Prodane duše III
Zadnjič smo si ogledali, kako se v kapitalističnem produkcijskem procesu s posredovanjem forme D – B – D´ oblikujejo zavesti (»duše«) na najbolj osnovni, nepričakovani ravni. Končali smo z Althusserjevimi besedami, da so posamezniki vedno že interpelirani v subjekte. Danes si bomo nekoliko podrobneje ogledali Althusserjevo teorijo interpelacije (oziroma oblikovanja »duš«), jo nekoliko razširili in nato prešli k premisleku o spreminjanju šol v učinkovite institucije takšnega oblikovanja »duš«, kar je tudi bistvo predloga novega Zakona o gimnazijah.
Althusserjev termin interpelacija nemara zveni tuje, vendar ne opisuje drugega kakor delovanja form in mehanizmov, ki novačijo individue v subjekte. Althusser je analizo tega delovanja podal v znamenitem spisu Ideologija in ideološki aparati države 1. Če Althusserjevo teorijo ideologije posplošimo, se reprodukcija kapitala, njegova cirkulacija, o čemer smo pisali zadnjič, kaže kot najbolj splošen vsakdanji ritual, ki zajame vsakogar, pa če se tega zaveda ali ne; pravzaprav že ob njegovem rojstvu.
Althusser za ponazoritev svoje teorije ideologije kot interpelacije sicer vzame krščansko ideologijo. Na neki točki svojega primera pripominja, »da vso to »proceduro«, ki pripelje na prizorišče krščanske religiozne subjekte, obvladuje nenavaden pojav: tolikšna množica možnih religioznih subjektov obstaja namreč le z absolutnim pogojem, da obstaja neki edini absolutni drugi subjekt, to je bog (prav tam, 78).« Ta Drugi subjekt nato piše z veliko – Subjekt in nadaljuje:
»Pokaže se, da interpelacija individuov v subjekte predpostavlja »eksistenco« nekega drugega, osrednjega, edinega Subjekta, v imenu katerega se religiozna ideologija naslavlja na vse individue kot subjekte (prav tam, 79).
Kar zadeva kapitalistično ideologijo, smo zadnjič videli, da mesto Drugega, v imenu katerega ta ideologija sploh deluje, zaseda vrednost (kot subjekt oziroma vrhovnih dejavnik), medtem ko posestnik denarja, kapitalist nastopa le kot zavesten nosilec gibanja vrednosti, kot njen hlapec.
Zato bi lahko rekli, da so tako, kot so bili »Mojzes in nešteti subjekti iz božjega ljudstva (prav tam)« sogovorci-naslovljenci boga-Subjekta, kapitalisti in nešteti delavci in potrošniki sogovorci-naslovljenci Vrednosti. Althusser nato postavi naslednjo tezo (ki jo bomo parafrazirali tako, da bomo povsod, kjer Althusser omenja Boga vstavili Vrednost): »Struktura vsake ideologije, ki interpelira individue v subjekte v imenu nekega Edinega in Absolutnega Subjekta, je spekularna, to se pravi zrcalna […]. To pa pomeni, da je vsaka ideologija osrediščena, da gre Absolutnemu Subjektu edino mesto v središču in da ta Subjekt okoli sebe interpelira neskončno število individuov v subjekte v dvojnem spekularnem razmerju, tako da ta ideologija podreja subjekte Subjektu, a jim hkrati v Subjektu, kjer vsak subjekt lahko opazuje svojo podobo (sedanjo in prihodnjo), daje jamstvo, da gre prav zanje in Vrednost in da bo Vrednost, […], »prepoznala svoje«, to se pravi, tisti, ki bodo prepoznali Vrednost in se bodo v njej prepoznali, ti bodo rešeni (prav tam, 80).«
Ideologija v imenu Vrednosti tako zagotovi interpelacijo individuov v subjekte, zagotovi podrejanje Bogu Vrednosti, zagotovi vzajemno prepoznanje med subjekti, daje popolno jamstvo, da je tako prav in da bo vse dobro. Posledica tega je, »da tako interpelirani subjekti v veliki večini primerov funkcionirajo kar sami (prav tam, 81).«
Ob tem velja poudariti, da se interpelacija subjektov v imenu Vrednosti večinoma odvija s posredovanjem mehanizmov oziroma institucij, ki jih Althusser imenuje ideološki aparati, v okviru katerih se formirajo rituali, prakse, miselne kategorije, značaji ipd. Zgoraj, ko smo primerjali formi B – D – B in D – B – D´, smo v obeh primerih trčili ob formiranje prava, ki pomaga ohranjati formirajoče delovanje (ali reprodukcijo) same forme. Pravo je torej že takšen ideološki aparat. Enako velja za represivne organe države: policijo in vojsko. Naslednji takšen ideološki aparat, tisti, ki nas navsezadnje tukaj najbolj zanima, pa je šolstvo.
Christian Laval, avtor knjige Šola ni podjetje, tako kot mnogi drugi interpretira vznik instrumentalno-liberalne koncepcije šole s »splošnejšo spremembo kapitalističnih družb in gospodarstev (Laval 2005, 13)«, torej kot dogajanje v imenu razrednega interesa kapitala. Ob tem omenja dve protislovni težnji: »Prvič, akumulacija kapitala se čedalje bolj opira na sposobnost inoviranja in izobraževanja delovne sile, se pravi na strukture razvijanja, usmerjanja in širjenja vednosti, za kar je še zmerom precej zadolžena sleherna nacionalna država. Če ekonomska učinkovitost zahteva čedalje večje znanstveno obvladovanje in dvig kulturne ravni delovne sile, je treba obenem – prav zaradi širjenja logike akumulacije – kar se da zmanjšati stroške javnih proračunov, in sicer z notranjo reorganizacijo in tako, da se obremenitve prenesejo na družine (prav tam, 13-4).«
Odgovor na vprašanje, zakaj prihaja do sprememb v šoli, kjer smo priča transformiranju vseh vrednot v ekonomsko Vrednost, je torej tudi tukaj strukturen, določen z diktatom same Vrednosti, ki s posredovanjem sebi lastnih ideoloških aparatov formira konkretne zavesti.
V vsakdanjem življenju šol tako pač vidimo, kako se množica zaposlenih v izobraževanju veselo vključuje v različne zanje nemara zanimive projekte, ne vidimo pa, da učitelji s tem sodelujejo pri spreminjanju in odpravljanju zgodovinsko priborjenih vidikov države blaginje, kakor sodi kakovostno izobraževanje. Še manj vidimo podrejanje šolskega sistema Bogu Vrednosti. Ne vidimo, da je vključevanje v neoliberalne projekte zgolj ideologija, ki širi in krepi družbene forme komuniciranja, vendar forme, kamor so razmerja moči že vpisana, ki so že opredeljene z ločevanjem javnega in zasebnega, tako da javno šolo privatizirajo, samo znanje kot javno dobrino pa spreminjajo v zasebno dobrino – v vrednost.
O tem, kako se logika Vrednosti udejanja v šoli, je bilo že veliko napisanega. V zgornjem navedku Lavala opazimo prenašanje bremen na družine in posameznike, torej točno to, o čemer je govorila M. Thatcher. Kako ta sprememba služi Vrednosti?
Po Marxu je delovna sila, ki jo zaradi pridobivanja presežne vrednosti, kupi kapitalist, posebna oblika blaga. Kapitalist zaposlenih nikoli ne plača glede na to, koliko ur so delali, plača jim zgolj vrednost delovne sile, ta vrednost pa je določena po istih pravilih, ki veljajo za vsa blaga – v osnovi je vredna toliko, kolikor je bilo porabljenega delovnega časa za njeno produkcijo. Prav ta delovni čas, ki je potreben za produkcijo kakovostne, kvalificirane ali – kot se to imenuje v neoliberalnem kontekstu – kompetentne delovne sile, pa se sedaj vedno bolj prenaša na družine oziroma posameznike. S tega zornega kota nimamo opraviti z ničemer drugim kot še eno obliko pozunanjenja stroškov kapitala, zelo podobno kot pri uničevanju okolja: tako kot je kapital zainteresiran za črpanje naravnih virov, bremena tega črpanja, kakršno je onesnaženje, pa poskuša preložiti na lokalne skupnosti, podobno je zainteresiran za kompetence (zaradi sposobnosti inoviranja), pri tem pa poskuša preložiti strošek njihovega razvijanja na same nosilce teh kompetenc. Neoliberalno formiranje v imenu Vrednosti na šolskem področju si mora potemtakem s posredovanjem ustreznih institucij (ideoloških aparatov), zagotoviti, da bodo ljudje to sprejeli, da jim bo postalo jasno in samoumevno, da je izobrazba (šopek kompetenc) odgovornost posameznika. To spreminjanje »duš« v šolskem prostoru poteka s kopico reform in projektov. Pomislite samo – in to je samo manjši primer – na manično prevajanje knjig Williama Glasserja v slovenščino v 90-ih letih XX. stoletja in šolskih projektov, ki so se vzneseno naslanjali na njegovo delo. In vendar je Glasserjeva logika skrajno neoliberalna. Poučevanje je zanj zgolj oblika vodenja, vodstvena metoda, ki jo predlaga, pa se napaja z uspehi nekaterih korporacij, zlasti družbe Ford Motor.
Laval nadalje pokaže, da so nenehne šolske reforme (kamor sodijo tudi Glasserjevi predlogi) zgolj del dominantnega diskurza (ideologije), ki se na šolskem področju kaže v nekaj zelo značilnih in prepletenih podobah ali pojavih kot so: otrok-kralj, poudarjanje posameznika, pobožanstveno podjetje, vzgojno-izobraževalni manager, decentralizirana ustanova, pedagog, ki ne usmerja, znanstveni evalvator, potrošniška družina, izobrazba kot zasebna dobrina itd.
Tem podobam bi lahko rekli tudi kategorije, s katerimi odločevalci v izobraževanju in sami učitelji mislijo svoje področje dela, hkrati s tem pa spreminjajo vzgojo in izobraževanje v zasebno dobrino z ekonomsko vrednostjo. Kategorije, v kolikor so samoumevne in dojete kot nujne ali dobre, so torej naslednji vidik preoblikovanja »duš«. Reform in projektov v imenu Vrednosti se ne bi lotevali, če ne bi mislili, da delamo nekaj dobrega ali nujnega.
Strnimo. Neoliberalna ideologija, ki prevzema šolo in zavesti učiteljev, je zgolj času primerna razširjena akumulacija kapitala, poudarjeno služenje Vrednosti in širitev logike Vrednosti na področja, kamor nekaj časa (obdobje vpetega liberalizma) niso mogle neposredno vstopati. Takšna področja so danes sestavine države blaginje: šolstvo, zdravstvo itd. S to ideologijo je postalo sprejemljivo, nevprašljivo, samoumevno, nujno, da poleg upadanja plačnega deleža delavskega razreda, sodobnemu kapitalizmu ni več treba prevzemati stroškov za izobrazbo, kulturo in zdravje, v kolikor gre za temeljne družbene potrebe.
Ideologija Vrednosti zahteva, da se individualiziramo. Kot družbena bitja moramo nastopati kot izolirani posamezniki, ki si naložijo odgovornost za kapitaliziranje zasebnih sredstev. »Svobodni« posamezniki so tako prisiljeni v poslušnost, ki jo zagotavljata bodisi ekonomska odvisnost (ekonomija je metoda – je rekla. M. Thatcher) bodisi vse večje nasilje represivnih aparatov. In namesto, da bi se »odgovorni posamezniki« povezali in odpravili takšne pogoje formiranja, se kakor otroci drenjajo za priznanje novega razreda menedžerjev. Z vsem tem postajajo subjekti Vrednosti; v kolikor je subjekt »podrejeno bitje, podložno višji avtoriteti, potemtakem bitje, ki ni v ničemer svobodno razen v tem, da svobodno sprejme svojo podrejenost (Althusser 1980, 81).«
Naslednjič se bomo izhajajoč iz doslej rečenega posvetili analizi tretjega cilja oziroma načela predlaganega Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gimnazijah, to je omejevanju trajanja pravic, ki izhajajo iz statusa dijaka, s ciljem povečati odgovornost dijakov do izobraževanja.