Kirby Ferguson je newyorški filmar in spletna senzacija, ki je svoj pohod po različnih video kanalih začel z zanimivimi kratkimi avtorskimi izobraževalnimi video prispevki, ter se dokončno uveljavil s serijo kratki filmov o kreativnosti z naslovom »Everything is a Remix«, v katerih raziskuje in razkriva svet, v katerem je vse remiks.
In kaj je to remix? Po mnenju Kirbya Fergusona je to izdelek, umetnina, ki vsebuje prepoznavno referenco na drugo delo – to je lahko citat iz besedila, sposojen »riff«, filmsko posvetilo itd. Kar praktično vse naredi za remiks, od pesmi skupine Led Zeppelin, do prepoznavnih filmov Georgea Lucasa. Njegova na raziskovanju temelječa zabavna štiridelna spletna serija »Everything Is a Remix«, se potopi v naslednje vprašanje: »je remiks oblika kreativnosti, produkcija nečesa novega na ramenih tistega, kar mu je predhodilo, ali je to samo kopiranje?« Trdno se izreče za kreativnost in poziva k zaščiti ljudi, ki z dobrimi nameni sestavljajo dele obstoječe kulture v nekaj svežega in relevantnega.
Njegov naslednji projekt ima naslov »This Is Not a Conspiracy Theory«, v kateri poskuša raziskati, kako je ameriška politika postala to kar je.
Vir in posnetek TED predavanja: https://www.ted.com/talks/kirby_ferguson_embrace_the_remix
Transkript njegovega TED nastopa:
Začeli bomo leta 1964, Bob Dylan ima 23 let in njegova kariera je pravkar dosegla svoj vrhunec. Bil je razglašen za glas svoje generacije in producira klasike v na videz neverjetnem tempu, ampak obstaja tudi manjše število tistih, ki ga ne marajo in ki trdijo, da Bob Dylan krade tuje pesmi.
Leta 2004 Brian Burton, znan tudi kot »Danger Mouse«, vzame »White Album« (Beli album) skupine The Beatles in ga kombinira z »The Black Album« (Črni album) reperja Jay-Zja in tako nastane »The Grey Album« (Sivi album). Album takoj postane senzacija na internetu, na kar se založniška hiša skupine The Beatles odzove s številnimi opozorili glede »nelojalne konkurence in ogrožanja naše vredne lastnine«.
»The Grey Album« je remiks. To je novi medij ustvarjen na podlagi starega in narejen z uporabo naslednjih treh tehnik: kopiranja, spreminjanja in kombiniranja. Tako se dela remiks. Vzamete obstoječe pesmi, jih »razsekate«, spremenite njihove dele, jih ponovno kombinirate skupaj in dobite novo pesem, ampak ta nova pesem je očitno sestavljena iz starih.
Menim, da to niso samo elementi remiksa, ampak so to osnovni elementi vsake kreativnosti. Mislim, da je vse remiks, in mislim, da je to boljši način pogleda na kreativnost.
Vrnimo se v leto 1964. Prisluhnimo od kod izvirajo nekatere od Dylanovih zgodnih pesmi. Naredili bomo nekaj vzporednih primerjav.
Prva pesem, ki jo bomo slišali je »Nottamun Town«. To je tradicionalna ljudska melodija. Potem bomo slišali Dylanovo pesem »Masters of War«.
To je praktično ista melodija in splošna struktura pesmi. Naslednja je pesem »The Patriot Game«, avtorja Dominica Behana. Ob njej bomo slišali Dylanovo pesem »With God on Our Side«.
V tem primeru je Dylan priznal, da je pesem »The Patriot Game« verjetno kje slišal, a da jo je pozabil, ko se mu je pesem nekako ponovno prebila iz podzavesti, pa je pomislil, da je to njegova pesem.
Zadnja primerjava, ki jo bomo slišali je »Who’s Going To Buy You Ribbons«, še ena tradicionalna ljudska melodija. Ob njej bomo slišali pesem »Don’t Think Twice, It’s All Right«. Tukaj je bolj pomembno besedilo.
Tovrstnih primerov je veliko. Ocenjuje se, da je približno dve tretjini melodij, ki jih je Dylan uporabil v svojih zgodnjih pesmih, izposojenih. To je precej običajno za pevce »folk« glasbe. Poglejmo si nasvet Dylanovega idola, Woodya Guthrieja:
»Besede so pomembne. Ne skrbite za melodije. Vzemite melodijo, pojte visoko, ko oni pojejo nizko, pojte hitro, ko oni pojejo počasi in dobili boste novo melodijo«. In to je to, kar je Guthrie tudi počel in prepričan sem, da boste vsi prepoznali rezultate. Vsi poznamo to melodijo, mar ne? Poznamo jo? Pravzaprav je ne poznate. To je »When the World’s on Fire«, zelo stara melodija, v tem primeru jo izvaja »Carter Family«. Guthrie je to melodijo spremenil v »This Land Is Your Land«. Torej, Bob Dylan je, kot vsi »folk« pevci, kopiral melodije, jih spreminjal, jih kombiniral z novimi besedili, ki so bile pogosto mešanica kakšnih njegovih starejših in tako naprej.
Ameriški zakoni o avtorskih pravicah in patentih prepovedujejo, da nadgrajujemo tuje delo. Namesto tega ti zakoni in zakoni po celem svetu uporabljajo precej neobičajno analogijo lastnine. Kreativna dela bi pravzaprav lahko razumeli tudi kot vrsto lastnine, ampak to je lastnina, ki jo vsi nadgrajujemo, in ustvarjalnost lahko zaživi in raste samo, ko ima za to primerno podlago.
Henry Ford je nekoč dejal: »Nisem izumil ničesar novega. Enostavno sem sestavil skupaj iznajdbe drugih ljudi, za katerimi so bila stoletja dela. Napredek se zgodi, ko so vsi elementi, ki ga sestavljajo, pripravljeni, potem pa je neizbežen«.
Leta 2007 se je pojavil iPhon. Brez dvoma nam je Apple to inovacijo dostavil precej zgodaj, ampak čas zanjo je postal zrel, ker se je njegova osnovna tehnologija razvijala že desetletja. Ta tehnologija je »multi-touch«, ki nadzoruje napravo z dotikom zaslona. Tukaj je Steve Jobs, ki predstavlja »multi-touch« in se ob tem jasnovidno pošali.
Steve Jobs: »Izumili smo novo tehnologijo, ki se imenuje »multi-touch«. Na njej lahko izvajate ukaze z več prsti in zadevo smo zelo dobro zaščitili s patentom.« Poglejmo si »multi-touch« na delu. To se je dogajalo na TED konferenci kakšno leto prej. To je Jeff Han in mislim, da je to »multi-touch«. Ali pa vsaj nekaj zelo podobnega temu. Poslušajmo kaj ima Jeff Han povedati o tej novi tehnologiji. Jeff Han: »Multi-touch občutljivost ni povsem novi izum. Ljudje kot so Bill Buxton so se z njim igrali že v osemdesetih letih. Sama tehnologija tukaj ni najbolj razburljiva, razen morda njene novoodkrite dostopnosti«. Precej iskren je v zvezi s tem, da to ni nova iznajdba. Torej ni patentiran »multi-touch« kot celota, ampak njegovi sestavni deli in prav v teh majhnih detajlih lahko jasno vidimo, kako zakon o patentih nasprotuje svojemu izvornemu namenu: da promovira napredek koristnih veščin.
To je prvi primer operacije »slide-to-unlock«. To je vse. Apple je to patentiral. To je patent te programske opreme na 28 straneh, poenostavil bom za kaj se v njem sploh gre – opozorilo: gre za odklepanje vašega telefona s premikom ikone s prstom. Samo malo pretiravam, to je vendarle zelo splošen patent.
Si lahko kdo lasti to idejo? V 1980ih niso obstajali patenti za programsko opremo in Xerox je bil ta, ki je bil pionir pri razvoju grafičnega uporabniškega vmesnika. Kaj če bi patentirali »pop-up« menije, drsnike, namizja z ikonami, ki spominjajo na datotečne mape in liste papirja? Bi lahko mlad in neizkušen »Apple« preživel pravni napad s strani mnogo večjega in mnogo bolj izkušenega podjetja kot je Xerox?
Ideja, da je vse remiks lahko zveni zdravorazumsko vse dotlej, dokler niste vi tisti, katerega delo pristane v remiksu. Na primer … Steve Jobs: »Picasso je imel izrek, dejal je: »Dobri umetniki kopirajo, veliki umetniki kradejo«. Mi smo vedno bili brez sramu, ko je šlo za krajo velikih idej.« V redu, to je bilo leta 1996. Poglejmo kaj je povedal leta 2010. »Uničil bom Android, ker je to ukraden izdelek. Za to sem se pripravljen iti termo-nuklearno vojno.« Z drugimi besedami, veliki umetniki kradejo, samo ne od mene.
Behavioristični ekonomisti o tem govorijo kot o »odporu do izgube«. Imamo zelo močno predispozicijo za obrambo tega, kar smatramo kot naše. Tega odpora pa nimamo pri kopiranju stvari drugih, ker to počnemo nenehno.
Nekakšna enačba tega, kar spremljamo, je naslednja. Imamo zakone, ki kreativno delo smatrajo kot lastnino, plus velike nagrade ali sporazume v primerih kršitve prava, plus velike sodne stroške, da bi se na sodišču lahko obranili, plus kognitivno pristranost v odnosu do možnih izgub. Rezultat izgleda tako. To je slika zadnjih štirih let sodnih postopkov v zvezi s pametnimi telefoni. Ali to promovira napredek koristnih veščin?
Leta 1983 je imel Bob Dylan 42 let in čas, ko je bil v centru pozornosti kulturne scene, je bil že zdavnaj mimo. Posname pesem »Blind Willie McTell«, ki je naslovljena po pevcu bluza. Pesem je potovanje skozi preteklost, skozi veliko bolj mračni, a tudi veliko bolj enostavni čas, čas ko so glasbeniki kot je bil Willie McTell imeli malo iluzij o tem, kaj so naredili: »Jemljem jih od drugih piscev, ampak jih aranžiram na svoj način.«
Mislim, da je to tisto, kar tudi mi v glavnem počnemo. Naša kreativnost prihaja od zunaj, ne od znotraj. Nismo se ustvarili sami. Odvisni smo eden od drugega in s tem, ko si to priznamo, to ne pomeni, da sprejemamo povprečnost. To je osvobajanje naših zgrešenih stališč in spodbuda, da ne pričakujemo preveč od nas samih, temveč da enostavno pričnemo ustvarjati.
Spletna stran posvečena seriji
http://everythingisaremix.info
Serija v celoti
http://everythingisaremix.info/watch-the-series/
Oseba stran avtorja
http://www.kirbyferguson.com/
Novi val napadov monopola na kapitalizem prostega trga
http://iatromantis.blog.siol.net/2012/01/06/novi-val-napadov-monopola-na-in-kapitalizem-prostega-trga/
Letošnja tema in osrednji koncept »Festivala Maribor 2014« je nosil posrečen naslov »Ukradeno?«. O in ob tem so na strani festivala zapisali:
Kdo si lahko lasti glasbo? In pod kakšnimi pogoji se lahko neko glasbeno temo ali delo ukrade? To so temeljna vprašanja, ki se porajajo, ko govorimo o izposojanju, prilagajanju, vplivanju, iskanju navdiha ali pa kar o kraji glasbe od baroka do 21. stoletja, od klasične glasbe pa do jazz, rock, pop in elektronske glasbe. V času baroka so Bach, Händel in ostali mojstri že prav rutinsko »reciklirali« svojo lastno glasbo in precej brezvestno kradli glasbo drugih. Obstajajo dokazi, da tudi Mozart ni bil tako izviren skladatelj, kot mnogi menijo; v tistih časih so si glasbeniki namreč izposojali eden od drugega kot kolegi in partnerji v okviru glasbeno-gledaliških skupnosti, saj so se velikokrat preživljali od prodaje vstopnic. Hkrati v klasični glasbi ni nenavadno, če skladatelji citirajo eden drugega in pri tem uporabljajo prastare sekvence, kot so ‘Dies Irae’ (primer rec. Berliozova ‘Fantastična simfonija’) ali Bachovi korali (pogosto uporabljeni v glasbi od baroka pa vse do danes). Beethoven (in številni drugi za njim) je uporabil Pachelbelov ‘Canon’ v svoji klavirski sonati op. 28., Richard Strauss si je ‘izposodil’ 50 tem opere ‘Cassandra’, Vittoria Gnecchi-ja in jih uporabil v svoji ‘Elektri’, s čemer se je Gnecchi-ju prej posmehoval kot poklonil. Znane ljudske pesmi, kot je značilna vzhodno evropska melodija, ki se prvič pojavi v delu ‘Vltava’ Bedřicha Smetane, je hitro vsrkala prevladujoča tradicija evropske klasične glasbe. Izjemni skladatelji, kot so Antonín Dvořák, Zoltán Kodály in Béla Bartók so si močno prizadevali, da bi zbrali in zapisali vse oblike evropske ljudske glasbe in ljudskih pesmi in dober primer teh prizadevanj so popularne suite madžarskih plesov, ki sta jih spisala Dvořák in Brahms.
Igor Stravinski, samooklicani kleptoman in genij, ki je lahko skoraj vsako kompozicijo spremenil v visoko umetnost, si je sposojal od Rimski-Korsakova in Debussyja (ki je tudi sam uporabil veliko zamisli, ki jih je sicer podpisal Musorgski) in ne nazadnje tudi s plesom na temo ragtime-a v svoji ´Zgodbi o vojaku´. Šostakovič je v zvezi s splošno problematiko kraje v glasbi odgovoril z uporabo zelo znane melodije ‘We Wish You a Merry Christmas’ v svojem ‘Preludiju št. 15’.
Vizualni, zvočni in besedni kolaži so postali izjemno pomembni v 20. stoletju s futurizmom, kubizmom, dadaizmom, tkim. ´musique concrete´, situacionizmom, pop artom… Tovrstne kolaže in posledično prilaščanje glasbe, bi lahko imenovali tudi glavno obliko umetnosti v 20. stoletju, popularnost pa se je v 21. stoletju le še zvišala.
Blues in jazz glasbenike že veliko let podpira t.i. kultura »open source«, v kateri lahko prosto prirejajo obstoječe melodične fragmente in večje glasbene sestoje. Tehnologija je omogočila, da lahko glasbeniki dobesedno poustvarijo zvok, namesto, da bi ustvarili le približek.
Ko je Bob Dylan leta 2012 odgovarjal na obtožbe plagiatorstva, je dejal: »To je že zelo stara zgodba, ki je del tradicije. Ima zelo dolgo zgodovino«. Strinjal se je tudi B. B. King, ki je dejal: »Menim, da nihče ne krade; vsi si le izposojamo«.
V sedemdesetih letih sta na Jamajki King Tuby in Lee »Scratch« Perry dekonstruirala posneto glasbo s primitivno opremo izpred časa digitalnih naprav, nastale proizvode pa sta imenovala »verzije«. Ta način produkcije se je hitro razširil med DJ-ji v New Yorku in Londonu. Z večanjem popularnosti disko glasbe, hip-hopa in elektronske plesne glasbe je transformativno prilaščanje postalo najpomembnejše orodje današnjih skladateljev in piscev pesmi.
Danes se soočamo z neskončnim, nepreglednim in pogosto prikritim in zabrisanim procesom, ki proizvede ogromne količine glasbe, pri čemer ni glasbenika, ki bi zanikal povezave in vplive iz različnih zvrsti glasbe. Vse oblike glasbe vsebujejo vzorce in zato tudi izmenjava glasbenih idej poteka neprenehoma.
Antropologi že dlje časa raziskujejo proces prilaščanja in izposojanja v glasbi, kot del medkulturne izmenjave in komunikacije. Težava pa nastane, ko gledamo na vse oblike glasbe na enak način – gre za učinek talilnega lonca, ki ne upošteva specifike posameznih oblik in jih posledično krivično obravnava.
Kontroverzni muzikolog Theodor Adorno meni, da je v popularni glasbi zelo veliko plagiatorstva: razlike v glasbenem materialu se kažejo le v obliki, medtem, ko je vsebina v primerjavi s klasično in umetniško glasbo zelo šibka. Zato bo potrebno pod drobnogled vzeti tudi določila o avtorskih pravicah. Zakon o intelektualni lastnini dopušča na primer bizarnosti, kakršna se je zgodila Mike-u Batt-u, ko je leta 2002 izdal album, ki je vseboval minuto tišine med različnimi predelavami. To tišino je naslovil ‘A One Minute of Silence’, kot avtorja pa navedel sebe in Johna Cage-a, pri čemer je seveda apeliral na Cagevo slavno tišino z naslovom 4’33”. Zaradi omenjenega so ga obtožili kršenja avtorskih pravic in mu zaračunali precejšnjo globo.
Izziv, ki ga prinaša koncept UKRADENO? je tudi vprašanje in dialog na temo umetniške svobode z vidika avtorskih pravic, čemur se bomo podrobneje posvetili v okviru podpornih vsebin Festivala Maribor 2014.
Večina umetnikov spozna svoje poslanstvo in v njih se prebudi talent, ko slišijo ali vidijo delo mojstra. To pomeni, da večino umetnikov k umetnosti privede umetnost sama. Kaj pa potem pomeni, da nekdo »najde svoj glas«? Ali to pomeni, da se je oseba znebila vplivov drugih ljudi ali da je sprejela svoje poslanstvo kot nadaljevanje diskurza v skupnosti ali oboje? S to tematiko se je ukvarjal tudi Johnatan Lethem, ki je pisal o inovaciji in inspiraciji in prišel do naslednjega zaključka: »Inspiracijo lahko poistovetimo s spominom na dogodek, ki se ni nikoli zgodil. Hkrati je treba skromno priznati, da stvaritev ni ustvarjanje iz niča, temveč iz kaosa.«
Preprosto rečeno – pri ustvarjalnosti je najpomembnejši kaos in pri vodilni temi festivala z naslovom UKRADENO? se bo ustvarjalni kaos prepletal skozi različne oblike in zvrsti glasbe v kulturni produkciji.
Tako bo dramaturški lok glasbenega kalejdoskopa zajemal vse od izposojanja v klasični glasbi do postmodernih glasbenih predelav in elektronske glasbe. Zajemali bomo iz svetovne glasbene literature, posebno pozornost pa namenili tudi slovenski ustvarjalnosti.
V tem smislu naj zaključimo z znanim citatom Pabla Casalsa:
»Ne pozabimo, da so bili največji skladatelji tudi največji kradljivci. Kradli so pri vseh in povsod.«