To, da se je Levica kot elektron zavihtela v orbito, sklenjeno okoli jedra peterih bolj ali manj izrazitih neoliberalnih strank, je dosežek brez primere. Je to umetnost združevanja nezdružljivega? Ali zgolj začasni domet? Le kako se v nadaljevanju kosati z zabetoniranimi predsodki in rigidnimi mentalnimi okvirji koalicije? Kako prepričati zadrte neoliberalce, da se demokratični socializem vendarle izide? Pa komunicirati s skeptično javnostjo in ravnati s strupeno opozicijo? Če nadaljujemo z analogijami – da je lažje razbiti atom kot predsodek, je vedel že Einstein. Toda za tak podvig ne bo dovolj le strokovno znanje, ki ga ta stranka ima na pretek, ampak še posebej specialistično. Tisto s področja socialne psihologije, še zlasti pa nevroznanosti in kognitivne lingvistike. Strateškega pomena bo razumevanje psiholoških mehanizmov uspešnega komuniciranja in delovanja konservativnih možganov.
Sprememba javnega diskurza kot ključni pogoj za družbeni zdrs v desno
Zgodovina je naša najboljša učiteljica, oziroma bi vsaj morala biti. A zakaj se leva opcija ničesar ne nauči iz lastnega zgodovinskega poraza? In po drugi strani, v čem leži skrivnost uspeha desničarskega konservativizma, ki zmaguje znova in znova ter pobere večino lovorik na predsedniških ali parlamentarnih volitvah in suvereno obvladuje javno mnenje?
Spomniti se velja, da je bilo nekoč ravno obratno. Kmalu po drugi svetovni vojni je bila desnica globoko razklana in potisnjena v defenzivo. Beseda »konservativec« je imela negativen pomen. Konservativna misel tistega časa in še kasneje, vse do sedemdesetih let, enostavno ni mogla parirati vplivnim naprednim družbenim idejam, recimo frankfurtske šole, strukturalizma in drugih. V ekonomiji je bila senca New Deala predolga, da bi se mogla prikazati na soncu. A so se začeli nekateri konservativni krogi počasi organizirati. Vidno vlogo pri tem je imel Lewis Powell, stavil je na intelektualno protiofenzivo. Njegova ideja je bila razviti raziskovalne centre (think tanks) znotraj in zunaj univerz, katerih glavni namen bi bil izvajanje izobraževanja, raziskav, izdajanje knjig in drugih publikacij ter vzdrževanje stikov z mediji, vse z namenom pripovedovati eno samo resnico, tisto desničarsko. Med prvimi je nastala washingtonska Heritage Foundation, ki je odigrala vodilno vlogo v razvoju konservativnega gibanja, sledile so ji še mnoge druge. Te ustanove so pridobivale velike vsote denarja od bogatih sponzorjev in se kot rak razširile ter vrasle v družbeno tkivo. Danes suvereno obvladujejo celotni medijski prostor, kar 80% »strokovnjakov«, ki se pojavljajo v intervjujih in diskusijah na TV (talking heads), bi naj izhajalo iz teh logov. V zadnjih štirih desetletjih so dobesedno preobrazili javni diskurz.
Vase zaverovana levica pa še danes ne dojame, kako se je to zgodilo. Z moderno znanostjo, legitimno zapuščino razsvetljenstva na svoji strani ter nenazadnje višjimi intelektualnimi sposobnostmi navkljub (dokazano je, da so levičarji v povprečju pomembno inteligentnejši od desničarjev; Kanazawa S. Why Liberals and Atheists Are More Intelligent?, 2010). V evolucijsko primarnih situacijah, kot so to npr. medosebni odnosi, razmišljajo, namesto da bi čutili. V tem tiči srž problema. Nagovarjanje laične javnosti pač ne uspeva s strokovnimi razlagami, grafikoni, korelacijami in drugo metodološko šaro, nikakor z racionalnim pristopom. Žal moramo priznati, da je levica žrtev svojega visoko razvitega uma. In zato na polju politike dominirajo tisti, ki vedo, kako vzbujati prave emocije in kreirati vrednostni sistem v glavah ljudi. Konservativna desnica verjame temu, kar je filozof David Hume izjavil že pred tremi stoletji, namreč, da je razum suženj čustev. Dobro tudi vemo, kako uspevajo populisti, že od vzpona nacizma naprej – o tem sta nas dodobra poučila sociologa Lowenthal in Guterman v danes bolj kot kadarkoli prej aktualnem delu »Preroki prevare« (Prophets of Deceit). Še prej pa že v tridesetih letih prejšnjega stoletja psihoanalitik Wilhelm Reich, ki je svaril pred usodno napako marksistov, da z ekskluzivno doktrino dialektičnega materializma, ob zavračanju človekove psihološke podstati, kot nečesa neznanstvenega, metafizičnega, zamujajo priložnost razumevanja in s tem vplivanja na vedenje širših proletarskih množic. Psihoanaliza bi naj bila celo buržoazna domislica! Vse to se levi provenienci danes krepko maščuje. Še posebej, ker so najsodobnejša spoznanja kognitivne nevroznanosti, multidisciplinarne veje nevrobiologije in psihologije, ki proučuje biološke temelje spoznavnih procesov, v mnogočem potrdile donedavna toliko kritizirane psihoanalitične konstrukte, še posebej obstoj in delovanje nezavednega.
Kako delujejo konservativni možgani?
Utemeljitelj kognitivne lingvistike George Lakoff, v znanstvenih krogih cenjen kot eden najpomembnejših intelektualcev našega časa, lepo pokaže, kaj se dogaja z mentalnimi koncepti v naših možganih. Konceptualni okvirji (frames) so kognitivne strukture, s pomočjo katerih se odvija proces mišljenja. Ti determinirajo naš pogled na svet, cilje, h katerim stremimo, vrednote in politična stališča, katera zagovarjamo. In seveda vedenje. V politiki gre za načrtno oblikovanje takšnih okvirjev, s povsem določenim namenom, običajno metafor – “globoka država”, “davčne olajšave”, “malopridne države”, “vojna proti terorizmu”, “kraljica socialne pomoči” itd. Če npr. iz našega političnega besednjaka vzamemo proslulo metaforo “strici iz ozadja”, ki jo je skonstruirala Janševa SDS, se izkaže, da ta izhaja iz mnogih, med seboj povezanih asociacij: komunizem je bil največje zlo v naši polpretekli zgodovini, a še danes ni v celoti zatrt, saj obstaja v prikriti obliki; strici, ki so običajno strarejši ljudje, predstavljajo to staro komunistično gardo; vodi jih Kučanov klan, izvor vsega zla, ki vpliva na politično in gospodarsko življenje; obstaja realna nevarnost obujanja tega režima, zato je lustracija edina solucija; stranka SDS uspešno razkriva to zločinsko mrežo; Janez Janša kot njen predsednik je zato rešitelj domovine in heroj.
Gre za uporabo takšne jezikovne forme, ki je skladna s specifičnim svetovnim nazorom. Konservativni “think tanki” že dobra štiri desetletja počnejo prav to – producirajo, distribuirajo in ojačujejo mnoge take kognitivne okvirje z namenom ohranjanja neoliberalne vladavine. Pri tem so izjemno sistematični. Grover Norquist že leta izvaja tedenska skupinska srečanja za leaderje s celotnega spektra konservativne desnice, knjige Franka Luntza, ki velja za guruja novodobnega konservativizma, služijo kot priročniki za komunikacijske treninge. Udeležence na njih poučuje, kakšen jezik uporabljati, celo katere besede ali sintagme v specifičnih situacijah. Vse to je dobro empirično utemeljeno, desnica je že leta 2002 porabila štirikrat več denarja samo za raziskave in prav toliko za medijske nastope, kot pa levica.
Zamislimo si samo, kaj se je ob vsej tej neoliberalni ideološki protiofenzivi zgodilo v naših glavah, zelo konkretno, na biološkem nivoju. Kako so se konservativne ideje dobesedno “vsedle” v naše sinapse, stike med nevroni. Kako se ob nenehnem ponavljanju neoliberalnih manter zmeraj bolj ojačujejo nevronska vezja (circuits), zelo zapletene mreže povezav med različnimi regijami v možganih. Same po sebi razvidne napredne leve ideje pa ne padejo na plodna tla. Zakaj? Ker nimajo kam pasti, se nikamor zakoreniniti. Zato, ker so sinapse v možganih ljudskih množic že “uokvirjene”. Takšna kontrola jezika pomeni kontrolo sporočila, ta pa kontrolo vedenja.
Politika kot moralno vprašanje
Številne metafore zaobsegajo celovit sistem, nekakšen moralni nazor. Lakoff govori o dveh takih diametralno nasprotnih strukturah najvišjega reda: “moralnosti strogega očeta” in “moralnosti skrbnega starša”. V prvem primeru gre za temeljno dihotomijo na absolutno dobro in absolutno zlo. Ker je zunanji svet nevaren, je ultimativna skrb preživetje. V tradicionalni družini je k temu najbolj poklican oče, ki kot brezprizivna avtoriteta vé, kaj je prav in kaj narobe. Otrokom je potrebno privzgojiti samodisciplino, poslušnost, kompetitivnost. Razvoj trdnega karakterja in moralne čistosti je končni cilj vzgoje, zato je ta stroga, telesno kaznovanje pogosto in boleče. Ne preseneča, da leži ta metafora v samem jedru konservativnega pogleda na svet. Vse nadaljnje asociacije zadevajo pojem nadrejenosti in podrejenosti, vključno s klasifikacijo ljudi na osnovi rase, etnije, vere. Vse, kar ne sodi v domeno »očetovske moralnosti«, je deviantno in ogroža celotno skupnost.
Drugi je nazor »moralnosti skrbnega starša«, tipičen za liberalno usmerjene, kjer izvorno izkušnjo predstavlja navezanost na osebe (attachment), ki nudijo nego, podporo in omogočajo največje zadovoljstvo (well-being). To izhaja iz vzajemne ljubeče interakcije med starši in otrokom. Komunikacija je dvosmerna, odnos nikakor preveč zaščitniški ali razvajajoč. Zato ker starši spoštujejo otroke, postanejo še sami spoštovani. Namesto tekmovanja vlada kooperacija in soodvisnost v nehierarhičnih odnosih. Sočutje je običajno, sebičnosti ni. Ti otroci zgodaj pridobijo širok horizont izkušenj, lepota, resnica, dobrota, pravica postanejo vodila v njihovem življenju. Postanejo notranje izpolnjeni, socialno odgovorni, odprtega duha (open-minded), visoko etični, ekološko ozaveščeni, z visoko stopnjo samospoštovanja in širše povezanosti z vsemi živimi bitji na Zemlji.
Toda kaj sploh povezuje ta dva različna tipa moralnosti s političnimi prepričanji in vedenjem? Odgovor Lakoff najde v metaforični koncepciji naroda kot družine. Ravno tako kot starši ščitijo in so odgovorni za svoje otroke, tudi vladajoči razred v državi ščiti in je odgovoren za svoje državljane. Polarizacija je očitna v dilemah, ki ostajajo v družbi nerazrešene dolga desetletja: obdavčenje, oboroževanje, migranti, smrtna kazen, okoljska poltika, abortus, pravice istospolnih itd. Posebno vlogo ima »kulturna vojna« oz. primat nad zgodovinsko resnico. Ta se v najbolj sprevrženi obliki pojavlja kot falsifikacija zgodovinskih dejstev, pri nas rehabilitacija domobranstva in demonizacija partizanskega gibanja. Največ prahu že lep čas na nacionalni televiziji dviguje Jože Možina s poskusi pisanja zgodovine na novo.
Upravljanje emocij volivcev kot ključ do oblasti
Ameriški klinični psiholog in psihoterapevt Drew Westen je poleg zgoraj omenjenega Georga Lakoffa eden tistih, ki dobro razume, v čem tiči neznosni problem današnje levice – in ki zna tudi najti prave odgovore na zmeraj bolj agresivne konservativne napade. Že za časa Clintonove administracije je pokazal, kakšno naj bo učinkovito protiorožje. Ljudje v svojih političnih odločitvah namreč nikakor niso dovolj racionalni, redkokdaj preverjajo verodostojnost informacij ali prebirajo znanstvene analize. Prevladujejo emotivni vidiki odločanja, zato tudi ne velja podmena o iskanju tistih rešitev, ki so v njihovem najboljšem interesu, na čemer še danes sloni uradna ekonomija.
Pri volitvah igrajo ključno vlogo vrednote, identificiranje s kandidati, skratka emocije. Izbira kandidatov se primarno odvija na tej ravni, šele sekundarno na osnovi boljših argumentov. Zaman se sprašujemo, odkod kontradikcija v izboru neoliberalne politike, ki pogojuje še večjo revščino. Tisto, kar je za demokratsko stranko v ZDA res deprimirajoče, je večkrat potrjen podatek številnih raziskav javnega mnenja, da se večina Američanov sicer strinja z njihovo agendo na številnih področjih, a ne volijo skladno s temi stališči, iz ravnokar opisanih razlogov. Tisto, kar res šteje v političnem prepričevanju, je naracija, dobro premišljena zgodba, ki vpliva na nevronske mreže volilcev. Politična desnica se v svojih nastopih ogiba logične razvidnosti svojih argumentov, saj so se dobro naučili, kakšno moč ima emocionalna privlačnost izjav, ki zadevajo vrednote in moralo. Vedo, kako s populističnimi triki usmerjati tok nezavednega mišljenja. Kako bi sploh lahko bilo drugače, če vemo, da je kar 98% vsega našega mišljenja nezavednega?
V vsebinski analizi strankarskih kampanj, je Westen lepo pokazal, v kakšni velikanski prednosti je republikanska pred demokratsko stranko. Konverzacija med kandidati jasno pokaže, kako dobro znajo prvi izkoriščati ideološke teme. Poglejmo nekatere primere.
V predsedniški tekmi med kandidatoma Al Gorom in Georgem Bushem oktobra 2000, je moderator zastavil vprašanje o tem, ali bi gaji in lezbijke morali imeti iste pravice kot vsi ostali Američani. Bush je takoj prevzel iniciativo in uokviril tematiko z vnaprej izbrano, da, celo empirično testirano sintagmo “posebne pravice”. To je volilno telo razumelo, kot da bi istospolnim naj pripadalo nekaj več, kot vsem ostalim. Gore se je potem zaman trudil dokazovati, da v bistvu gre za enake pravice, pri čemer je kakor vsak pravoverni liberalec izhajal iz racionalne argumentacije. Vse kar bi moral storiti, da bi nevtraliziral ta uničujoči podtaknjeni konceptualni okvir, najbolje tako, da bi izhajal iz religioznega idioma (netolerantnost do istospolnih je v veliki meri posredovana z religioznimi prepričanji), bi bila izjava, da je treba vse Američane tretirati enako, kot božje otroke. In nenazadnje, ljubiti svojega bližnjega še ne pomeni, da ga moraš tudi poljubiti!
Tudi Ronald Reagan je bil izjemen retorik, razumel je, kako je treba državljanom zlezti pod kožo. Znano je, da so ga volili celo tisti, ki se z njegovo politiko sicer niso strinjali, a so se z njim identificirali! Skratka, bil jim je blizu, bil je eden od njih! Njemu gre zasluga, da se je fraze “socialna pomoč” oprijel negativen prizvok in da je neoliberalna agenda postala širše sprejeta. S pomočjo svojih svetovalcev je skoval metaforo “kraljica socialne pomoči” in jo spretno podajal z naracijo, ki je dvignila na noge Ameriko. Enostavno, opisal je primer ženske, ki je imela kar 80 imen, 30 naslovov različnih bivališč in 12 kartic socialnega zavarovanja, povrh vsega pa si je pomagala s še štirimi že pokojnimi možmi. Tako bi res naj do obisti izžela ameriški sistem socialne pomoči, tudi tako, da je rojevala otroke samo zato, da bi dobila več podpore. Prigrabila si je na stotisoče dolarjev in se vozila v cadillacu. Da bi Reagan še bolj podžgal volilce predvsem na jugu ZDA, je to žensko prikazal kot črnko, s čimer je kreiral nov kognitivni okvir. Mojstrsko? Manipulativno? Da, eno in drugo.
No, kdaj pa kdaj je uspelo tudi liberalcem. Kot najbolj kompetentna predsednika v zadnjih desetletjih navajajo Clintona in Obamo. Slednji je nekoč prisostvoval debati na CNN. Gostitelj je bil zagrizen konservativec, ki pa se je prikazoval kot nevtralni žurnalist. Skozi vso debato je gostujočim zastavljal vprašanja, uokvirjena s konservativno ideologijo. Mnogi so nasedli in se pustili voditi tja, kamor je želel. A ko je ob vprašanju migrantov pozval vse prisotne, naj dvignejo roke tisti, ki so za to, da mora biti angleščina uradni jezik v ZDA, je stopil v ospredje Obama in dejal: “Ta vrsta vprašanja je konstruirana natanko zato, da nas razdvaja. Saj veste, da imate prav. Vsakdo se mora naučiti govoriti angleški jezik, če želi živeti v tej deželi. Ni vprašanje, ali se bodo ali ne prihodnje generacije migrantov naučile angleščine. Pravo vprašanje se glasi: kako lahko pripravimo rešitev za legalno in občutljivo migrantsko politiko? A dokler nas bodo takšna vprašanja, kot so bila prej vaša, ovirala, bomo naredili slabo uslugo Američanom”.
Kdo poje bolj sladkó: jastrebi ali golobi?
Nihče pri zdravi pameti ne more trditi, da bo Levici lahko. Že do sedaj ji ni bilo. To je, kot da bi golob pristal v jastrebovem gnezdu. Baražni ogenj lahko pričakuje z vseh strani, vsak dan jo bodo posiljevali z neoliberalnimi konceptualnimi okvirji. Dolga leta smo Slovenke in Slovenci tavali v konservativni megli, z železobetonskimi mentalnimi okvirji privatizacije, razprodaje skupnega dobra in ostale ideološke krame v glavah. A kako demantirati Einsteina? Kako pokazati, da razbitje hipnotičnih fraz pravzaprav ni nič posebnega?
Odgovor ponuja nevroznanost. Vemo, zakaj je desnici uspelo, vemo, da so zapravili milijone, da so danes tu, kjer so. Vendar vemo tudi, kje je konkurenčna prednost progresivnih sil. Zagotovo v širšem intelektualnem in kulturnem obzorju, morda končno v spoznanju, da čustva vrtijo svet. Politično prišepetovanje se pričenja s precizno opredelitvijo izvornih vrednot, kot so npr. svoboda, enakost, solidarnost, pravičnost. Končno se celotna humanistična misel giblje v tem kontekstu. Obama je v svojem mandatu uspešno lansiral empatijo, kot eno ključnih ameriških vrednot! Vsaka izjava za javnost, vsak konkreten projekt mora zmeraj izhajati iz teh temeljev. Največja napaka bi bila izguba kompasa, slepa vera v vsakokratne rezultate raziskav javnega mnenja in izbira trenutno aktualnih tem. To je najbolj zanesljiv način izgube lastne identitete. Pod nobenimi pogoji se ne sme ponavljati metafor nasprotne strani, tako se ti dražljaji samo še bolj utrjujejo. Nikoli več “davčnih olajšav”, ampak morda “davčni prispevki”, ne “globoka država”, ampak “solidarna skupnost”. In potem novo metaforo ponavljati in ponavljati in ponavljati… V politični borbi ni tabuiziranih tem, niti izmikanja, ko nasprotna stran napada, pa četudi ima prednost. Znati je treba vrniti udarec, včasih celo na osebnem nivoju (in potem nadaljno debato navezati na ključne vrednote). Leva opcija se je predolgo izogibala takšni konfrontaciji. Sedaj je čas za preobrat. Zapomnimo si: večina volilnega telesa ne mara konservativne politike, vendar ne ve niti, kaj leva opcija hoče.
Kako dobro je Levica podkurila etablirani politiki, se lepo vidi iz tega, kako živčno je ta zagnala svoj propagandni stroj. Začetek orkestriranega napada nanjo se je pričel že meseca avgusta, ko so v radijskem dnevniku na Prvem programu Radia Slovenije postregli z informacijo, da bi v tem mandatu vlade utegnilo rast investicij ustaviti pomanjkanje delovne sile in prav zato bi naj bila ideja Levice o 50% obdavčitvi kapitalskih dobičkov še toliko bolj škodljiva. Generalna direktorica GZS, Sonja Šmuc, pa je izustila naslednjo navdihujočo metaforo: “To je tako, kot da če si zmagal na olimpijadi in potem nekdo pride in pravi, da ti bo odškrnil nekaj od tvoje zlate medalje”. No, ta metafora je ustvarjena točno zato, da vzbudi revolt pri poslušalcih in sicer z asociacijo jemati nekaj, kar ni tvoje. Seveda vrli neoliberalci ne povedo celotne zgodbe (kar je tudi sicer njihova običajna taktika), da gre namreč za mnogo več, kot le za individualni dosežek. Športnik ne more realizirati svojega potenciala, če nima trenerja, fizioterapevta, športnega psihologa, sponzorjev, nenazadnje publike in medijev, ki ga podpirajo. In gospodarstvo? Kje bi obtičalo brez pomoči javnega sektorja, kako si ga. Šmuc predstavlja gospodarski uspeh brez prispevka izobraževalnega sistema in drugih javnih služb? Nikakor ne gre za neupravičeno jemanje nečesa, do česar nimamo pravice, ampak ravno obratno, za solidaren prispevek slehernika k skupnemu dobremu.
Zdi se, da je ideološki konservativni protinapad glede obdavčevanja kapitalskih dobičkov za desnico vsaj začasno dobljen, zahvaljujoč enormni medijski pozornosti in intenzivnemu političnemu lobiranju. A na obzorju se zarisuje že nov konflikt – nepremičninski davek. Treba se bo podvizati, da si nosilci “moralnosti strogega očeta” zopet ne pridobijo ideološke prednosti. Sedaj je čas za preobrat, čas za drugačno naracijo, za nove metafore. Vojna za sinapse državljank in državljanov se šele dobro začenja.