se sodobni ljudje zaradi specifičnih družbenih, pa tudi bioloških, okoliščin res razvili v to, čemur Gilles Lipovetsky pravi Homo consumericus.
Potrošniški življenjski slog je zapolnil tisto prazno mesto, ki so ga prej zasedale religija in tradicionalne oblike družbene organiziranosti in dela; mesto, ki pa je bilo potem, ko je industrijski razvoj te oblike v veliki meri odstranil, izpraznjeno. (Tomaž Grušovnik)
Tomažu je v tem oziru zelo pomembna misel ameriškega pragmatističnega filozofa in psihologa Williama Jamesa, ki je o sebstu razmišljal nekoliko drugače, kot filozofi pred njim. Subjekt je po njegov mnenju konstruiran kot nosilec mišljenja, vendar posameznika konstruirajo tudi prijatelji, odnosi, pa tudi lastnina. V angleščini beseda »property«, ki pomeni tako lastnost kot lastnino oz. imetje, dobro nakazuje ta način mišljenja. Ko Locke brani lastnino, v bistvu tako brani samo bistvo sebe, jaza, ker če zanikate mojo lastnino, hkrati zanikate mene. Na ta način smo definirani s stvarmi, s katerimi smo kot materialna bitja obdani. Na to se cepi tudi oglaševanje, ker ponuja znamke, kot ustvarjalce smisla in zaradi katerih se identificiramo z imetjem, s predmeti. Danes je način produkcije tak, da je potrošništvo ne samo neka naključna lastnost človeka, ampak bistvena. Če pride nek okoljevarstvenik in reče, da se je temu treba odreči, se počutimo ogrožene. S tem krši Lockovo načelo in posega po mojem življenju, kot ga poznam. Zato smo ljudje nagnjeni tudi k temu, da zanikamo znanstvena dejstva. Ko pride do kognitivne disonance – neskladja med delovanjem in prepričanjem – namreč veliko lažje spremenimo svoje prepričanje.
»V razpravi o dveh aspektih svobode sodobnega človeka smo izpostavili gospodarske pogoje, ki botrujejo napredujoči izoliranosti in nemoči posameznika v naši dobi; v razpravi o psiholoških rezultatih smo pokazali, da ta nemoč vodi bodisi k taki vrsti bega, ki jo zasledimo pri avtoritativnem karakterju, bodisi k kompulzivni konformnosti v procesu, katere posameznik postane avtomat, izgubi svoj Jaz in vendar sebe istočasno dojema kot svobodnega posameznika, ki je podvržen zgolj samemu sebi.« (Erich Fromm)
»Posameznik je osvobojen gospodarskih in političnih spon. Pozitivno svobodo osvoji tudi z aktivno udeležbo in neodvisno vlogo, ki jo mora igrati v novem sistemu. Toda istočasno je osvobojen tudi tistih vezi, ki so mu nudile varnost in občutek pripadnosti. /…/ Z izgubo fiksnega mesta v zaprtem svetu človek izgubi odgovor na smisel svojega življenja.« (Erich Fromm)
Če ta kolešček danes želi ostati na svojem mestu znotraj potrošniškega stroja, je ena od stvari, ki jih mora narediti, zanikanje antropogenih okoljskih sprememb. Če bi našo odgovornost za naravno uničenje v vseh njenih posledicah vzeli zares, bi se morali odpovedati potrošniškemu življenjskemu slogu, ki temelji na visoki porabi energije. Toda zdi se, da je to tako težko doseči ravno zato, ker je potrošništvo temelj naše identitete, zatočišče, ki se nam ponuja sredi naše sicer negotove eksistence. (Tomaž Grušovnik)
Družbeno delovanje
Hitro se znajdemo v pasti svobode, v kateri lahko vse kritiziramo, vendar pa očitno mora biti kritika irelevantna, ker sicer bi nam jo prepovedali. S tem smo se za zaključek pogovora dotaknili še ključnega problema družbenega delovanja v smeri želene spremembe. Dejan je k temu dodal, da pa je bistveno drugače, če želimo nekaj dejansko spremeniti, potem pa tega sistem ne prenese. To jasno kaže na to, kje v našem sistemu je moč. Če se v kritiki dotaknemo pravil produkcije in ekonomije, je naenkrat vse narobe.
»Moja poanta je, da sicer lahko poizkušamo spremeniti vedenje, da pa bi morda bilo bolj učinkovito spremeniti pogoje, ki vzpodbujajo naša vedenja,« (David Uzzell)
Sklenili smo z mislijo, da se ne bo nič spremenilo, dokler se ne bodo spremenili pogoji pod katerimi delujemo.
»Edini kriterij realizacije svobode je vprašanje, ali posameznik aktivno sodeluje pri odločanju glede svojega življenja in življenja družbe; to pa ne zgolj s formalnim načinom oddajanja glasu na volitvah, temveč v vsakodnevni dejavnosti, na delu in v odnosih z drugimi.« (Erich Fromm)