V dobi elektronske pošte, besedilnih sporočil in družabnih omrežij kot sta Facebook ter Twitter, se od nas pričakuje, da delamo več stvari naenkrat. Neprestano opravljanje več del hkrati pa terja svojo ceno. Nevroznanstvenik Daniel J. Levitin v članku razlaga, kako smo zaradi odvisnosti od tehnologije manj učinkoviti.
Naši možgani so zaposleni bolj kot kadarkoli poprej. Nenehno nas napadajo z dejstvi, lažnimi dejstvi, blebetanjem in govoricami, ki se predstavljajo kot informacije. Utruja nas, ko poskušamo iz vsega tega izluščiti kaj je potrebno vedeti in kaj je bolje ignorirati. Istočasno pa vsi delamo več. Pred tridesetimi leti so za nas potovanje z letalom ali vlakom rezervirali potovalni agentje, trgovci so nam pomagali poiskati izdelek, ki smo ga iskali v trgovini in poklicni tajniki ali tajnice so pomagali zaposlenim ljudem pri njihovem dopisovanju. Zdaj večino teh stvari opravljamo sami. Opravljamo dela desetih različnih ljudi, pri tem pa se trudimo živeti svoja življenja, se ukvarjati z otroki in starši, prijatelji, kariero, hobiji ter svojimi najljubšimi televizijskimi oddajami.
Pametni telefoni so postali švicarskim nožem podobne naprave, ki vključujejo slovarje, računalo, spletni brskalnik, e-pošto, Game Boy, poslovni koledar, snemalnik, uglaševalnik kitare, vremensko napoved, navigacijsko napravo GPS, SMS sporočila, Twitter, Facebook in svetilko. So močnejši in sposobnejši narediti več stvari kot jih je bil pred 30 leti sposoben najnaprednejši računalnik v glavni stavbi podjetja IBM. Uporabljamo jih ves čas -, so del obsedenosti 21. stoletja, da zapolnimo vsak trenutek svojega prostega časa z delom. Sporočila pošiljamo med hojo po ulici, e-pošto spremljamo med čakanjem v vrsti in med kosilom s prijatelji na skrivaj preverjamo kaj počnejo naši drugi prijatelji. V udobju in zavetju našega stanovanja za kuhinjskim pultom na pametni telefon pišemo sezname za nakupovanje, hkrati pa poslušamo čudovito informativen podcast o urbanem čebelarstvu.
Vendar pa pri tem ni vse samo rožnato. Čeprav menimo, da delamo več stvari naenkrat -, t. i. »multitasking« -, gre v resnici za močno in diabolično iluzijo. Earl Miller, nevroznanstvenik na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology) in eden od svetovno priznanih strokovnjakov na področju deljene pozornosti pravi, da naši možgani »niso oživčeni tako, da bi dobro opravljali več nalog hkrati… Ko ljudje mislijo, da delajo več stvari hkrati, pravzaprav samo zelo hitro preklapljajo iz ene naloge na drugo. Vsakokrat, ko to naredijo, to terja kognitivno ceno.« S tem pravzaprav ne ohranjamo več žogic v zraku kot kak izkušen žongler; bolj smo podobni slabemu neizkušenemu nastopaču, ki mrzlično preklaplja iz ene naloge na drugo, pri tem pa ignorira nalogo, ki ni ravno pred njim, a ga hkrati skrbi, da se bo vsak čas zgrnila nanj. Čeprav mislimo, da na ta način veliko postorimo, smo ironično, zaradi opravljanja več stvari hkrati, dokazano manj učinkoviti.
Ugotovili so, da opravljanje več nalog hkrati poveča proizvajanje stresnega hormona kortizola kakor tudi hormona »bori se ali beži« adrenalina, ki lahko prekomerno stimulirata možgane in povzročita mentalno in intelektualno zmedenost. Opravljanje več nalog hkrati ustvarja povratno zanko odvisnosti od dopamina, kar pomeni, da so možgani učinkovito nagrajeni za izgubljanje pozornosti in za nenehno iskanje zunanje stimulacije. Da je vse skupaj še slabše, ima prefrontalni korteks težnjo po novostih, kar pomeni, da njegovo pozornost lahko hitro ukrade nekaj novega, npr. svetleči predmeti, ki jih uporabljamo recimo za privabljanje pozornosti dojenčkov, kužkov in muck. Ironija pri tistih med nami, ki si med tekmovajočimi aktivnostmi prizadevamo obdržati pozornost, je jasna: prav tisti predel možganov, ki ga potrebujemo za zbrano opravljanje naloge, je predel, ki ga je najlažje zamotiti. Oglasimo se na telefon, poiščemo nekaj na internetu, preverimo e-pošto, pošljemo SMS, vsaka od teh nalog pa v možganih sproži centra za iskanje novosti in nagrajevanje, pri tem pa se na škodo vztrajanja pri nalogi sprostijo endogeni opioidi (nič čudnega, da nam to nudi tako dober občutek!). To je ultimativna brez-kalorijska sladkarija za možgane. Namesto, da bi poželi velike nagrade, ki pridejo z vztrajnim prizadevanjem in pozornostjo, raje žanjemo prazne nagrade z izpolnjevanjem tisoč majhnih nalog.
Če je v starih časih zazvonil telefon in smo bili zaposleni, se nismo oglasili ali pa smo zvonjenje utišali. Ko so bili še vsi telefoni pritrjeni na steno, nihče ni pričakoval, da bomo dosegljivi kadar koli; morda se je oseba ravno odpravila na sprehod ali na kak obisk. Če te nekdo ni uspel priklicati (ali pa sam nisi hotel, da te prikličejo), je bilo to nekaj povsem normalnega. Zdaj ima več ljudi mobilne telefone kot pa stranišč. S tem se je posredno pojavilo tudi pričakovanje, da lahko prikličeš nekoga, ko to ustreza tebi, ne glede na to, če to ustreza tudi osebi na drugi strani. To pričakovanje je postalo tako zasidrano v nas, da se ljudje med sestanki že rutinsko oglasijo na mobilne telefone in rečejo: »oprosti, ne morem govoriti, sem na sestanku.« Pred komaj desetletjem ali dvema bi isti ljudje stacionarne telefone na mizi pustili zvoniti in se med sestankom ne bi oglašali -, tako drugačna so bila takrat pričakovanja glede dosegljivosti.
Že sama priložnost opravljanja več nalog hkrati škoduje kognitivnemu delovanju. Glenn Wilson, nekdanji gostujoči profesor psihologije na univerzi v Greshamu v Londonu, temu pravi »info-manija«. Njegova raziskava je pokazala, da se v situaciji, v kateri se poskušate osredotočiti na nalogo, v vašem poštnem predalu pa čaka neprebrano e-poštno sporočilo, lahko vaš IQ učinkovitosti zmanjša za 10 točk. Prav tako je dokumentirano -, ne glede na to, da ljudje marihuani pripisujejo številne dobre lastnosti, vključno s povečano ustvarjalnostjo, zmanjšano bolečino in stresom -, da glavna sestavina marihuane – kanabinol, v možganih sproži ustrezne receptorje in močno ovira spomin ter našo sposobnost koncentracije na več stvari hkrati. Wilson je pokazal, da so kognitivne izgube zaradi hkratnega opravljanja več nalog hkrati še večje kot kognitivne izgube zaradi kajenja »trave«.
Russ Poldrack, nevroznanstvenik s Stanforda je ugotovil, da učenje informacij med opravljanjem več stvari naenkrat povzroči, da se nove informacije shranijo v napačnem delu možganov. Če se npr. učenci oz. študenti učijo in zraven gledajo televizijo, se bodo informacije iz učnega gradiva shranile v predel možganov, imenovan »striatum«, tj. predel, ki je specializiran za shranjevanje novih postopkov in veščin, ne pa v del, ki je namenjen dejstvom in idejam. Če televizijo kot moteči faktor izključimo, se informacije shranijo v hipokampusu, kjer se organizirajo in kategorizirajo na več različnih načinov ter jih tako lažje prikličemo. Earl Miller iz MITja dodaja, da »ljudje ne morejo dobro opravljati več stvari hkrati. Če pravijo, da jih lahko, se samo slepijo.« Možgani so pri tovrstnem zavajanju zelo uspešni.
Nato je tu cena, ki jo za to plačuje metabolizem, o kateri sem pisal že prej. Kadar od možganov zahtevamo, da preusmerijo pozornost iz ene dejavnosti na drugo, s tem povzročimo, da prefrontalni korteks in striatum porabljata s kisikom obogateno glukozo, isto gorivo, ki ga možgani potrebujejo, da pozornost ohranjajo na nalogi. S hitrim in neprestanim preusmerjanjem pozornosti pri opravljanju več nalog naenkrat pa porabljamo to gorivo tako hitro, da se že po krajšem času počutimo izčrpane in dezorientirane. Dobesedno smo izpraznili zalogo hranilnih snovi v naših možganih. To vodi do kompromisov tako pri kognitivnem kot tudi pri fizičnem delovanju. Ponavljajoče preklapljanje med nalogami med drugim povzroča zaskrbljenost, le-ta pa viša raven stresnega hormona kortizola v možganih, kar pa lahko vodi do napadalnega in impulzivnega obnašanja. Nasprotno pa ohranjanje pozornosti na isti nalogi nadzorujeta t. i. cortex cingularis anterior in striatum in ko enkrat vključimo ta centralni operativni način delovanja, ohranjanje pozornosti na isti nalogi porabi manj energije kot opravljanje več nalog hkrati ter v bistvu zmanjša potrebo možganov po glukozi.
Zadevo še poslabša dejstvo, da veliko hkratnega opravljanja nalog zahteva odločanje: naj odgovorim na sporočilo ali naj ga ignoriram? Kako naj se odzovem na to? Kako naj shranim to e-poštno sporočilo? Naj nadaljujem s tem, kar počnem, ali si vzamem odmor? Izkaže se, da je za vaše živčne vire odločanje zelo naporno in da za majhne odločitve porabite prav toliko energije kot za velike. Ena prvih stvari, ki jih na ta način izgubimo, je nadzor nad impulzi. To hitro preide v stanje izčrpanosti, v katerem lahko, po številnih nepomembnih odločitvah, začnemo sprejemati res slabe odločitve o pomembnih zadevah. Zakaj bi kdor koli ob dnevni obremenitvi z obdelovanjem informacij želel temu dodati še opravljanje več stvari naenkrat?
Med razpravo o preobremenjenosti z informacijami z voditelji, vodilnimi znanstveniki, pisatelji, študenti in lastniki malih podjetij s seznama Fortune 500, se e-pošta vedno znova pojavlja kot problem. Ne gre samo za filozofski pomislek glede pošiljanja e-pošte, temveč za neverjetno število sporočil, ki jih prejmemo. Ko so 10-letnega sina mojega nevroznanstvenega kolega Jeffa Mogila (predstojnik laboratorija Pain Genetics na univerzi McGill) vprašali, s čim se ukvarja njegov oče, je odgovoril: »Odgovarja na e-pošto.« Jeff je po razmisleku priznal, da to ni tako daleč od resnice. Uslužbenci v vladnih službah, umetnosti in industriji poročajo, da je sama količina e-pošte, ki jo prejemajo, neobvladljiva in jim vzame velik del dneva. Čutimo se dolžne odgovarjati na e-poštna sporočila, vendar se to, če bi ob tem želeli delati še kaj drugega, zdi neizvedljivo.
Pred e-pošto smo morali, če smo hoteli komu pisati, v to vložiti nekaj truda. Morali smo se usesti s peresom in papirjem ali za tipkarski stroj in pazljivo sestaviti sporočilo. Medij ni dopuščal možnosti hitrih in ne dobro premišljenih sporočil, delno zaradi rituala ter časa, ki ga je pisanje pisma zahtevalo, ob tem pa si moral poiskati še naslov in kuverto, plačati poštnino ter pismo odnesti v nabiralnik. Prav zato, ker je pisanje sporočila ali pisma vključevalo toliko korakov in je bilo časovno zelo razpotegnjeno, se tega nismo lotevali razen takrat, ko smo imeli res kaj pomembnega povedati. E-poštna sporočila pa so takojšnja, zato večina med nami ne razmišlja preveč in natipkamo vsako misel, ki nam šine v glavo, nato pa samo še pritisnemo na gumb za pošiljanje. Ob tem pa e-pošta tudi nič ne stane.
Seveda plačamo računalnik in internetno povezavo, vendar s pošiljanjem e-poštnih sporočil nimamo dodatnih stroškov. Primerjajte te cene s pismi na papirju. Vsako napisano pismo vključuje ceno kuverte in poštne znamke in čeprav ne gre za veliko denarja, so bile količine le-teh svoj čas omejene; če vam jih je zmanjkalo, ste se morali posebej zato odpraviti do trgovine s pisarniškim materialom in pošte ter jih kupiti, zato jih niste uporabljali lahkomiselno. Sama enostavnost pošiljanja e-sporočil je privedla tudi do sprememb v manirah. Ljudje smo glede tega kaj prosimo druge postali nekako manj vljudni. Veliko strokovnjakov pripoveduje podobno zgodbo. Eden od njih je dejal: »Velik del e-poštnih sporočil, ki jih prejmem je od ljudi, ki jih komaj poznam, prosijo pa me, naj zanje naredim stvari, ki niso v obsegu mojega dela, niti mojega razmerja do njih. E-pošta očitno nekako dopušča, da prosimo za stvari, za katere ne bi nikoli prosili po telefonu, osebno ali po običajni, »polžji« pošti.«
Pomembne razlike med »polžjo« pošto in e-pošto obstajajo tudi pri prejemniku. V starih časih je pošta prišla do nas samo enkrat na dan, kar je učinkovito zapolnilo del vašega dne, ko ste iz poštnega nabiralnika pobrali pošto in jo sortirali. Nekaj dni je trajalo, da je pošta sploh prispela, zato ni nihče pričakoval vašega takojšnjega odziva. Če ste imeli opravka z drugimi obveznostmi, ste pošto enostavno pustili v nabiralniku ali na mizi, dokler je niste imeli časa odpreti. Zdaj pa e-poštna sporočila prihajajo neprestano, večina od njih pa zahteva tudi kakšno dejanje: kliknite na to povezavo, da boste videli video posnetek mladiča pande, odgovorite na poizvedovanje sodelavca, dogovorite se za kosilo s prijateljem ali pa zbrišite to e-sporočilo kot neželeno pošto. Vsa ta dejanja nam dajejo občutek, da stvari opravimo – in v nekaterih primerih je to res. Vendar pa hkrati žrtvujemo učinkovitost in globoko zbranost, ko z e-poštnim sporočilom zmotimo naše prioritetne dejavnosti.
Do nedavnega je vsak od številnih različnih načinov sporazumevanja, ki smo jih uporabljali, signaliziral tudi svojo ustreznost, pomembnost in namen. Če se je vaša ljubljena oseba z vami sporazumevala preko poezije ali pesmi, ste še preden je bilo sporočilo razvidno imeli razlog, da ste domnevati nekaj o vsebini in njeni čustveni vrednosti. Če bi se ta ista ljubljena oseba z vami sporazumevala preko pozivov na sodišče, bi v tem primeru še preden bi sploh prebrali dokument pričakovali povsem drugačno sporočilo. Podobno smo telefonske klice običajno uporabljali za sklepanje različnih poslov, ki so pred tem potekali preko telegramov in poslovnih pisem. Medij je bil ključnega pomena za sporočilo. Vse to se je spremenilo z e-pošto in to je ena od njenih spregledanih slabosti, saj se e-pošta danes uporablja za vse. V starih časih bi običajno pošto v grobem razvrstili na dva kupa: osebna pisma in račune. Če bi bili menedžer podjetja s polnim urnikom, bi na podoben način razporedili svoja telefonska sporočila, da bi nato vrnili klice. E-pošta pa se uporablja za vsakovrstna življenjska sporočila. Obsedeno svojo e-pošto preverjamo tudi zato, ker ne vemo ali bo naslednje sporočilo sprostitev/zabava, opomin za račun, nekaj kar moramo narediti, poizvedovanje … nekaj, kar lahko narediš takoj, pozneje, nekaj, kar ti lahko spremeni življenje ali nekaj povsem nepomembnega.
Ta negotovost uničuje naš hiter zaznavni kategorizacijski sistem, povzroča stres in vodi do preobremenjenosti z odločitvami. Vsako e-poštno sporočilo zahteva odločitev! Ali naj odgovorim? Če da, ali naj zdaj ali pozneje? Kako pomembno je sporočilo? Kakšne bodo družbene, ekonomske ali s službo povezane posledice, če ne odgovorim oz. če ne odgovorim takoj?
Se pa seveda tudi e-pošta kot komunikacijski medij že približuje zastarelosti. Večina ljudi pod 30. letom starosti meni, da je e-pošta zastarel način sporazumevanja, ki ga uporabljajo samo še »stari ljudje«. Namesto tega raje pošiljajo SMS sporočila, nekateri pa še vedno objavljajo tudi na Facebook-u. Besedilnim sporočilom in objavam na Facebook-u prilagajo dokumente, fotografije, video vsebine in spletne povezave tako kot ljudje nad 30. letom to počno z elektronsko pošto. Veliko ljudi pod 20. letom zdaj že na Facebook gleda kot na medij starejše generacije.
Zanje je pošiljanje besedilnih sporočil postalo osnovni način sporazumevanja. Ponuja zasebnost, ki je ne dobite s telefonskimi klici in takojšen odziv, ki ni značilen za e-pošto. Tudi krizni centri so začeli prejemati klice od mladine v stiski preko besedilnih sporočil, kar jim omogoča dve veliki prednosti: lahko se ukvarjajo z več kot eno osebo naenkrat, prav tako pa lahko pogovor posredujejo strokovnjaku, če je to potrebno, pri tem pa ne prekinejo pogovora.
Vendar pa pošiljanje SMS sporočil obsega večino težav, ki jih ima že e-pošta in k tem doda še nekatere nove. Ker je število znakov omejeno, SMS sporočila onemogočajo poglobljene pogovore ali kakršne koli podrobnosti. Odvisnost pa se zaradi takojšnje odzivnosti besedilnih sporočil še stopnjuje. E-poštna sporočila potrebujejo nekaj časa, da se prebijejo skozi internet, ob tem pa jih morate tudi posebej odpreti. Besedilna sporočila pa se »magično« pojavijo na zaslonu vašega telefona in zahtevajo vašo takojšnjo pozornost. Temu dodajte družbeno pričakovanje, da bo pošiljatelj sporočila, na katerega niste odgovorili, užaljen, in imamo recept za zasvojenost: dobite sporočilo, kar aktivira vaše centre za novosti. Odzovete se in se počutite nagrajene za izpolnjeno nalogo (čeprav vam je bila ta naloga 15 sekund pred tem popolnoma neznana). Vsakič za to dobite dozo dopamina, saj vaš limfni sistem kriči: »Več! Več! Daj mi več!«
V znanem eksperimentu sta moja kolega z McGill-a, Peter Milner in James Olds, oba nevroznanstvenika, v možgane podgan, v majhno strukturo limfnega sistema, ki se strokovno imenuje »nucleus accumbens«, vstavila majhno elektrodo. Ta možganska struktura uravnava proizvajanje dopamina in je območje, ki se »prižge«, ko kockarji dobijo stave, zasvojenci z drogo vzamejo kokain ali pa ko ljudje doživijo orgazme; Olds in Milner sta ga poimenovala center za užitek. Vzvod v kletki je podganam omogočal, da so neposredno v ta predel možganov (nucleus accumbens) pošiljale majhne električne signale. Mislite, da jim je bilo to všeč? Pa še kako! Tako jim je bilo všeč, da niso počele ničesar drugega. Pozabile so na hranjenje in spanje. Če so imele priložnost pritisniti na to majhno kromirano paličico, so še dolgo potem ko so bile že lačne, ignorirale okusno hrano; ignorirale so celo priložnost za parjenje. Podgane so vzvod pritiskale dokler niso pomrle od izstradanja in izčrpanosti. Vas to na kaj spominja? 30-letni moški v Guangzhou-ju (Kitajska) je umrl po tem, ko je tri dni nepretrgoma igral video igre. Drugi moški je umrl v Daegu-ju (Južna Koreja) po tem, ko je video igre igral nepretrgoma skoraj 50 ur, ustavil se je šele, ko je doživel srčni zastoj.
Vsakič, ko tako ali drugače odpošljemo e-pošto imamo občutek, da smo nekaj dosegli in naši možgani dobijo velik odmerek hormonov nagrajevanja, ki nam sporočajo, da smo nekaj opravili. Vsakič, ko preverimo objave na Twitter-ju ali nove objave na Facebook-u najdemo nekaj novega in se počutimo bolj družbeno povezane (na nek čuden, neoseben kibernetični način) ter dobimo drugi veliki odmerek hormonov nagrajevanja. Toda zapomnite si, to je trapast predel možganov, ki išče novosti in ki žene limfni sistem, da sproža ta občutek užitka, ne pa centrov v prefrontalnem korteksu, ki so odgovorni za načrtovanje, organizacijo in razmišljanje na višji ravni. Nikar ne dvomite: preverjanje e-pošte, Facebook-a in Twitter-ja predstavlja nevrološko odvisnost.
Daniel J. Levitin
Izvzeto iz njegove knjige »The Organized Mind: Thinking Straight in the Age of Information Overload«(2014) (Organiziran um: trezno razmišljanje v dobi informacijske preobremenjenosti)
Prevedla Neža Gajšek