1. 4. 2016 Kotiček

Vojna novic – kaj se dogaja informativnim medijem

News War: What’s Happening to the News (2007)

»News War – What’s Happening to the News« je tretji del posebne PBS-ove serije, v kateri so novinarji oddaje »Fontline« preučevali kako se politične, kulturne, pravne in gospodarske sile spopadajo z današnjimi mediji in kako se le-ti odzivajo na spremembe. V tretjem delu te obširne dokumentarne preiskave stanja današnjih medijev, se posvetijo odkrivanju izzivov, ki jih novinarjem in novinarstvu ponuja današnji čas.

Prirejeni transkript:

Delo novinarja je, da postavlja vprašanja, ki jih drugi ne želijo. To je tisto, za kar si prizadevajo najboljši novinarji.

Pred leti so veljali za junake. Danes pa se je celotna informativna industrija znašla v krizi.

Javnost goji prezir do novinarstva.

Naše novinarstvo je v boju z ameriško vlado; naša država pa je v boju z neusmiljenimi sovražniki.

Več kot trideset let je do vlade in novinarstva vladala samoumevnost. V zadnjih nekaj letih pa se je vse to spremenilo.

V posebni izdaji Frontlina, novinar, Lowell Bergman, predstavlja izzive, s katerimi se dandanes spopadajo novinarji.

– Bi za zaščito svojega vira šli tudi v zapor?

Vsekakor.

Vojna med Belo hišo in novinarji.

Ameriški predsednik svari, da bomo objavo te zgodbe obžalovali.

Hiter razvoj novih oblik množičnega obveščanja.

Se vam je že zazdelo, da vam večerna poročila ne ustrezajo več?

Skoraj ne vidimo, da se mladi ljudje informirajo preko poročil, ampak samo še na spletu.

Ekonomska realnost današnje informativne industrije.

Vsako leto je potrebno narediti več, da zadovoljiš delničarje.

Kako smo dosegli takšno stanje?

Novinarstvu postavljamo enake standarde kot zabavni industriji. To je lahko ena največjih tragedij v vsej zgodovini novinarstva.

In kaj tvegamo?

Čutiti je potrebo po pravičnih institucijah, ki iščejo resnico in jo zagovarjajo ne glede na posledice.

Danes najbolj vplivni informativni program sploh ni informativni. Predvaja se na programu Comedy Central. Vsak večer lahko gledamo The Daily Show with Jon Stewart, ki s parodijo ne prizanaša informativnim oddajam. Ko smo bili gostje oddaje, so govorili o CNN-u in njihovem poročanju o zadnjih terorističnih grožnjah.

Odlomek iz oddaje The Daily Show with Jon Stewart

Dejstva. Brez strahu. Brez strahu. Čeprav smo uporabili srhljivo glasbo… s srhljivim glasom… .. in strašljivo estetiko. S tem smo hoteli le pritegniti vašo pozornost, da vam povemo, da je vse v redu. Naj vas ne skrbi.

To je tisto, kar Stewartovo občinstvo pričakuje. Neusmiljeno seciranje vsebin in konvencij televizijskega poročanja. Včasih tudi sam poskrbi za novice. Intervjuja razne slavne politike, od Billa Clintona do pakistanskega predsednika Musharrafa. Nekaj let nazaj so kritiki to oddajo razglasili za najboljšo informativno oddajo na ameriški televiziji. To je osupnilo producente oddaje.

DAVID JAVERBAUM, izvršni producent, The Daily Show

Da ljudje na nas gledajo kot na vir informacij, je indikator neuspeha drugih, ne našega uspeha. Osebno sem z delovnimi izkušnjami spoznal, da so informativni mediji še bolj neuspešni od samega neuspešnega poročanja. Mislim, da gre za grozne novice, ki jih slabo predstavljajo.

Dejstvo je, da je z informativnimi mediji nekaj narobe. In ne samo na televiziji. V dobi interneta in medijskih gigantov vlada nemir v celotni poročevalski industriji. Novinar »Frontlina«, Lowell Bergman, preučuje dogajanje v novinarstvu. Kako tehnologija in medijski trg ogrožata poročevalstvo in spreminjata samo definicijo novic.

Nedavna epizoda ABC-jeve oddaje »Primetime« ne prikazuje samo slabega vedenja v restavracijah, ampak še več. Z uporabo skrite kamere in najetih igralcev so ustvarili scenarije, ki jih ABC imenuje »Prvinski nagoni«.

Neka druga zgodba na ABC predstavlja mame in študentke, ki so striptizete. Kritiki menijo, da mreža, ki je v lasti družbe Walt Disney, s tem, ko novice predstavlja na zabaven način, poskuša dvigovati svoje ratinge.

DAVID WESTIN, predsednik, ABC News

Lahko je poenostaviti. Reči, da so poročila izgubila ostrino predvsem zaradi motiva po večjem dobičku. In o tem novinarji zelo radi pišejo. Mislim pa, da je ta tema bolj zapletena.

– Na kakšen način?

Mislim, da je razlikovanje med dobrim in slabim veliko težje, kot bi si ljudje želeli. Motiv po večjem dobičku je sporen v tem, da moramo dobršen del dohodka vrniti družbi Walt Disney. Mimogrede, družba Walt Disney ve in to bodo tudi povedali, da od nas ne pričakujejo pomoči pri dvigovanju cene njihovih delnic.

– Kar imam v mislih je, če pogledamo na splet… in na strani »Primetime« preverimo spored… Vidimo naslove kot »Najstnico zaprli zaradi oralnega seksa?« ali »Vodnik za najstnike – kako spoznati pravo?« So to novice?

Novice so, kar se ljudem zdi pomembno. Prava informacija o tem kaj je ljudem pomembno, je novica. – Vse to so informacije. Odkar jaz pomnim,pa  to nikakor ne bi spadalo v kategorijo novic. Se je standard določanja kaj je novica spremenil zaradi želje po vedno boljših ratingih in dobičku?

Ne. Standard se je spremenil, vendar se je razširil, ne pa znižal. Prav lahko najdem objave, ki jih je možno postaviti nasproti novicam, ki so po vašem mnenju nizkotne.

– Naj vas popravim, nisem rekel, da so novice nizkotne. Rekel sem, da so drugačne. Da to niso novice.

Standard je drugačen zaradi večjega števila novic. Imamo 31 ur programa, radio s 24 urnim sporedom, zdaj imamo še novo spletno stran. To pa zahteva večje število različnih tem.

ABC ima tradicijo posebnih oddaj in dokumentarnih filmov in nekaj resnejših prispevkov v magazinskih oddajah. Danes je vsaj en novinar na ABC optimističen glede prihodnosti. Brian Ross z ekipo je prejel veliko osebja in proračun, da za ves ABC ustvarja raziskovalne zgodbe.

BRIAN ROSS, vodilni preiskovalni novinar, ABC News

Danes, kolikor razumem, je tisto, kar mreže med seboj razlikuje, vsekakor originalno poročanje.

– Poznate pa tudi zgodbe, ki jih predvajajo na poročilih.

Seveda. Pokrivajo veliko različnih tem.

– Zdaj ste se prvič nasmehnili? Zakaj?

Veliko je zgodb, veste. Veliko je takšnih, ki jih sam ne bi predvajal, bi jih pa ljudje verjetno gledali. To vsekakor spoštujem. Veste, danes je mogoče pisati o različnih temah. Menim, da je to povsem zdravo.

ABC je oddajo, v kateri lovijo domnevne spolne prestopnike, zavrnil. Vendar jo je v program uvrstil NBC. Oddaja »Uloviti spolnega prestopnika« je sporna. NBC sodeluje s policijo in ima z odvetniki sklenjen sporazum. NBC zagovarja oddajo, češ da z njo ozavešča javnost.

JEFF FAGER, izvršni producent, 60 Minutes

V oddaji »Dateline« so skozi leta naredili nekaj odličnih zgodb. Zdaj je tega vse manj in menim, da deloma zato, ker je to drago. Menim, da je prisotno mišljenje, da to ljudi bolj zanima kot na primer vojna v Iraku. To je drugačno poročanje. Je tržna niša, ki so jo našli. Menim, da so to izkoristili bolje, kot kaj drugega, kar so poskusili.

Oddaja ima zelo dobre ocene in je zelo dobičkonosna. NBC je zavrnil prošnjo »Frontlina«, da bi opravili intervju.

TED KOPPEL, ABC News, 1963-2005

Tako daleč smo, da novinarstvu postavljamo enake standarde kot zabavni industriji. Javnosti namreč dajemo tisto, kar želi, ne tistega, kar mora slišati, videti. To je lahko ena največjih tragedij v zgodovini novinarstva.

Danes je za to, da ljudi opomni, da je v jedru televizijskih novic javni interes, potreben film, kot je bil »Good Night, and Good Luck« (Lahko noč in srečno, 2005).

DAN RATHER, CBS News, 1962-2006

Ko sem prvič prišel na CBS, me je resnično navdušila njihova predanost delu. Objavljali so kvalitetne novice in ohranjali integriteto dela v javni službi.

Arhivski posnetek EDWARD R. MURROW

Presenetilo nas je dejstvo o pomembnosti tega medija. Upam, da ga bomo dobro uporabljali ne pa izrabljali.

DAN RATHER, CBS News, 1962-2006

Novinarske sobe v stavbi CBS-a. Zares si jih lahko vonjal, slišal in dejansko si jih začutil. Spominjam se, da sem prvič začutil, kako povsem resno ti ljudje opravljajo svoje delo.

In ne le to. Javne službe so bile pooblaščene s strani vlade.

TED KOPPEL, ABC News, 1963-2005

V zgodnem obdobju ustvarjanja novic na televiziji je FCC (služba za komunikacije) včasih še pokazala zobe. Njihov 315. člen v pravilniku se je glasil: delujte v interesu javnosti in njenih potreb. To pa je pomenilo, da je bilo potrebno imeti oddelek, ki ljudi obvešča o pomembnih stvareh. Od teh oddelkov niso pričakovali dobičkonosnosti. Nato pa je CBS pričel predvajati povsem novo oddajo. Uspeha sicer niso doživeli čez noč, vendar pa je oddaja »60 minut« po treh letih delovanja ustvarila nekaj, kar ni uspelo še nobeni informativni oddaji. Pričela je ustvarjati dobiček.

DAN RATHER, CBS News, 1962-2006

To je bila informativna oddaja z izjemnim dobičkom. Določeni ljudje so prišli do spoznanja, da informativne oddaje ne prinašajo samo nekaj denarja, ampak se z njimi lahko tudi obogati.

TED KOPPEL, ABC News, 1963-2005

Tako je oddaja »60 minut« vplivala na nastanek oddaje »20/20«. Ta na nastanek »Dateline-a«. »Dateline« pa na »Primetime«. Pričelo se je obdobje razvijanja oddaj v televizijski industriji. Kar naenkrat pa je del tistega, kar smo ustvarjali, postal tudi dobiček.

V osemdesetih letih, s pričetkom Reaganove dobe in serijo deregulacij, je prišlo do korporativnih prevzemov. »Capital Cities« je kupil »ABC«. »General Electrics« je kupil »NBC«. Larry Tisch, predstavnik podjetja »Loews«, pa je prevzel »CBS«.

TOM BETTAG, bivši izvršni producent, CBS Evening News

Tisch je zelo uspešnemu programu CBS povedal, da je prepričan, da lahko organizacijo zmanjša za 33 odstotkov in še vedno ustvari produkt, ki je v 90 odstotkih enako dober. Rekel je: »če mi to uspe, bom osrečil borzo, zadovoljil bom svoje delničarje. To pa je bistvo vsakega posla.«

Leta 1987 je Tisch naročil največje zmanjšanje proračuna CBS-ovega informativnega programa v njegovi zgodovini.

DAN RATHER, CBS News 1962-2006

– V obdobju osemdesetih, ko je prišlo do deregulacij, je deloval finančnik Larry Tisch, ki je oslabil delovanje CBS-a in onemogoči tudi vaše delovanje.

Zapletlo se je, ko je Tisch v moji prisotnosti rekel: »Dan, ti ne razumeš posla. Odličen novinar si in vesel sem, da si z nami. Posla pa ne razumeš.« Resda je Larry razumel posel, ni pa razumel tega posla.

TOM BETTAG, bivši izvršni producent, CBS Evening News

Ko je Larry Tisch zapustil CBS, to ni bila več ista organizacija. Uničil je veliko, kar je delovalo preden je prišel.

Včasih najboljša večerna informativna oddaja na CBS je pristala na tretjem mestu in tam tudi ostala. Sedanji lastniki so prepričani, da bodo z novo voditeljico vredno 13 milijonov dolarjev na leto, pridobili večjo gledanost.

JEFF FAGER, izvršni producent, 60 Minutes

Težki časi so. Težko je na svetovni ravni podajati informacije. Sam sem vodil večerna poročila zato vem, da je bil naš proračun veliko večji od tega, s katerim razpolagajo danes. To naredi stvar še težjo.

Večina Američanov se še vedno informira preko televizije. Količina resnično pomembnih informacij pa je vse manjša. Kabelska televizija je sprva s celodnevnim informativnim programom predstavljala obetajočo alternativo. Konkurenca pa jo je prisilila k opustitvi prvotne oblike poročanja.

WALTER ISAACSON, bivši direktor, CNN, 2001-2003

Leta 2000 je bilo vse več tem, o katerih so lahko govorili. Lahko si gledal več sto kabelskih programov, informativnih radijskih oddaj. Če si želel v takšnem okolju biti nekaj posebnega, ni bilo potrebno imeti velikega občinstva, kot ga je imel Walter Cronkite na večernem informativnem programu CBS. Potrebna je bila zvestoba gledalcev in ne številčnost. Za to pa je bilo bolje graditi na mnenjih. Na CNN, pri Time Warnerju smo bili s sodelavci mnenja, da je takšno novinarstvo potrebno, vendar ohranjali smo tudi novinarstvo, ki temelji na poročevalcu. Takšno obliko poročanja bi morala predstavljati revija Time in CNN.

V zadnjih letih pa se tudi CNN vse bolj nagiba k mnenjem in komentarjem.

TED KOPPEL, ABC News, 1963-2005

Preprosto podajanje govoric še zdaleč ni novinarstvo. Podajanje tistega, kar ljudje želijo slišati ni novinarstvo.

DAN RATHER, CBS News, 1962-2006

Dosegli smo, da je občutek opravljanja javne službe skoraj popolnoma izginil iz televizijskih novic.

Oddaja »60 minut« je še vedno najbolj popularna na televiziji. Vedno ji je uspevalo vzdrževati mešanico pomembnih novic skupaj z novicami iz sveta slavnih. Sedanji producent oddaje Jeff Fager, pravi, da se njegovo občinstvo stara. Zato za prihodnost poudarja pomembnost interneta.

JEFF FAGER, izvršni producent, 60 Minutes

Menim oziroma vem, da še nismo videli vzorca, kako bo današnje novinarstvo končalo na internetu. To se bo vsekakor zgodilo. Ljudje v zgodnjih tridesetih ne gledajo več poročil, ampak se informirajo na spletu.

Fager je pričel poslovati z internetnim gigantom Yahoo!, da bi pridobil novo, spletno občinstvo.

SCOTT MOORE, vodja Novic, Yahoo!

Jeff Fager, ki je vodja tega projekta, po mojem mnenju razmišlja vizionarsko, saj želi povsem konservativen informativni oddelek spremeniti in ga razvijati na drugačen način. Zavedajo se, da ima oddaja »60 minut«, čeprav dragulj ameriškega novinarstva, gledalce, ki so starejši od 55 let.

Začenši s predstavitvijo Tiger Woodsa, je »Yahoo!« pričel objavljati najbolj popularne in lahkotnejše zgodbe iz oddaje 60 minut. Sestavljene so z namenom, da privabijo mlado, internetno pismeno občinstvo.

SCOTT MOORE, vodja Novic, Yahoo!

Ljudje, ki se informirajo na spletu, to opravijo na način, ki mu pravimo brskanje. Preberejo torej članek ali le del članka, vidijo povezavo, ki ji sledijo in jo pregledajo. Tako smo objave iz oddaje »60 minut« zmanjšali na dve do štiri minutne odseke in tako postane informiranje veliko bolj raznoliko.

JEFF FAGER, izvršni producent, 60 Minutes

– Kakšen je rezultat? Je to pritegnilo več gledalcev?

Na to vprašanje še ne moram odgovoriti. Prezgodaj je. Ampak odkar smo na »Yahoo!« smo imeli na milijone klikov. 20 milijonov v dveh mesecih, kar je precej.

Vprašanje je ali bo ta spletni poskus finančno pripomogel k bolj resnemu novinarstvu v oddaji »60 minut«.

JEFF FAGER, izvršni producent, 60 Minutes

– Naše raziskave kažejo, da je dohodek od interneta, ki ga dobi CBS kot celota, v primerjavi z običajno obliko reklamiranja, zelo majhen. Z ekonomskega vidika so to šele začetki.

Tako je. Prav imate. Če pogledamo podatke oglaševanja na spletu, se le-ti zvišujejo okoli 30 do 40 odstotkov na leto. Vsi upajo, da bomo s časom s tem kaj zaslužili. Zaenkrat še nismo, ampak si tako komaj krijemo stroške.  

LARRY KRAMER, The Washington Post, 1977-1986

Menim, da je glavni vzrok za trenutni nemir, spreminjanje ekonomske podpore informativnih organizacij, ta pa se spreminja, ker se spreminja občinstvo.

Larry Kramer, dolgoletni časnikar in urednik, je obogatel z objavljanjem novic na spletu, ko je ustvaril »marketwatch.com«. Zdaj pomaga CBS-u pri razvijanju njihove digitalne prihodnosti.

LARRY KRAMER, The Washington Post, 1977-1986

Vsak lahko sam odloča, kdaj se želi informirati. Časopisi, televizija in radio tega dejstva ne morejo zanikati. Če želimo čez deset let informacije širiti ljudem vsaj tako kot to počnemo danes, potem je bolje, da čim prej osvojimo nove oblike informiranja. Bolje da informiramo mi, kot da to počne nekdo drugi.

Nedvomno je največji na tem področju »Google«, ki naj bi bil vreden 148 milijard ameriških dolarjev. Iz svojega centra v Silicijevi dolini je »Google« postal vezni člen med Američani in novicami.

ERIC SCHMIDT, direktor, Google

Biti na spletu je prihodnost. Veliko organizacij je govorilo o teh spremembah, ampak dejstvo je, da je zdaj pravi čas. Ljudje, ki so proti internetu in mislijo, da je ta sprememba samo generacijski premik ne spoznajo, da je to osnovna preureditev moči uporabnika.

V novem medijskem svetu uporabniki zahtevajo razvedrilo in informacije kadar in kjer si jih zaželijo. Pogosto jih ustvarijo kar sami. Stari mediji s težavo sledijo temu tempu.

ERIC SCHMIDT, direktor, Google

– Sem star novinar in veljam za del »mainstream« medijev. Kaj lahko Google ponudi meni in meni znani obliki poročanja?

V najboljšem primeru bomo imeli manjše število krajev, s katerih bodo poročali čez pet ali deset let. In ljudje bodo za to plačali. Novi novinarji ne bodo sledili ustaljenim praksam. Ne bodo tako vezani na tradicionalne časnike. Spremljali jih bomo na forumih, kot spletne novinarje, ipd. Že zdaj so del nove podobe novinarstva po svetu.

»Rocketboom« je del tega novega spletnega vesolja. Kratko, dnevno objavljanje novic in smešnih dogodkov, ki so predstavljeni na način, ki parodira informativne oddaje.

ANDREW BARON, ustvarjalec, Rocketboom

Trenutno imamo približno 400 do 500 tisoč prenosov naših posnetkov na dan. Če pa imamo resnično posebno epizodo, ki je še posebej zanimiva, lahko število zraste tudi na milijon.

»Rocketboom« ima toliko gledalcev kot kabelske oddaje na televiziji, vendar so cenejši.

ANDREW BARON, ustvarjalec, Rocketboom

V glavnem pri Rocketboom uporabljamo le eno kamero, en prenosni računalnik in dve luči. In ker smo te stvari že imeli, za začetek nismo potrebovali nič drugega kot na primer škarje in lepilo. Posnetek lahko objaviš na spletni strani, na internetu in v trenutku je dostopen vsem po celem svetu.

Čeprav »Rocketboom« objavlja dejanske novice, kot na primer zgodbo o uporniški vojski v Ugandi, so njihove odločitve naključne. Karkoli jih tisti dan pač pritegne.

ANDREW BARON, ustvarjalec, Rocketboom

Ne štejemo se med novinarje. Sam nisem študiral novinarstva. Novinarstvo me nikoli ni zanimalo in mu nisem posvečal pozornosti. Nisem premišljeval o zadevah, ki jih morajo poznati novinarji. Pa vendar ljudje naše delo ocenjujejo kot novinarstvo. Če je ali ne, vsekakor spodbuja pogovore o novinarstvu.

Amanda Congdon je zapustila »Rocketboom« in se odpravila spoznavati državljansko novinarstvo. Ta mreža se hitro širi. Lansko leto je prišlo v Las Vegas preko tisoč ljudi, da bi se udeležilo shoda, ki se imenuje »YearlyKos«. V središču vsega je Markos Moulitsas, ustanovitelj enega najbolj priljubljenih blogov na spletu, ki se imenuje »Daily Kos«.

MARKOS MOULITSAS, ustanovitelj, Daily Kos

Ljudje želijo biti del medija. Nočejo samo sedeti in poslušati. So preizobraženi za to. Naučeni so biti pobudniki, ki se borijo za dosežke. Niso samo pasivni potrošniki. Tradicionalna oblika obveščanja je osnovana na modelu pasivnega potrošnika, ki samo sedi in gleda.

Kot nekdo, ki na blogu objavlja osebna mnenja, ki jih slavijo liberalci, Moulitsas ne sprejema tradicionalnih meja med novinarji in aktivisti.

MARKOS MOULITSAS, ustanovitelj, Daily Kos

Ena od prednosti mojega dela v mediju bloga je ta, da mi nihče ne more narekovati kaj lahko in česa ne. Delam lahko, kar hočem. Če hočem napisati pesem in tako postati pesnik, bom to tudi storil. In nihče mi ne more tega prepovedati. Menim, da je ravno to razlog, da je ta medij navdušil ljudi, saj ne želijo, da jim drugi ukazujejo.

JEFF JARVIS, bloger, BuzzMachine

Vsi blogerji ne želijo biti novinarji. Pew je naredil raziskavo in ugotovil da 33 % blogerjev meni, da opravljajo novinarsko delo. Ostalo so le ljudje, ki govorijo. Tako jaz definiram bloge. V njih ljudje samo govorijo. Nekateri pa se vendarle odločijo za novinarstvo. Nekaj ugotovijo in to želijo poročati svetu. To opravijo povsem po pravilih, jasno in dovršeno tudi če jih ocenjujemo z merili, ki veljajo za novinarje.

Bloger Jeff Jarvis je eden vodilnih advokatov nove digitalne demokracije, kjer bo lahko vsak, ki bo imel mobilni telefon ali računalnik, postal novinar.

JEFF JARVIS, bloger, BuzzMachine

Novinar ni samo tisti, ki ima dovoljenje za to delo. Vsakdo lahko opravlja delo aktivnega poročanja. Novinarstvo definirati s človekom, ki ga opravlja, je zmotno. Vsakdo je lahko novinar. Če si priča nekemu dogodku in ga lahko posnameš s kamero, ga po spletu deliš s svetom, potem si poročevalec.

– Ali ni potem izraz novinarstvo skoraj nesmiseln? Sem najstnik, hodim po ulici in slikam dogajanje. Je to poročanje?

Seveda. Če ugotoviš nekaj, kar svet še ni videl. Zakaj ne? Ali bi to morala biti samo domena nekoga v obleki in s prenosnikom? To je neumno.

NICHOLAS LEMANN, dekan, univerza Columbia, šola za novinarstvo, 2003-2013

Vso to delo ljudi je dragoceno in dobro ga je vzdrževati. Vendar menim, da ustvarja le komentarje, kar je v svobodni družbi zdravo, ne pa tudi novih informacij.

V provokativnem članku objavljenem lani v reviji »The New Yorker«, je Nick Lemann hvalil spletni reviji »Slate« in »Salon«. Je pa oporekal izjavam Jarvisa o blogih in poročanju ljudi.

NICHOLAS LEMANN, dekan, univerza Columbia, šola za novinarstvo, 2003-2013

Jezno sem jih primerjal s cerkvenimi okrožnicami. Nihče ni proti cerkvenim okrožnicam. Zanimive so za branje. So, saj veste, samo razlage. Delujejo kot oglasna deska.

– Ampak vi jih podcenjujete.

Tako, res je. V tem primeru. Podcenjujem jih v smislu…

– Na njih gledate zviška, nekje s centra Manhattna…iz Univerze Columbia in jim pravite, da so podobni cerkvenim okrožnicam.

Blogerji in državljanski novinarji niso kakovostni novinarji, vsaj glede na njihovo številčnost.

– Ne poročajo verodostojno.

Tako je, niso verodostojni in izvirni. Ne raziskujejo novih spoznanj, namesto tega ponavljajo že znano, kar so raziskovali drugi.

JEFF JARVIS, bloger, BuzzMachine

– Nick Lemann pravi: »pokažite mi kje na internetu je ta velika skupina ljubiteljskih novinarjev opravila kakšno zares odmevno novinarsko nalogo«.

Začetki tega so že vidni. Upal bi, da bi se odzval na način, kako lahko skupaj z njimi naredimo še več. Menim, da še nismo daleč v smislu razvoja blogov in novinarstva. Imamo še veliko dela. Vendar ne gre le za prikaz ene zgodbe. Gre za postavitev smernic dela, za ohranjanje zgodb in da prevladujočim medijem prikažemo kaj bi morali početi.

Leta 2002, med praznovanjem 100. rojstnega dne senatorja Jamesa Stroma Thurmonda, je senator Trent Lott podprl njegovo segregacijsko politiko, vendar mediji tega niso opazili. To je bil odločilni trenutek za blogerje.

JOSH MARSHALL, bloger, Talking Points Memo

Če bi analizirali besede Trenta Lotta, bi videli, da je pretiraval. Grozno. Vendar jih nihče ni analiziral. Mediji so jih enostavno ignorirali.

Josh Marshall je, preden je pričel ustvarjati liberalni blog »Pogovorne točke«, pisal za časopise in revije.

JOSH MARSHALL, bloger, Talking Points Memo

V poročevalstvu ima neka zgodba 24-urno avdicijo, preden se izve ali bo zanetila ogenj in postala prava zgodba. Ta zgodba pa ni prestala 24-urne avdicije. Menim, da bi v svetu brez blogov to bil njen konec. Skupaj z ostalimi blogi smo se te zgodbe lotili in iz nje naredili resnično pomembno zadevo. Izkazalo se je, da je bila precej bolj pomembna kot so menili ostali.

Samo dva tedna kasneje je Trent Lott odstopil z mesta vodje senatorjev. S tem je potrdil vpliv blogov. Septembra 2004 so blogerji ponovno napadli. Tokrat so konservativci napadli tisto, za kar so menili, da so osrednji liberalni mediji. Ko so na CBS News trdili, da imajo dokaze o delovanju predsednika Busha v nacionalni letalski gardi, se je za to pričel zanimati konservativen blog »Power Line«. Scott Johnson je objavljal vprašanja o zgodbi. Kmalu so se pričeli porajati dvomi o dokazih CBS-a, ki so se širili po celotni blogosferi.

SCOTT JOHNSON, bloger, Power Line

Mi nismo vedeli ničesar. Vse pridobljene informacije smo dobili od naših bralcev, ki so resnično nekaj vedeli in so bili na našo stran preusmerjeni zjutraj ali tekom dneva. To nam dosti pove o moči in vplivu medija, da privabi toliko strokovnega znanja v tako kratkem času.

Dan Rather je pritiske zavrnil kot politične, vendar so bili blogerji vztrajni in tako je moral zgodbo dokončno umakniti.

SCOTT JOHNSON, bloger, Power Line

Moje prvo vprašanje na tisti dan je bilo ali je to konec in bomo izgubili verodostojnost, ki smo si jo pridobili odkar delujemo na tej strani. Kasneje sem se spraševal še nekaj in sicer kolikokrat je CBS to že storil in pri tem tudi uspel.

Blogerji so si to šteli za zmago, Rather pa se je po 44 letih umaknil iz CBS News.

DAN RATHER, CBS News 1962-2006

– Glede na vaš odhod in nezadovoljstvo z zgodbo, kako so ravnali z vami?

Menim, da morajo na to vprašanje odgovoriti drugi. Veselim se novega začetka. Vsekakor je vprašanje na mestu, vendar nanj ne bom odgovoril.

Zaradi preplaha po dogodku z Ratherjem je oddaja CBS News pričela sprejemati splet. V upanju za boljšo preglednost je CBS ustvaril lasten blog, kjer se ukvarjajo z novinarsko etiko in kritiko. Objavljajo tudi posnetke svoje nove voditeljice, kjer v rubriki »Dnevnik Katie Couric«, z ljudmi deli svoje misli. Na ABC News je raziskovalna ekipa Briana Rossa ustvarila lasten blog, spletno stran »Pivnik«, ki jo uporabljajo kot spodbudo za anonimne namige.

SIMON SUROWICZ, producent, ABC News

Nekateri pišejo: »FedEx me želi ubiti«,« moja mačka je izginila«, »moj vodovodar je tat«. Nekdo pa bo mogoče vprašal: »želite vedeti kaj več o Marku Foleyu, ker ne poznate celotne zgodbe?« Vse ostalo pa je zgodovina.

Odmevna zgodba, objavljena ravno med volitvami, se je razpletla na osnovi namiga, ki ga je na spletno stran dobila ekipa Briana Rossa.

BRIAN ROSS, vodilni preiskovalni novinar, ABC News

Producent, s katerim sem sodeloval, je dobil namig o nekakšnih sporočilih kongresnika, ki naj bi bila na strani. Tako je o tem napisal zgodbo. To je ena prvih, ki jo vidite tukaj: »Mladostnik zaskrbljen zaradi izmenjave sporočil s kongresnikom«. Ko smo to zgodbo objavili na spletu, se je izvedelo, kdo je pošiljal ta sporočila. Ko je kongresnik izvedel, da jih imamo, je odstopil.

– Ste s to zgodbo prebili led na internetu?

Mislim da. Naš prvi uspeh na spletu. Ta zgodba je bila na spletu zelo odmevna, za kar je bil zaslužen ABC.

ABC se je zavaroval pred nepredvidljivostjo tega, kar je na spletu popularno. Le en klik stran od raziskovalne enote Briana Rossa ima svojo stran Amanda Congdon, ki je preskočila s kultne oddaje na spletu, k osrednjemu mediju. Ko se je internet pričel razvijati, je svojo srečo na spletu prvi preizkusil NBC. Sodelovali so z Microsoftom, tako da so lahko ponosno razglasili začetek nove dobe. Sledilo je navdušenje nad zbliževanjem, kjer bi televizijske postaje, časniki in internetna podjetja združili moči in ustvarili nove dobičkonosne sinergije. Deset let kasneje je MSNBC preživel spletni zlom in je zdaj na drugem mestu najboljših informativnih spletnih strani. Na prvem mestu je Yahoo!. Scott Moore, ki je bil včasih vodja MSNBC-ja, je zdaj na čelu Yahoo-ja.

SCOTT MOORE, vodja Novic, Yahoo!

– Ali mislite, da bo imel Yahoo! v prihodnosti dovolj denarja za lastne novinarje?

Seveda. Če bi to želeli bi jih lahko imeli že zdaj, saj delamo na projektih kot je »Kevin Sites in Hot Zone«. Naslednji projekt bomo začeli v januarju in sicer »Odd News Underground«. Le-ta vključuje tudi novinarja, ki piše pesmi. Je takorekoč pojoči novinar. Pokrival bo število dokaj čudaških področij. Malo bomo eksperimentirali in odkrivali nova področja. Za to pa ni potrebna cela vojska novinarjev.

Kevin Sites, poročevalec iz Iraka in Afganistana, je bil prvi, ki je na Yahoo! delal kot video novinar.

KEVIN SITES, Yahoo! News

– Ste vi tisto čemur pravimo novinarsko osebje na Yahooju?

Kar se tiče nastopa, zbiranja informacij,… sem ta. Za seboj pa imam tudi ekipo, ki mi pomaga pri ustvarjanju. Oni so dejansko tisti, ki vse skupaj ustvarijo. Oni nastavijo mrežo. So lovci. Dobijo informacije s terena in s tem naredijo najtežji del.

– Vi ste torej le lep obraz?

To sem jaz. Ne bi rekel, da je lep. Je pa obraz. Informativne organizacije vedno raje pošiljajo soliste, neodvisne novinarje, kot sem sam, na vojna območja. Vendar ne z namenom, da ustvarijo nekaj takega kot vi, obsežen dokumentarni film, ker rezultat ne bo isti.

Yahoo! je v osnovi odvisen od poročanja drugih, kot na primer »Associated Pressa« in »Reutersa«, ki jih za razliko od njihovega tekmeca »Googla« tudi plačuje.

ERIC SCHMIDT, direktor, Google

Jasno smo se odločili, da ne bomo šli v ta posel. Želimo, da lahko čim več ljudi odda svojo vsebino, mi pa bomo iskali oglaševalske rešitve, ki bodo finančno pripomogle k razvoju novih vsebin.

Googlova informativna stran je zelo priljubljena, čeprav je le zbirka naslovov in povezav do časopisov.

ERIC SCHMIDT, direktor, Google

Brez dvoma smo v veliki meri odvisni od novinarjev, ki poročajo o novih dejstvih, zgodbah in idejah. Kdo drugi kot novinarji pa bo pisal o tem? Skoraj vsaka zanimiva zgodba je plod novinarjevega dela na nekem področju in razkritja njegovih opažanj.

Tisto, kar skrbi dolgoletnega urednika Johna Carrolla je, da so novice s spleta ali televizije skoraj popolnoma odvisne od poročanja v časopisih. Časnikarstvo pa ni v zavidljivem položaju.

JOHN CARROLL, bivši urednik, LA Times

Ocenjujem, da so za približno 85 odstotkov ustvarjalnega poročanja, ki se ga izvede v ZDA, zaslužni časniki. To so tisti, ki gredo v svet, trkajo po vratih, premetavajo stare dokumente in poročajo o dogodkih. Druga sredstva obveščanja večinoma le reciklirajo novice, ki so že zbrane v časopisih. Splet ponuja ogromno priložnosti za dobro poročanje in je tudi že ustvaril nekaj vrednih novih glasov. Ne verjamem pa, da lahko povsem preidemo v svet blogov in laičnega novinarstva. So vsekakor dragoceni, vendar so stvari, ki jih ne znajo.

V neki stavbi v južnem delu Los Angelesa, staro podjetje še naprej izdaja novice, kot že stoletje poprej. Skoraj celotno 125-letno zgodovino je bil Los Angeles Times v lasti družine Chandler, dokler ga leta 2000 zadnja generacija ni prodala. To je zgodba o usodi Los Angeles Timesa. Zgodba o ameriškem novinarstvu in o nemiru, ki vlada v poročevalskih centralah po vsej državi. Vse se je začelo s kupčijo vredno 8,3 milijarde dolarjev, za katero je družba Tribune v Chicagu upala, da bo začetek novega medijskega imperija.

JOHN CARROLL, bivši urednik, LA Times

Kupili so časnike Times Mirror, kar je vključevalo The Los Angeles Times, Baltimore Sun, News Day,… Ko sem bil urednik časnika The Baltimore Sun, so me prosili naj prevzamem The LA Times. Dejal sem: »mogoče«, »kakšen je načrt?« Bili so mnenja, da so kupili dragulj ameriškega novinarstva in želeli so ga ohraniti in nadgraditi.

Carroll se je soočil s težkimi problemi. Naklada je padala, odnos med zadnjim založnikom in novinarji pa je postajal vse bolj napet. Prvi Carrollov korak je bil, da je zaposlil Deana Baqueta, urednika The New York Timesa.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Ko sem prišel je bila novinarska ekipa povsem na tleh, vendar je bila izredno dobra. Ne bi ravno rekel, da sva bila jaz ali John tista, ki sva to ekipo pobrala s tal. Primerjam jo lahko s Ferrarijem, ki je potreboval le to, da ga nekdo spomni, da je Ferrari. In prav to sva storila.

Carrol in Baquet sta obudila tradicijo Timesa, da tako doma kot po svetu išče pomembne zgodbe, ki so služile javnosti in prinašale nagrade. Pod njunim vodstvom je The Los Angeles Times prejel 13 Pulitzerjevih nagrad.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

V roku šestih let, ko sva sodelovala z Johnom, smo prejeli več nagrad kot kateri koli drugi časopis v državi. Ne da so bile Pulitzerjeve nagrade cilj sam na sebi, vendar za časopis s slabim ugledom so bile pomembne. Mislim, da je svetu to sporočalo, da se ta časopis vrača. Osebje je vedelo, da lahko tekmuje s komerkoli.

Vendar v Chicagu, sedežu družbe Tribune, novinarskega preboja LA Timesa delničarji niso slavili.

CHARLES BOBRINSKOY, Ariel Capital Management

Pisci in uredniki LA Timesa želijo, da njihova mnenja prebirajo kolegi po vsej državi, politiki in tisti, ki podeljujejo Pulitzerjeve nagrade. To pa ni to, kar si želijo bralci.

Ariel Capital je eden največjih delničarjev družbe Tribune. Charles Bobrinskoy je njegov podpredsednik.

CHARLES BOBRINSKOY, Ariel Capital Management

– Menite, da je bilo dobro, da je Tribune kupila Times Mirror?

To je bila slaba kupčija in trg se je tega zavedal. Delnica Tribune je drastično padla isti trenutek, ko so najavili nakup Times Mirrora. Preplačali so ga. Takrat so se tega vsi zavedali. Kupčija ni bila dobra, kar je na žalost privedlo tudi do težav, s katerimi se soočamo danes.

DAVID HILLER, izvršni direktor, Tribune Co.

Sam sem eden tistih, ki še vedno menijo, da je bila to dobra in strateško pomembna poteza.

David Hiller je izvršni direktor na Tribune in eden od pobudnikov kupčije s Times Mirror.

DAVID HILLER, izvršni direktor, Tribune Co.

Veliko nepredvidljivih dogodkov se je zgodilo po združitvi, kot na primer huda recesija, teroristični napadi in drugi. Vendar osnovna vizija, da bi združili ugledne časopise, je bila pametna že takrat in mislim, da še vedno je.

Kupčija ni obrodila sadov, naklada je bila vse manjša, zato so pri Tribune pričeli na LA Timesu varčevati. Tiskanje in dostava predstavljata 70 % cene izdelave časopisa. Najprej so pričeli nižati stroške pri tem. Kmalu pa so pričeli varčevati tudi pri novinarski ekipi, ki je bila druga največja v državi.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Jasno je bilo, da je bilo deloma to potrebno. Nisem sicer prepričan ali je to pravi način za varčevanje, vendar, če si vodja ekipe in te založnik prepriča, da so odpuščanja potrebna, potem to narediš.

JOHN CARROLL, bivši urednik, LA Times

Stroške so manjšali vsako leto. Nekaj časa je bilo še vse v redu, ker je bil posel še kar donosen. Kasneje pa je to pričelo ogrožati posel in sposobnost vzdrževanja naklade. S tem je ogrozilo tudi same novice. Zmanjšalo je količino novic, ki smo jo lahko ponudili bralcem.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Odpuščanja so postala stalnica. To se dogaja tudi pri ostalih časopisih. Ni šlo samo za odpuščanja, vsakih nekaj mesecev… Leto pričneš z nekim proračunom, potem pa vsake nekaj mesecev zmanjšaš proračun in zapolnjuješ prostor, ki je na voljo novicam.

JOHN CARROLL, bivši urednik, LA Times

To se je dogajalo zelo hitro in to takrat, ko je časnik sicer odlično posloval.

The LA Times je prinašal več kot milijardo dolarjev letno, več kot 200 milijonov dolarjev pa je imel čistega dobička.

JOHN CARROLL, bivši urednik, LA Times

Tipičen časnik ima 20 odstotno maržo. V grobem je dvakrat večja od marže družb Fortune 500. Ljudje menijo, da je ta posel ni dobičkonosen, vendar se motijo. Dobiček je več kot dober.

– In kakšna je razlaga za to? Ne razumem, zakaj je potrebno nižati stroške, če ustvarjate dobiček?

Zato ker če želiš ugoditi delničarjem, moraš vsako leto zaslužiti več kot prejšnjo. Tudi če si prejšnje leto ustvaril dobiček, moraš to leto ustvariti še več.

DAVID HILLER, izvršni direktor, Tribune Co.

– Torej The LA Times prisluži bruto preko milijardo dolarjev na leto in ima očitno 200 milijonov dolarjev dobička. Je to res?

Tako je.

– To je dokaj dober posel.

Izjemno dober posel je.

– Prinaša veliko denarja.

Da.

– Torej kakšen je potem finančni problem?

To, kar pesti vso časopisno industrijo, ne samo The LA Times, so finančni obeti. Ali bo bolje ali slabše? To skrbi investitorje in zato je borza tako stroga do časopisnih podjetij. Ne samo naše delnice, vse delnice, tudi Knight Ridder dokler jih niso prodali, delnice New York Times-a, McClathy, itd. Ne zanima jih kako dober si danes, ampak kako dober boš v prihodnosti.

Borza je v skrbeh, da bo zaradi močne konkurence spleta in manjšega števila bralcev, dobiček časopisov v naslednjih letih vse manjši.

LAUREN RICH FINE, upravna direktorica, Merrill Lynch

Časopisi niso posel, ki raste. Industrija je pod velikim finančnim pritiskom. Tako da je investicija v delnice, katerih prihodnost je negotova, zelo veliki izziv. Našim strankam svetujemo, da počakajo, dokler ne ugotovimo kakšna bo stopnja rasti, če bo sploh kakšna. Vse do takrat ni pametno imeti v lasti teh delnic. Na vrhuncu delovanja so časopisi z oglaševanjem prinašali skoraj 70 odstotkov neobdavčenega dobička. Danes je velik del oglasov prešel na splet.

Ljudje, ki iščejo avtomobile, zaposlitve in stanovanja to raje delajo na spletu kot v časopisih. Denar za oglase sledi temu trendu.

LAUREN RICH FINE, upravna direktorica, Merrill Lynch

Osupljivo je kaj vse lahko najdeš na spletu. Enostavno je bolje. To je tudi razlog zakaj je takšen pritisk na časopisno industrijo. Oglaševanje je boljše na spletu in pika.

Eno največjih podjetij za spletno oglaševanje je locirano v precej skromni hiši v San Francisco. »Craigslist« je pričel delovati ob koncu 1990-ih let, kot spletna oglasna deska. Ustvaril jo je programer Craig Newmark, z namenom ustreči, kot pravi, svoji »piflarski« subkulturi.

CRAIG NEWMARK, ustanovitelj, Craigslist

– Kako veliki ste? Ne mislim vaše velikosti.

Ljudem pravim, da merim 173 cm. V resnici pa merim 170 cm. Trenutno ima naše majhno podjetje 24 zaposlenih. Nahajamo se v 300 mestih in v več kot 35-tih državah. Mesečno ima naša stran pet milijard klikov, številka pa še narašča.

– Lahko rečemo, da je podjetje, ki ste ga ustvarili, zdaj vredno trideset, štirideset, petdeset milijonov dolarjev. Ali več?

Pravzaprav ne vemo. Videl sem trenutne ocene, ki se gibajo med 250 milijonov do 2,4 milijarde dolarjev. Tega ne verjamem. Vseeno mi je, čeprav je lepo slišati. Komu je mar? Ne prodajamo, tako da je res vseeno.

Za časopis je skoraj nemogoče tekmovati s stranjo kot je »Craigslist«, saj je, razen za zaposlitvene in nepremičninske oglase v mestih kot je na primer New York, brezplačna. Newmark, katerega stran je na spletu med najbolj obiskanimi, pravi, da ni imel namena oslabiti časopisne industrije.

CRAIG NEWMARK, ustanovitelj, Craigslist

– Od leta 2000 naprej kar lepo napredujete. Širite se, je tako?

Res je.

– To pomeni, da v smislu oglaševanja jemljete vse večji dohodek časopisom.

Ni še povsem jasno, saj kolikor je znano nam, večine oglasov na naši strani ne bi objavili v časopisih. Odvisno s čigavim mnenjem se strinjaš, vendar oglasi, ki niso objavljeni v časopisih, so na straneh, kot sta »Monster« in »Autotrader«.

– Ampak ravno naval oglaševanja takšne vrste na spletne strani ima vedno večji vpliv na časopise.

Se strinjam.

ERIC SCHMIDT, direktor, Google

Ena od negativnih posledic spletnega oglaševanja je manjši pomen tradicionalnih oglasov. To je resnično vplivalo na poslovanje časopisov. Nismo še našli načina, kako bi ves ta denar nadomestili s kakšnim drugim virom, ki bi plačal za časopise.

– Veliki časniki, kot na primer Los Angeles Times, so pod stresom zaradi spleta in gospodarskih sprememb, za vas pa predstavljajo dobavitelja vsebin, je tako?

V resnici smo odvisni od uspeha časopisov. Zato karkoli vpliva na njihovo ekonomijo ali na to, da pričnejo odpuščati novinarje, je resnično slabo. Dejstvo je, da je povpraševanje po informacijah vedno večje, vendar se je način pridobivanja teh informacij precej spremenil. To je negativno vplivalo na časopise in njihovo poslovanje.

SCOTT MOORE, vodja Novic, Yahoo!

– Zakaj ne kupite LA Timesa in ohranite organizacijo, ki ustvarja vsebine kot del vašega poslovanja, jo naredite primernejšo za splet in s tem ohranite institucijo.

Jaz osebno ne bi sprejel tega izziva in poskušal prilagajati posel, ki je že dozorel ali na stopnji upadanja, za splet.

– Star je.

Nimamo potrebe. Star je, ampak vsak zrel posel, ki nazaduje zaradi nove tehnologije ali novih oblik distribucije, čakajo izzivi in težke odločitve.

V Los Angelesu so se odpuščanja, ki jih je zahteval Tribune, nadaljevala. V juliju leta 2005 je urednik John Carroll odstopil.

JOHN CARROLL, bivši urednik, LA Times

Moral sem potiskati ljudi skozi vrata, odpuščati osebje, reducirati strani v časopisu, česar uredniki ne želimo početi. Takšne stvari ne bi smele dolgo trajati. To je bil glavni razlog za moj odhod s časopisa.

Novi urednik je postal Dean Baquet. Soočal se je z odtegljaji, za katere je upal, da se bodo z novim založnikom, izvršnim direktorjem družbe Tribune, Jeffom Johnsonom, prenehali.

JEFF JOHNSON, bivši založnik, The Los Angeles Times

Kot založniku mi je bilo jasno, da bo v letu 2005 potrebno sprejeti nekaj sprememb. Sprejeli smo nekaj odločitev, zaprli oddelek za tiskanje, vse skupaj smo odpustili 350 ljudi in malo manj kot 100 od teh je bilo del novinarske ekipe.

Johnsona so poslali iz Chicaga, da prevzame poslovni del upravljanja časopisa, vendar je pričel dvomiti o prioritetah časopisa.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Jeff je prišel s poslovnega dela na delo operativca. Prevzel je mesto založnika, zato je imel vse več skrbi. Skrbel je za novinarsko ekipo, za poslanstvo časnika. Postajal je vse pomembnejši.

Septembra 2006 je boj za LA Times postal javen, ko je skupina uglednih državljanov družbi Tribune poslala odprto pismo, v katerem so protestirali proti nadaljnjemu odpuščanju. Le nekaj dni kasneje se je založnik Jeff Johnson javno uprl svojemu vodstvu v družbi Tribune in dejal, da časopisi na ta način nimajo prihodnosti.

JEFF JOHNSON, bivši založnik, The Los Angeles Times

– V tej družbi ste delovali 20 let. Prepričan sem, da ste, preden ste izrazili svoje nestrinjanje z nadrejenimi v Chicagu, vedeli v kaj se spuščate.

Seveda.

– Lahko bi zapečatili svojo kariero, vsaj na Tribune.

Zavedal sem se, da tvegam.

– Zakaj ste se odločili, da to storite?

Mislim, da mora biti industrija previdna, da nižanje stroškov ne postane njihova glavna strategija. Morajo se poučiti o poslu, poiskati svoje prednosti, se prestrukturirati z namenom, da se prilagodijo dogajanju. Morajo pa vedeti tudi v kaj verjamejo? Kakšni so osnovni cilji? Kaj je tisto, kar sporočaš ekipi? Pred njimi ne moraš ravno reči, da se bomo prebijali z odpuščanjem.

DAVID HILLER, izvršni direktor, Tribune Co.

– Gospoda Johnsona poznate že nekaj časa?

Tako je.

– Ali ga spoštujete?

Zelo prijeten možakar je.

– Potegnil je črto.

 Res je.

– In prišlo je v javnost.

Tako je.

– Objavljeno je bilo tudi v vašem časopisu.

Bilo je v vseh časopisih po ZDA.

– Precej nenavadno.

Prav imate.

– Je resnično verjel v to?

Ne vem in ne morem govoriti v njegovem imenu. Dober človek je in zelo dober prijatelj. Mislim pa, da morajo ljudje, ki vodijo posel, imeti vizijo in jo deliti z ostalimi. Če se vizije vodij in lastnikov podjetja razlikujejo, posel na dolgi rok ne bo deloval.  

Naslednji dan je družba Tribune naznanila prihod novega človeka, ki bo kot založnik prevzel LA Times. Ime mu je David Hiller.

DAVID HILLER, izvršni direktor, Tribune Co.

Moji načrti in pričakovanja so, da bo kvalitetno oskrbovanje s tujimi in domačimi novicam še vedno eden od zaščitnih znakov časopisa LA Times.

– Ampak z manj ljudmi.

Mogoče. Ali pa tudi ne. Kot običajno, smo spet pozorni le na številke in pozabljamo na kakovost dela.

– Kdo pa je zaslužen za to delo? Ljudje, vsekakor.

Prav imate. Mi, ljudje smo zaslužni za to delo.

Kljub grožnjam ekipi, se je urednik Dean Baquet trudil obdržati moralo.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Menim, da ljudi skrbi za časopise in menim, da je ta strah upravičen. Ne želim zveneti naduto ali ošabno, vendar menim, da je časopis javna dolžnost. Moja naloga pa je služiti javnosti. Obstaja pa napetost med mojim pogledom na svet in pogledom lastnikov časopisov, saj so oni zavezani delničarjem.

V šestih letih kar je Tribune lastnik Times Mirror-ja, je njihova delnica močno padla. Da bi spremenili stanje, so skupaj z investitorji menili, da bi se LA Times moral bolj posvečati lokalnim novicam.

CHARLES BOBRINSKOY, Ariel Capital Management

Problem je, da želijo ljudje, ki pišejo za LA Times, poročati o mednarodnih dogodkih. Želijo pisati o dolgoročnih temah, o tem zakaj je Bush šel v vojno z Irakom. Skupaj s Tribune pa menimo, da o tem pišejo tudi drugi. Prepričan sem, da se strinjate, da poročil o tem zakaj je Bush šel v vojno ne primanjkuje. Ali je res potrebno, da LA Times podredi vse svoje vire tej zgodbi?

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Četudi bi vsaka raziskava bralstva pokazala, da nihče ne želi brati o vojni v Iraku, bom vseeno pokrival zgodbo o vojni v Iraku.

Od začetka vojne je bil LA Times eden redkih časopisov, ki je bil ves čas prisoten v Iraku. Novinarka Alissa Rubin je za zgodbe iz Iraka tvegala svoje življenje.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Samo trije ameriški časopisi so resnično prisotni v Iraku. To so The LA Times, The New York Times in The Washington Post. USA Today je na ozemlju Iraka le občasno. Nekdo je tam nekaj časa, potem pa odide. Nekatere mreže so seveda tam ves čas. Toda nihče drugi nima članov redakcije, ki so tam nenehno prisotni. To je grozno. Da bi število zmanjšali na dva ali enega se ne sme zgoditi. To ne more biti dobro za državo.

CHARLES BOBRINSKOY, Ariel Capital Management

Prostora je za približno tri nacionalne časopise, to so The Wall Street Journal, The New York Times in USA Today. Vsak ima svojo nišo. Vsi trije so nacionalni časopisi. Po našem mnenju ni potrebe po še enem tovrstnem časopisu. Potreben je zelo močen, kakovosten lokalni časopis, ki se osredotoča na stvari, ki so zanimive ljudem v LA-ju, kot so moda, Hollywood, zabava, krajevna oblast, šport in lokalni problemi, kot je imigracija. Če bi se časopis osredotočal na te zadeve, bi bilo veliko povpraševanja po njem. Namesto tega si želi postati četrti nacionalni časopis.

BILL KELLER, izvršni urednik, The New York Times

Ideja, ki bralcem sporoča naj kupijo LA Times, da bodo izvedeli več o dogodkih na cestah, v šolah, na policiji in o lokalnem dogajanju, če pa želite vedeti več o Iraku, pa kupite The New York Times, se ne zdi povsem smiseln pristop k poslu. Če bi bil sam prebivalec LA-ja, bi bil užaljen. Menim, da je panika tisto kar trenutno najbolj ogroža naš posel. Panika, ker so cene delnic vse nižje, ker so dohodki iz oglaševanja vse manjši in ker so rezi edini način kako preživeti. S tem pa pride do zmanjševanja uredniške in novinarske ekipe.

Proti koncu poletja 2006, je urednik Dean Baquet postal simbol jeznih urednikov po vsej državi, ki so se prav tako soočali s podobnimi ukrepi.

LAUREN RICH FINE, upravna direktorica, Merrill Lynch

Kot urednik časopisa si v teoriji zelo angažiran človek. Zavzemaš se za demokracijo in si pripravljen na dober boj. Raziskovalno novinarstvo je tvoja strast. Vendar je to drago. Nemogoče je dokazati, da si zaradi kakovostnega novinarstva prodal več časopisov ali več oglasov.

LARRY KRAMER, The Washington Post, 1977-1986

To je »kokoš ali jajce« problem. Ali pišeš o zanimivih zgodbah ali o zgodbah, ki so dobre zate? In ali ljudje berejo zgodbe, ki so dobre zate, ali berejo zgodbe, ki so zanimive? To je problem brez konca. Včasih mi je bilo prav smešno. Na Washinton Post-u smo vsako nedeljo in nekaj dni v tednu objavljali zgodbe, ki so se pričele na prvi strani, ko pa si obrnil stran si presenečen ugotovil, da je zgodba napisana na celih dveh straneh. V resnici večina ljudi teh zgodb ni prebrala. Želeli so jih imeti na razpolago. Še bolj pa jim je bilo pomembno, da je Washington Post opazoval te institucije in je svoje vire podrejal temu, da bi izvedel ali smo bralci, javnost na kak način izkoriščani. Tega sami nikoli ne bi mogli izvedeti. To je kakovostno novinarstvo. Standard je še vedno enak. Ljudje si takšnih zgodb še vedno želijo.

Preko 50 milijonov Američanov še vedno dnevno kupuje časopise, še dvakrat več pa je bralcev. Število kupcev časopisov se počasi zmanjšuje. Analitiki te industrije naj bi vedeli zakaj.

LAUREN RICH FINE, upravna direktorica, Merrill Lynch

Menim, da ljudje ne berejo časnikov, da bi izvedeli o vojni v Iraku ali Izraelu. Želijo izvedeti kaj se dogaja na lokalni ravni, v smislu politike, kriminala in športa. Če bi jaz vodila lokalni časopis, bi o lokalnih zadevah poročala tako na široko, da bi ljudem obrnilo glavo.

Ta trend se imenuje »hiper-lokalizem« in borza meni, da je to prihodnost časnikov in spletnih novic. Enega od dnevnih lokalnih pregledov novic na spletu je ustvaril spletni pionir Rob Curley. Curleyjeva ideja je bila uporabiti novi medij za preusmeritev časopisov na lokalno raven, na lastno dvorišče. Pričeli so z manjšim časnikom v kraju Lawrence, Kansas.

ROB CURLEY, spletni razvijalec

Pričeli smo s sekcijo, ki smo jo poimenovali Igra. Osnovna ideja sekcije je bila predstaviti otroške igre z žogo, na način, kot bi bili člani ekipe The New York Yankees. Če želite vedeti katere ekipe igrajo ta teden, lahko kliknete na to povezavo. Prikažejo se vse igre neke ekipe. Če želite videti kako ekipa izgleda, imate na razpolago fotografije, na katere lahko kliknete in jih obračate. Spletna stran nekega časopisa je še eden od načinov zadovoljevanja tistih potreb, ki jih stranke želijo. Moramo poskrbeti, da jih oskrbimo s tem, kar si želijo. Če želijo zvočni podcast, jim ga moramo ponuditi. Če želijo video novice, jim moramo to omogočiti. Za mene to pomeni le koriščenje naše poročevalske moči na različne načine.

JIM BRADY, izvršni urednik, WashingtonPost.com

Rob je že dobrih 10 let v ospredju vsega, kar je povezano s spletnimi časniki. Je velik zagovornik hiper-lokalnosti. Lokalno skupnost zasiti s toliko informacijami, da na »lawrence.com« najdejo vse kar morajo vedeti. Če želiš izvedeti kaj o Neaplju pojdi na »naplesnews.com«. Če začenjaš na tem področju, je najbolje, da poznaš Roba. Zato smo ga tudi najeli. 

Sedaj želi Rob Curley na Washington Postu hiper-lokalnost prilagoditi velikemu mestu. Curley je le del agresivnih sprememb na Washington Post-u v digitalni dobi. V povsem novi, združeni poročevalski centrali na Washington Postu novinarji z zgodbami oskrbujejo radio Washington Post-a, lokalno televizijo in splet.

JIM BRADY, izvršni urednik, WashingtonPost.com

Preko 50 novinarjev vodi pogovore v živo in eno uro odgovarja na vprašanja bralcev. Preko 50 novinarjev nosi naokoli kamere, da lahko posnamejo zanimivosti, ki pripomorejo k njihovemu delu.

Maja 2006 je bil v Bagdadu iz zasede napaden novinar Washington Posta, Nelson Hernandez.

JIM BRADY, izvršni urednik, WashingtonPost.com

Namesto, da bi legel na tla, kot bi to storila večina, je vzel kamero in pričel snemati spopad. Poslal nam je posnetek in vprašal kaj menimo o tem. Objavili smo ga na strani in pritegnili ogromno obiskovalcev. Nekaj ljudi si ga je ogledalo tudi na YouTubu. Vse to pripomore k novinarstvu in tako vidimo, da obstaja način kako nadgraditi vsebino zgodbe, na kateri delaš.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Washington Post, ki mu je sledil New York Times, sta zelo hitro osvojila internet. Ostali časopisi, tudi LA Times, so bili pri tem bolj počasni. Za to smo zaslužni tudi novinarji. Odkrito priznam. Tudi poslovni oddelki časopisa so ga le s težavo osvojili, saj niso videli, kako bodo s tem lahko zaslužili. Počasni smo bili. Ampak, izkazalo se je za odlično stvar.

LARRY KRAMER, The Washington Post, 1977-1986

Vsekakor si v prednosti, če imaš že obstoječo medijsko znamko. Imaš verodostojnost, vendar moraš biti tudi zanimiv. Pritegniti moraš pozornost ljudi. Moraš narediti takšen vtis, da se bodo še vračali. Če to postane njihova navada, jih imaš za vedno. S tem pritegneš tudi oglaševalce in imaš dohodek. Moraš pa biti konkurenčen. Najslabše, kar se lahko zgodi je, da jih izgubiš zaradi drugega vira informacij na spletu. Skoraj nemogoče jih bo ponovno pridobiti nazaj.

SCOTT MOORE, vodja Novic, Yahoo!

Predvidevam, da bo v naslednjih desetih letih nekdo z veliko denarja ugotovil, da obstaja velika priložnost za ustvarjanje lokalnih novic, ki ne bodo imele nobene zveze s kakšnim časnikom. Ne bo sicer imel iste strukture kot časopis, vendar če bi bil produkt enako kakovosten, bolj zanimiv in predstavljen za splet, bi časopisom verjetno prevzel veliko gledalcev. Zaradi manjših stroškov bi tudi veliko zaslužil.

Za zdaj so dohodki na spletu manjši kot pri časopisih. Veliko se jih sprašuje kdaj bo splet dohitel časnike in kaj bomo s prehodom na splet izgubili.

BILL KELLER, izvršni urednik, The New York Times

Trenutno je tiskani časopis tisti, s katerim krijemo stroške naše novinarske ekipe. Vse postaja digitalno. Tega, ali bodo vsi časopisi pričel delovati na tak način, ne morem predvidevati. Nekateri časopisi bodo zaradi tega gotovo prenehali izhajati.

Zaradi padajočih delnic in negodovanja delničarjev, je bila jeseni leta 2006 družba Tribune naprodaj. Pojavila se je priložnost, da bi LA Times prevzel novi lastnik.

ELI BROAD, investitor, The Broad Foundations

Menim, da LA Times potrebuje lokalno lastništvo.

– Tako preprosto?

Tako je. Mislim, da nam bi tako šlo bolje. Časopis je srce mesta, srce skupnosti. Menim, da bi z lokalnim lastništvom delovali bolje.

Eli Broad je bogat nepremičninski razvijalec, ki v Los Angelesu deluje kot filantrop in zavetnik umetnosti. Je eden od treh bogatih prebivalcev LA-ja, ki nameravajo storiti, kar ostali mogotci v državi poskušajo v zadnjih letih. Od korporativnih lastnikov poskušajo odkupiti lokalne časnike, ki so v stiski.

ELI BROAD, investitor, The Broad Foundations

– Ali se spoznate na novinarstvo?

Ne.

– Ste samo potrošnik?

Tako je. Sem strasten bralec časopisov. Na dan preberem najmanj tri.

– Denar boste torej dali ustanovi, ki bo nato kupila LA Times?

Ta ustanova se bo verjetno pri nakupu povezala z ostalimi. Tako bo zadovoljna z manjšim donosom, kot pa bi ga pridobili z drugimi investicijami.

– In koliko želite dobiti nazaj?

Če dobimo pet do devet odstotkov bi bili povsem zadovoljni.

– Bi sodelovali pri določanju vsebine?

Mogoče bi. Posebej pri kulturnih vsebinah, pri šolskih reformah in na ostalih področjih.

– Bi sodelovali na teh področji?

Da.

– Bi sporočili vodstvu LA Times-a, da če bo gospod Broad kupil časopis, so njihove službe varne?

Brez problema. Menim, da Dean Baquet in ostali na LA Times svoje delo opravljajo odlično.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

– Eli Broad in ostali…

Dober človek.

– Rekel je, da bi bil zadovoljen s šest do devet odstotnim dobičkom,

To zveni odlično.

DAVID HILLER, založnik, LA Times

– Eli Broad nam je povedal, da bi bil kot lastnik The Los Angeles Times-a zadovoljen s šest do devet odstotkov dobička. Zakaj s tem ni zadovoljna družba Tribune? Imate 20 odstotni dobiček.

Ker je to javna družba, bi odgovor lahko bil, da bi cena delnic lahko padla in bi bila veliko manjša, kot je bila. Privatni lastnik, kot je gospod Broad lahko reče, da bo zaslužil X odstotkov. To lahko reče, ker je on lastnik. Če je lastnik Wall Street, potem oni določajo pričakovanja, ki jih podjetja, ki so v javni lasti morajo izpolniti. Brezobzirno kot se morda zdi, je to dejstvo življenja poslovnega sveta.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Časopisi so v zelo čudnem položaju. Delujemo v dobro javnosti, vendar smo v privatni lasti. Nobena oblika lastništva ni idealna. Mi pa je všeč vzorec lastništva pri časopisu St. Petersburg Times.

– Ker je neprofitno?

Tako je.

»The Saint Petersburg Times« je največji časnik na Floridi. Znan je po dobrem novinarstvu. Je v lasti neprofitnega inštituta »Poynter« in lahko preživijo s polovico tega, kar sicer zahteva Wall Street.

ANDY BARNES, bivši direktor in predsednik, St. Petersburg Times

Ideja o tem, da bi se cel svet moral meriti z denarjem delničarjev, je dokaj nova. Včasih je posel služil svojemu namenu. Namen je bil ustvarjati časopise, nalivnike itd. Zdaj pa se obnašamo tako, kot da je edini namen, da bogatimo ljudi na Wall Streetu. S tem se ne strinjam. Zame je takšna usmeritev napačna. Seveda moraš imeti dobiček in tako podpirati svoje lastništvo, vendar to še ni glavni razlog za naše delovanje. Časopis objavljamo, ker je to pomembno.

»National Public Radio« (NPR) je še ena neprofitna zgodba o uspehu. Zdaj doseže že do 26 milijonov ljudi na teden. Anketa leta 2006 je pokazala, da je NPR najbolj verodostojen vir informacij v državi. Še vedno imajo svoje dopisništvo tudi v Bagdadu.

DAVID HILLER, založnik, LA Times

– Poznamo veliko primerov neprofitnega lastništva časnikov kot St. Petersburg Times. Zelo so uspešni. Postal je največji časnik na Floridi. Takšen primer je tudi NPR.

Vse kar potrebujemo je nekoga, ki bi neprofitno zapravil 14 milijard dolarjev za nakup družbe Tribune. Povejte, če poznate kakšnega.

Večina preživelih časopisov v državi, ki še vedno veliko prispevajo k novinarstvu, imajo eno skupno točko. Vsi so pod nadzorom družin.

BILL KELLER, izvršni urednik, The New York Times

Vsak dan znova sem hvaležen družini Sulzberger. Isto velja tudi za druge večje časopise s podobno ureditvijo. Na primer Washington Post, ki je pod nadzorom družine Graham. The Wall Street Journal je pod nadzorom družine Bancroft. Včasih je bil The LA Times pod nadzorom družine Chandler. Vsa ta podjetja so prinašala lepe dobičke, hkrati pa so ohranjala funkcijo dobrega in odgovornega poročanja. Tako so lahko delovali, ker se jim ni bilo potrebno panično odzivati na vsak četrtleten dobiček.

V Los Angelesu Dean Baquet še vedno ni želel odpustiti delavcev, kakor so mu naročili. Ponovno je iz tega naredil javno zgodbo. Tokrat v govoru ostalim urednikom časopisov.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Povedal sem, da so mi nekateri uredniški kolegi zasebno zaupali kako jezni so, ker morajo odpuščati. Dejal sem, da o tem morda ne bi smeli tako molčati.

DAVID HILLER, založnik, LA Times

Sem pristaš tega, da ljudje izrazijo svoje mnenje. Če želijo to storiti javno, mi je tudi prav. Sicer tega sam ne bi storil na tak način. Ni šlo toliko za njegove besede in da je to izrekel javno, mi je pa uspelo na ta način uvideti, da se najina pogleda na posel razlikujeta.

7. novembra se je po upravi Times-a govorilo, da je bil Dean Baquet odpuščen.

DEAN BAQUET, urednik, LA Times, 2005-2007

Zbranih je bilo preko sto ljudi, jaz pa sem stopil na mizo in govorice potrdil. Komaj sem govoril. Bilo mi je zelo hudo. Bili smo dobra ekipa. Razmišljal sem le o tem, kaj vse sem že doživel s to ekipo. Osebno sem moral odpuščati ljudi. Velikokrat sem jim tudi moral reči ne. Težko vam povem kako je, ko urednik zapusti ekipo, pa vendar ga ekipa podpira, ne glede na vse. To mi je ogromno pomenilo.

Odkar je zapustil The Los Angeles Times, je prijatelj Deana Baqueta, urednik John Carroll, učil in raziskoval na Harvardu, pri čemer se je osredotočal na krizno stanje v jedru ameriškega novinarstva.

JOHN CARROLL, bivši urednik, LA Times

Sem zelo sentimentalen kar se tiče časopisov, vendar mi je povsem jasno tudi to, da v tej državi delo poročanja opravljajo prav časopisi. Yahoo!, Google in podobni, ne pošiljajo novinarjev na ulice. Blogi si tega ne morejo privoščiti. Televizijske mreže imajo vse manj novinarjev na ulicah. Na komercialnem radiu novinarstvo skoraj ne obstaja več. Časopisi so še edini, ki delujejo, pa še ti so resno ogroženi. Poročanje je brez dvoma nujno in bistveno za demokratično avtonomijo. Kdo bo to počel? Kdo bo plačal za novice? Če časopisi propadejo, kaj bomo sploh še vedeli?

Ne dolgo po tem, ko je odpustil Deana Baqueta, se je založnik David Hiller udeležil slovesnosti, na kateri je LA Times na Hollywood Boulevarju prejel svojo zvezdo. Usoda časopisa pa še nikoli ni bila tako nejasna. Eli Broad je oddal ponudbo za nakup LA Times-a in družbe Tribune. Za nakup se je potegovala tudi družina Chandler. Zaenkrat pa družba Tribune ni sprejela nobene od ponudb. S tem je postavila pod vprašaj prihodnost enega najboljših ameriški časnikov.

Reportaža se nadaljuje na spletni strani »Frontline«, kjer si oddajo lahko ogledate. Dostopna je baza podatkov z veliko intervjuji novinarjev, medijskih analitikov in spletnih strokovnjakov. Preberite si lahko več o prihodnosti časnikov, o vplivu spleta na novice in poročanje. Kdo bo plačeval za novice v prihodnosti? Pridružite se razpravi na pbs.org.

Prevedla Tina Dobravc