Fenomen avtoritarnosti, kot relevantno družbeno vprašanje, je nemara danes pomembnejše kot kadarkoli doslej v zgodovini naše civilizacije, ko se, kakor je videti, majejo njeni temelji. V politologiji se sam pojem avtoritarnosti nanaša na tisto obliko vladanja, za katerega sta značilni močna centralna oblast in omejene politične svoboščine. Avtoritarni režim je lahko avtokratski, kjer je moč skoncentrirana v rokah ene osebe, voditelja ali pa gre za ožjo skupino, običajno vojaško hunto.
Popolnoma drugačen pomen ima ta pojem v socialni psihologiji. Kot sem pokazal že v večih člankih, imamo tukaj opraviti z osebnostno lastnostjo avtoritarnosti, ki se pri neki osebi v splošnem kaže kot podredljivost do nosilcev družbene moči, kot agresivnost do deprivilegiranih skupin (zlasti različnih manjšin) in kot nagnjenje h konvencionalnosti, torej sprejemanju družbeno dogovorjenih norm in pravil. Avtoritarnost v psihološkem smislu je tesno povezana z generalizirano konservativnostjo, ki se kaže na vseh področjih posameznikovega življenja, oz. v splošnem kot izrazita socialna konformnost.
Čeprav se s tem pojavom socialna in politična psihologija ukvarjata že več kot sedemdeset let, vse od pionirjev s tega področja, Reichom in Frommom ter kasneje prvo res obsežno empirično študijo, ki jo je izvedla t.i. berkeleyska skupina (Adorno, Frenkel-Brunswik, Levinson, Sanford) in kljub temu, da so ta pojem številne kasnejše raziskave povezovale s celim spektrom drugih pomembnih psiholoških funkcij in domen (npr. inteligentnostjo, kognitivnimi stili, percepcijo, socialnimi stališči, razvojem moralnosti, razvojno-psihološkimi značilnostmi, nevroznanostjo itd.), pa je vse do danes ta téma v laični in začuda celo v delu strokovne javnosti, ostala deležna precejšnjega nelagodja, ali kot bi morda rekel Russell Jacoby, socialne amnezije.
Spomnim se, da avtoritarnosti za časa mojega študija na predavanjih sploh nismo omenjali in še celo najpomembnejši slovenski psiholog osebnosti, Janek Musek, jo v svojem temeljnem delu Osebnost iz leta 1982, omenja le bežno. Ne moremo sicer reči, da je avtoritarnost kot psihološka lastnost tabuizirana tema, saj raziskovalno zanimanje zanjo v zadnjih desetletjih nenehno narašča, vendar se o njeni razširjenosti in pomembnosti za družbene procese v sodobni družbi v splošnem vse premalo govori, še posebej pa je prav škandalozna medijska ignoranca.
Kaj pravi klasična psihoanaliza?
Prej omenjena raziskovalna skupina je svoja dognanja glede izvora avtoritarnosti utemeljila na takrat še močno vplivni klasični psihoanalizi. Povzemimo na kratko. Avtoritarna osebnost se oblikuje v specifični konstelaciji, kjer igra pomembno vlogo struktura družine, narava odnosov med družinskimi člani, še posebej pa čustva, ki jih starši izražajo do otroka in sankcije, ki jih izvajajo, vse to pa se dogaja v specifičnem zgodovinskem kontekstu. Najpomembnejša vloga v družini pripada očetu, ki je do otroka pretirano strog in distanciran, mati pa submisivna in obenem moralno restriktivna.
Vzgojna disciplina je namenjena bolj transmisiji konvencionalnih družbenih vrednot, kot pa zadovoljevanju razvojnih potreb otroka. Skratka, starši otroku ne zmorejo izkazati brezpogojne ljubezni, ampak je njihova naklonjenost odvisna od otrokove poslušnosti. Zaradi takšne čustvene naravnanosti staršev, njihovega vedenja, še posebej seveda kaznovalnega stila, je otrok permanentno frustriran, nikoli ne razvije občutka temeljne varnosti, njegov čustveni svet je že v osnovi zavrt. Tak posameznik bo pričel doživljal svoje starše bolj instrumentalizirano, kot take namreč, ki mu lahko omogočijo materialne dobrine, razvije se torej orientacija k rečem, ne pa k ljubezni. Obenem se v otroku vzbudijo močna negativna čustva do staršev, jeza in sovraštvo, ki pa ju ne more direktno izraziti zaradi strahu pred povračilom oz. kaznijo, zato te nesprejemljive emocije potlači. Po klasičnem psihoanalitičnem postulatu, ki ga je ta teorija povzela od fizikalnega zakona termodinamike, pa potlačitev čustev še ne pomeni, da ta enostavno izginejo. Sploh ne, njihov energetski potencial obstaja še naprej, zaradi nezadovoljenosti se še celo povečuje in terja razbremenitev, a se premesti s področja zavesti v območje nezavednega.
Ker pa obstaja realna možnost, da bo potlačevanje spodletelo, kar bi resno ogrozilo psihično stabilnost, se takoj sprožita še dva vzporedna obrambna mehanizma: idealizacija staršev, kot nadomestek za prepovedana negativna občutja, s čimer se na videz razreši konfliktni odnos s starši in projekcija agresivnih impulzov navzven, na izbrane »tarče«. Običajno so to različne deprivilegirane skupine (Židje, Romi, črnci, begunci, istospolni itd.). Slednje je še toliko bolj verjetno, če je tudi sama kultura naravnana k predsodkom do teh skupin, ali jih celo spodbuja. Predsodki predstavljajo tisti mehanizem, ki posameznika ščiti pred občutki negotovosti in pomaga izboljšati samopodobo.
Odnos z očetom, ki je že sam po sebi problematičen zaradi porajanja Ojdipovega kompleksa, postane na ta način še bolj zapleten. Dominantni oče je po mnenju psihoanalitičnih avtorjev tako odgovoren za razvoj avtoritarne osebnosti svojih otrok, saj se bo submisivnost pri njih kasneje v življenju manifestirala še v odnosu do drugih zunanjih avtoritet (politični in religiozni vodje, predstavniki organov represije, nadrejeni na delovnem mestu itd.).
Adorno pa poroča o tipih in sindromih, ki jih je opazil pri osebah z zelo izrazitimi predsodki. Izmed šestih opisanih sindromov, je za tovrstne osebe še zlasti značilen t.i. avtoritarni sindrom. Zanj bi bile značilne naslednje poteze: ambivalentne, sadomazohistične in kompulzivne težnje ter izrazita stereotipnost. Takšna oseba išče užitek ravno v podrejanju močnejšim in vplivnejšim od sebe. Njegova moralna instanca vesti (Super-ega) je čezmerno rigidna in pozunanjena (eksternalizirana), kar pomeni, da namesto določenih notranjih norm in standardov, nastopa neka zunanja figura (npr. politični, religiozni ali kak drugi vodja), kar je pravzaprav originalna Freudova ugotovitev. Notranje psihično življenje osebe z avtoritarnim sindromom se ves čas vrti okoli vprašanj kontrole in avtoritete. Tako lažje razumemo, od kod zaslepljeni fanatizem in dobesedno infantilna odvisnost avtoritarnih sledilcev od oboževanih vodij (Trump, Salvini, Janša itd.). Radikalna desnica nasploh ne zmore obstajati brez tovrstne bolestne navezanosti.
Prevladujoč vpliv matere ali harmonični odnosi med staršema, pa obratno v mnogočem prispevajo k oblikovanju predispozicije k neavtoritarnosti, torej bolj demokratične orientacije. Frenkel-Brunswikova je z globinskimi intervjuji res ugotovila, da so mnoge zelo avtoritarne osebe izgubile mater v zgodnjem otroškem obdobju, neavtoritarne pa ne, kar bi pomenilo, da gre za odločilni vpliv matere. Tudi Ackerman in Jahoda se pridružujeta mnenju, da je odločilen ravno njen vpliv, s čimer začetno hipotezo berkeleyske skupine postavita na glavo. Njen odnos do otroka naj bi bil zavračajoč, kar predstavlja primarni izvor psihopatologije, distancirani in kaznovalni oče naj bi bil šele sekundarno pomemben. Ravno zavračanje je tisti ključni koncept, ki onemogoča uspešno identifikacijo otroka z enim od staršev, kar je sicer nujni predpogoj duševnega zdravja. Taki posamezniki bodo zaradi te svoje ranljivosti potem mnogo bolj nagnjeni k razvoju predsodkov in agresivnosti do hendikepiranih skupin.
Zaključimo lahko, da je razvoj avtoritarnosti nekakšen neposrečen dinamizem osebnostne strukture, da ohrani (vsaj navidezno) ravnotežje med sicer predimenzioniranim Super-egom (moralnimi standardi, vestjo), šibkim Egom in ogrožajočimi ter težko obvladljivimi impulzi Ida (nagonskega rezervoarja). Tak razvoj stigmatizira posameznika za vse življenje in ob predpostavki, da je tovrstna patriarhalna družinska dinamika značilna za družbo kot celoto, povzroča enormne konflikte v celotni družbi.
Teorija medosebnih odnosov (attachment) in razvoj Ega
Teza, da tiči eden od glavnih problemov pri avtoritarnih posameznikih v zanikanju lastnih težav, se zdi dovolj verjetna. Te osebe označuje še izredno zakoreninjen občutek moralne superiornosti (self-righteousness) v primerjavi z drugimi, katere doživljajo kot manj moralne in načelne. Resnica je žal povsem drugačna, njihov moralni razvoj običajno ne dosega avtonomne ravni, o čemer je bilo obširneje govora v nekem drugem članku na tem portalu (Psihologija konservativizma, 2. del, 30.8.2018). Veliko se je z vprašanjem občutka moralne nenadkriljivosti avtoritarnih oseb ukvarjal kanadski psiholog Bob Altemeyer, ki v tej značilnosti celo vidi razlog za njihovo izrazito agresivnost.
Če bi težave avtoritarnih izvirale iz odnosa z materjo, kakor navajata avtorja Ackerman in Jahoda, potem bi to pomenilo, da imamo opravka z narcističnimi motnjami, saj te nastanejo ravno v najzgodnejši fazi otrokovega razvoja, torej v prvem letu življenja. Gre za težke osebnostne motnje, ki se po resnosti uvrščajo nekje med psihoze in nevroze. Pri tem neizbežno trčimo na teorijo zgodnje navezanosti (attachment), ki poudarja dolgoročno pomembnost najzgodnejših odnosov otroka z materjo (ali njenim nadomestkom) za razvoj samopodobe in pričakovanj glede drugih oseb. O naravnost destruktivnih učinkih zanemarjanja, zavračanja ali pomanjkanja pristnih medosebnih odnosov na celotni duševni razvoj otroka, je veliko govoril Bowlby.
Mary Ainsworth pa je na podlagi opazovanj v naravnih in eksperimentalnih situacijah našla pomembne dokaze za razlikovanje med varno navezanostjo in tisto, ki to ni. Otroci, ki so v glavnem doživljali varne odnose z materjo, so razvili kasneje tudi bolj harmonično ravnotežje med raziskovanjem zunanjega okolja in fizičnim približevanjem materi. Zaradi varnega odnosa z njo so bili bolj radovedni in so si upali tudi bolj intenzivno in za daljši čas posegati v zunanje okolje.
Nasprotno seveda velja za tiste otroke, ki te sreče niso imeli in ki so zaradi slabih izkušenj z materjo (neodzivnost na otrokove potrebe, pogosto zavračanje), razvili nezaupljiv odnos do zunanjega sveta. Gre za dva možna izida: prvi pomeni izogibanje, ki je posledica opuščanja telesnega kontakta in restriktivnosti, kar se pozneje kaže v distanciranju od matere, drugi pa je ambivalentnost, kot posledica nekonsistentnosti pri ukvarjanju z otrokom, kjer pa pozneje vendarle prevlada težnja po bližini, taki otroci potem dobesedno »visijo« na materi in ob ločitvi od nje reagirajo s paniko. Prav ta druga možnost vodi do pretirane opreznosti v novih situacijah in do zmanjšanega interesa za raziskovanje zunanjega okolja. Ravno te lastnosti pa postanejo kasneje v življenju tipične za ljudi z izrazito konservativnim svetovnim nazorom!
Obe varianti te problematične navezanosti sta izredno pomembni za razvoj samopodobe in socialnih relacij, seveda tudi tistih zunaj družine. Tak prilagoditveni vzorec v zgodnjem otroštvu postane pomemben za raziskovanje avtoritarnosti v odraslosti, na kar je v svoji longitudinalni študiji opozoril psiholog Alan Sroufe. Naprej so raziskovalci opazovali reakcije dojenčkov do matere v prvem letu življenja, pozneje pa te iste otroke v predšolskih skupinah. Ugotovitve so bile enoznačne: v primerjavi s tistimi otroci, ki so prej pridobili varno navezanost, so izkazovali tisti, ki tega niso uspeli doseči, številne slabše prilagoditvene sposobnosti, kot npr. nižji občutek lastne vrednosti, manjšo zmožnost empatije, v odnosih s sovrstniki pa so že vzpostavljali relacije dominantnosti in submisivnosti. Skratka, na razpolago so imeli manj resursov in fleksibilnosti, kar bi jim sicer pomagalo uspešno obvladovati zunanje okolje in zahtevne socialne situacije (t.i. odpornost Ega).
Zanimivo študijo je izvedel še David Mantell, ko je poglobljeno intervjuval pripadnike Zelenih baretk. Ti so opisali svoje matere kot zelo podobne očetom – prav tako ali celo bolj od njih so bile restriktivne, emocionalno distancirane, uporabljale so telesno kaznovanje. Še posebej pa so bile nerazumevajoče in neempatične. Avtoritarne predispozicije pripadnikov te specialne vojaške enote je označevala predvsem avtoritarna agresivnost, ciničen odnos do človeškega življenja in še zlasti izstopajoči sadizem.
Težko je pravzaprav opredeliti natančno, katera vloga je bolj odločilna za razvoj avtoritarnosti pri otroku: materina ali očetova. Rezultati študij niso enoznačni. Upoštevati je treba, da gre za odločilni vpliv matere v najzgodnejšem obdobju (do dveh let), vpliv očeta pa postane pomembnejši šele kasneje in okrog 5. leta starosti kulminira z Ojdipovim kompleksom.
Tudi teorija Jane Loevinger o razvoju instance Ega je zelo pomembna za razumevanje avtoritarnosti, temelječe na predsodkih, saj se neposredno navezuje na tradicijo raziskovanja tega pojava. Avtorica poudarja, da je avtoritarnost pravzaprav nek razvojni mejnik v maturaciji osebnostne instance Ega, je torej normalni pojav dozorevanja pri posamezniku. Sam potek zorenja se začne s impulzivnostjo in kaotičnostjo, se nato nadaljuje z rigidno avtoritarnostjo nekje na polovici poti in se končno zaključi s fleksibilnostjo ter diferenciranostjo na koncu. Devet razvojnih faz Ega tvorijo hierarhični kontinuum in se pojavljajo invariantno. Pomembna je njena ugotovitev, da nižji nivoji razvoja Ega označujejo tako osebe s predsodki, kot tudi one brez njih, višji nivoji razvoja Ega pa so značilni izključno za osebe brez predsodkov. Empirične študije, ki jih je kasneje izvedla Browningova dodatno pokažejo še na to, da je avtoritarnost manj izražena v zgodnejši, samozaščitniški fazi, pozneje, v konformistični, pa se drastično poveča in tukaj doseže svoj vrh. Po tej fazi spet začenja izrazito upadati, tako je npr. v fazi vestnosti, še posebej pa individualizma, bistveno nižja.
Da je avtoritarnost domena razvoja, dokazuje tudi prej omenjena avtorica Frenkel-Brunswikova, ko je pri raziskovanju razlik v rigidnosti med otroci s predsodki in tistimi brez njih ugotovila, da so bili »itemi« (postavke) v vprašalniku osebnosti, ki so dosledno ločevali med obojimi, ravno tisti, ki so prav tako dobro diferencirali starejše od mlajših otrok. Opazne so bile podobnosti med značilnostmi otrok s predsodki in tistimi, ki so tipične za mlajše otroke. Frenkel-Brunswikova tako zaključuje, da so trendi povezani z etnocentrizmom (oz. avtoritarnostjo), pravzaprav obenem tudi naravni razvojni stadiji, bolj značilni za nižjo osebnostno zrelost.
Dan Candee pa je proučeval izključno vzorec levičarskih študentov. Našel je povezavo med različnimi stadiji razvoja Ega in politično naravnanostjo. Tako nižje in srednje stadije razvoja Ega označujejo bolj nediferencirane emocije in obrambni mehanizem projekcije, kateri razrešuje notranje konflikte, oboje pa se nanaša večinoma na konkretne osebe. Tukaj še ne moremo govoriti o kakih univerzalnih moralnih ali splošnejših političnih principih. Šele na višjih stadijih razvoja Ega opazimo evalvacijo konkretnih političnih dogodkov, kompleksnejše in univerzalne pomene. V ospredju je analitična metoda, ki išče skupne principe in predvsem razlago. Osebe, ki dosežejo te višje stadije (npr. individualizem, avtonomijo, integriranost), niso osredotočene več na posamične pojave, določene osebe ali takojšnje učinke. Avtor opozarja, da pridobivanje superiornih kognitivnih veščin in zmožnost zaznavanja kompleksnosti socialnih situacij, še ne pomeni, da jih bodo osebe, ki so jih razvile, tudi adekvatno uporabljale. Šele tisti, ki dosežejo višje ravni razvoja Ega, so dovolj lucidni, da so se zmožni spraševati po pomenih in vrednotah, ki tičijo v ozadju konkretne politične problematike. Gre za motivacijsko usmerjenost k politični aktivnosti. Žal je avtorjev prispevek manjše hevristične vrednosti zaradi strukture samega vzorca. Mnogo večji pomen bi namreč imela primerjava levičarskih respondentov z desničarskimi. Tako pa gre bolj za opazovanje fenomena razvoja Ega, pa še to na nereprezentativnem vzorcu.
»All You Need Is Love«
Avtoritarnost, kot tendenca k podrejanju močnejšim in vplivnejšim od sebe, je sila kompleksen pojav. Je kot nekakšen dremajoči zmaj v psihi dobršnega dela populacije. Na njeno manifestiranje nedvomno vplivajo genetske predispozicije, aktualno dnevnopolitično dogajanje in medijsko poročanje jo ojačujejo, v obzir je treba vzeti še širši družbeno-politični kontekst. Načrtno sproducirana propaganda, zlonamerno širjenje sovraštva in strahu ima izjemno moč, to vemo vse od časov Tretjega rajha naprej. Ampak šele sedaj, v dobi socialnih omrežij in interneta dodobra spoznavamo, kakšen strašni razdiralni učinek imajo lažne novice in alternativna dejstva, ki se širijo viralno. Pomemben je še vpliv vrstnikov, referenčnih skupin, torej takih, ki jim želimo pripadati, nedvomno tudi modelno učenje s posnemanjem vzornikov. In nenazadnje seveda, vpliv družine (predvsem matere) v najzgodnejšem obdobju, torej v prvih nekaj letih življenja, ko so starši otrokov edini svet, s katerimi tke trajne čustvene vezi.
Frustracije, agresivnost, nakopičeno sovraštvo posameznikov, predvsem tistih, ki jih »mame niso imele rade«, so tragedija za posameznika in katastrofa za celotno družbo. Učinki individualne usode se zmorejo kasneje transponirati v najbolj zavržne fenomene sodobnega časa: etnonacionalizem, rasizem, fašizem, vsesplošna reakcionarnost, kar je skrajni domet avtoritarnega oz. konservativnega svetovnega nazora. In ker je takih, ki jih »mame niso imele rade« zmeraj več, o čemer priča porast psihopatologije, predvsem narcističnih motenj v moderni neoliberalni družbi, si upravičeno lahko zastavimo vprašanje: kje je točka preobrata, kdaj se bomo končno odbili od družbenega dna in se rešili pred apokalipso? No, če vzamemo resno indijskega duhovnega učitelja Joganando, ki pravi, da bo človeški duh potreboval vsaj 5.000 let, da se izvije iz primeža neznanja in zaslepljenosti, potem prihodnost ne more biti ravno rožnata.